VSL sklep I Cp 832/2009

Jedro

Tudi akt lastninskega preoblikovanja podjetij lahko predstavlja akt, ki pomeni razpolaganje v nasprotju z 88. členom ZDen, če se s tem poslabša položaj denacionalizacijskega upravičenca.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklep in sodba se razveljavita, in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, naj se toženim strankam prepove odtujitev in obremenitev, kot tudi kakršnikoli gradbeni posegi na nepremičninah, za katere se zahteva gradbeno dovoljenje, in sicer na parcelah: parc. št. 4/1, del parc. št. 50, del parc. št. 51/1, del parc. št. 51/2, del parc. št. 51/14, del parc. št. 51/15, parc. št. 51/16, parc. št. 51/17, del parc. št. 51/18, del parc. št. 60/17, del parc. št. 66/1, del parc. št. 66/2, del parc. št. 67/1, del parc. št. 147, del parc. št. 189, del parc. št. 195/1, del parc. št. 5410/1, del parc. št. 5410/3, del parc. št. 5410/5 in del parc. št. 5443, vse k.o. D., pri čemer se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi pri vl. št. 2332 k.o. D., vl. št. 4956 k.o. D. in vl. št. 4992 k.o. D., z dolžnostjo plačila denarne kazni v višini 200.000,00 EUR in veljavnostjo 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval: 1. naj se ugotovi, da je Akt o preoblikovanju družbenega podjetja P. K. družbo z omejeno odgovornostjo in prenosu družbenega kapitala P. v obliki prednostnega deleža na Sklad Republike Slovenije za razvoj, z dne 9.7.1992, ničen; 2. ugotovi, da je Sporazum o nakupu delnic z dne 25.7.1992, sklenjen med Skladom RS za razvoj, P. K. d.o.o. in družbo S. S.p.A. ničen v delu, v katerem v prodan 57,6, % poslovni delež spadajo nepremