VSL sklep I Cp 648/2009

Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za adaptacijo in dokončanje obstoječe zgradbe in ne za nastanek nove, saj navkljub bistveni izboljšavi objekta ni mogoče govoriti o spremembi njegove identitete, kar je temeljni pogoj za pridobitev solastninske pravice z vlaganji v tuj objekt. Tudi če bi z vlaganji tožnikov dejansko nastala nova stvar, bi bilo zahtevek za pridobitev celotnega ali dela solastninskega deleža toženke potrebno zavrniti, saj se za takšno pridobitev lastninske pravice zahteva dobrovernost graditelja.

Določba tarifne št. 7 ZST-UPB1, ki določa splošno takso za pritožbe v nepravdnem postopku, se ne uporablja, saj se za delitvene postopke uporablja tarifna št. 12, ki pa ne določa takse za pritožbo zoper postopkovne sklepe, kot je sklep o prekinitvi postopka.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi in se

izpodbijani sklep z dne 4.12.2008 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek;

- sklep z dne 13.2.2009 spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Ugovoru predlagateljice z dne 11.2.2009 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse se v celoti ugodi in se ugotovi, da taksna obveznost ne obstoji."

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. I P 894/2007 Okrožnega sodišča v Kranju, ker je ugotovilo, da med strankama obstaja spor o predmetu delitve oziroma o velikosti solastninskih deležev. Da sporno vprašanje še ni pravnomočno rešeno, je sodišče ugotovilo z vpogledom v spis I P 894/2007 Okrožnega sodišča v Kranju in P 137/98 Okrajnega sodišča v Radovljici. V slednjem je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen iz razloga nesklepčnosti, ker se je ugotovilo, da nepremičnina, ki je predmet delitve v obravnavanem postopku, leži delno tudi na nepremičnini, ki je last A.L.. Tožba I P 894/2007 je bila zato naperjena tudi zoper njega. V novi tožbi ni podana identiteta tožbenih strank in ker bo z izdajo zamudne sodbe lahko ugotovljeno, da je nepremičnina, ki naj se deli, v izključni solastnini nasprotnih udeležencev, delitev mogoče sploh ne bo potrebna.

Zoper sklep o prekinitvi postopka se je pritožila predlagateljica in sodišče ji je naložilo plačilo takse za pritožbo v višini 30,00 EUR. Po ugovoru ji je s sklepom takso odmerilo na 16,40 EUR. v skladu s tarifno št. 7 Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l RS, št. 20/2004).

Zoper sklep o prekinitvi postopka se je pravočasno pritožila predlagateljica in predlagala, da se razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je pri izdaji sklepa sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prekinilo postopek, čeprav za to ni bilo podlage, ker vprašanje predmeta delitve in deležev ob dveh pravnomočnih sodbah o tem, ne more več biti sporno. Iz obeh sodb (sodba TS v Kranju, enota Radovljica, opr. št. P 249/84 z dne 5.3.1986 in sodba Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 137/98 z dne 4.10.2006) izhaja, da je predlagateljica solastnica nepremičnine do 47/100. Pravda pod opr. št. I P 894/2007, ki jo rešuje Okrožno sodišče v Kranju, je res iudicata (pravnomočno razsojena stvar), saj sta tožbena zahtevka (glavni in podredni) zoper predlagateljico identična zahtevkoma v omenjeni zadevi opr. št. P 137/98 in je enaka tudi njihova dejanska podlaga. Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen že zaradi nesklepčnosti, vendar sta tako prvostopenjsko kot višje sodišče pojasnili, da so argumenti nasprotnih udeležencev za večji solastninski delež v vsakem primeru neutemeljeni. Res je z novo tožbo tožen tudi A.L., vendar s predlagateljico nista sospornika, ampak gre dejansko za dve tožbi, o katerih se bo lahko odločalo ločeno. Predhodno je lahko le vprašanje, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, sicer je sodišče na odločitev vezano. Sodišče bi pri presoji pogojev za prekinitev postopka moralo biti bolj kritično in bi moralo takšne predloge, ki pomenijo zgolj zavlačevanje in zlorabo procesnih pravic, preprečevati. Sklep ni ustrezno obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Ni jasno, zakaj sodišče kljub dvema pravnomočnima sodbama šteje, da so deleži sporni. Sodišče se do vsebine pravnomočnih sodb ni dovolj opredelilo in odločitev, da ne gre za že razsojeno stvar, gradi le na tem, da ni podana identiteta toženih strank.

Predlagateljica se je pravočasno pritožila tudi zoper sklep, s katerim ji je sodišče odmerilo takso, in predlagala, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru v celoti ugodi in se razveljavi plačilni nalog oziroma se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Predlagateljica navaja, da ji po določbah Zakona o sodnih taksah sodišče ne bi smelo naložiti plačila takse za pritožbo zoper procesni sklep, saj je zakon ne določa.

Nasprotna udeleženca sta odgovorila na pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/86 s spremembami, v nadaljevanju ZNP) določa, da sodišče o delitvi stvari odloča, če med udeleženci postopka ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovi deležev, sicer pa prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja v smislu določb o reševanju predhodnih vprašanj (2. in 3. odst. 118. člena v zvezi z 9. in 10. členom ZNP). Na sodbo, ki se je ne more več izpodbijati s pritožbo, so stranke in sodišče vezane, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe in v tem delu sodba postane pravnomočna (319. in 320. člen ZPP). "Kljub dejstvu, da se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, je treba pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevati vse tri elemente sodbe (dejansko stanje, pravna pravila in izrek sodbe). Predmet in obseg pravnomočnosti lahko določimo le z razlago celotne sodbe, torej iz dejanskega stanja in razlogov" (Sklep II Ips 576/97 z dne 18.6.1998).

Prvostopenjsko sodišče je, ne da bi se opredelilo do vsebine pravnomočnih sodb, ki se nanašajo na predmet delitve, nepravilno zaključilo, da je višina solastnih deležev sporna, ker je o tem vprašanju začet nov pravdni postopek. Iz predloženih sodb izhaja, da ima predlagateljica postopka na nepremičnini parc. št. 895/1, vl. št. 1560 k.o. ..., katere delitev zahteva, solastni delež v višini 47/100, ki ga je na podlagi pravil o skupnem premoženju zakoncev pridobila s pravnomočnostjo sodbe TS v Kranju, zunanji oddelek Radovljica, opr. št. P 249/84 z dne 5.3.1986. Zahtevek nasprotnih udeležencev, da se ugotovi njuno izključno lastnino in podredno povečanje njunega solastniškega deleža na tej nepremičnini, je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 137/98 zavrnjen. Tožnika (nasprotna udeleženca v obravnavanem postopku) sta utemeljenost zahtevka dokazovala z vlaganji v izgradnjo stanovanjskega objekta, ki je bil do določene faze že izgrajen, in je bil do 47/100 v lasti toženke (predlagateljice v obravnavanem postopku). Trdila sta, da sta po letu 1987 na solastni parceli postavila nov stanovanjski objekt po dogovoru s predlagateljico, ki je vedela, da se bo zaradi njunih vlaganj razmerje njihovih solastnih delov nepremičnine spremenilo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, ker se je ugotovilo, da stavba deloma stoji na parc. št. 896/2 k.o. ..., katere lastnik ni bil udeležen v pravdi. Spremembe lastniških razmerij na podlagi vlaganj v stavbo pa ni mogoče ugotavljati le na podlagi vlaganj v eno parcelo, če stavba stoji na dveh, saj gre za nedeljivo celoto, katere lastništvo mora biti urejeno enotno. Ugotovilo je, da bi bil tožbeni zahtevek (glavni in podredni) neutemeljen tudi, če se ne bi ugotovilo, da del sporne stavbe, leži na parceli osebe, ki ni stranka postopka. Z vlaganji tožnikov namreč ni nastal nov gradbeni objekt, ampak je šlo le za povečanje in izboljšanje starega, ki ni v celoti prenehal obstajati oziroma ni bil uničen. Določbe 23. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 36/90, v nadaljevanju ZTLR) v obravnavanem sporu zato niso bile uporabne. V postopku ni bilo dokazano, da je med solastniki obstajal dogovor o spremembi lastniškega deleža na podlagi vlaganj. Odločitev prvostopenjskega sodišča je s sodbo I Cp 1012/07 z dne 28.6.2007 potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je zaključilo, da je v obravnavanem primeru šlo za adaptacijo in dokončanje obstoječe zgradbe in ne za nastanek nove, saj navkljub bistveni izboljšavi objekta ni mogoče govoriti o spremembi njegove identitete, kar je temeljni pogoj za pridobitev solastninske pravice z vlaganji v tuj objekt. Tudi če bi z vlaganji tožnikov dejansko nastala nova stvar, bi bilo zahtevek za pridobitev celotnega ali dela solastninskega deleža toženke potrebno zavrniti, saj se za takšno pridobitev lastninske pravice zahteva dobrovernost graditelja, o kateri pa v obravnavanem primeru ne moremo govoriti, ker sta tožnika z gradnjo pričela v letu 1987, ko sta že vedela, da je toženka solastnica nepremičnine. Z novim tožbenim zahtevkom opr. št. I P 894/2007 nasprotna udeleženca zahtevata, da se ugotovi njuna izključna lastninska pravica in podredno povečanje solastniškega deleža vsakega od njiju na sporni stavbi, ki stoji na parc. št. 895/1, vl. št. 1560, k.o. ... in deloma na parc. št. 896/2 k.o. ..., ki je last A.L., zato je tožba naperjena tudi zoper njega. Toženca nista nujna sospornika in samo zaradi te spremembe na strani tožene stranke, ni mogoče zaključiti, da v nobenem delu ne gre za identiteto tožbenih zahtevkov. Z novo tožbo nasprotna udeleženca zoper V.B. dejansko ponavljata zahtevek, ki je že bil pravnomočno zavrnjen. Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvah natančno pojasnili, da bi bilo zahtevek potrebno zavrniti tudi, če bi bil sklepčen in bi se vlaganja zatrjevala in sprememba solastniških deležev zahtevala zgolj na nepremičnini parc. št. 895/1 k.o. ..., ker ni utemeljen.

Iz navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da vprašanje višine solastniških deležev na parc. št. 895/1, vl.št. 1560 k.o. ... med strankama ne more več biti sporno. Ker pogoji za prekinitev postopka torej niso podani, je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 118. člena ZNP in izdalo izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče je zato sklep razveljavilo (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in zadevo vrnilo v nadaljnje odločanje.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo tarifne št. 7 Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l RS, št. 20/2004), ki določa splošno takso za pritožbe v nepravdnem postopku, saj se za delitvene postopke uporablja tarifna št. 12, ki pa ne določa takse za pritožbo zoper postopkovne sklepe, kot je sklep o prekinitvi postopka. Ker taksna obveznost v obravnavanem primeru ne obstaja je bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru predlagateljice v celoti ugodi in se plačilni nalog razveljavi (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1517/2004
• VSL sklep II Cp 679/2001
• VSL sklep I Cp 104/99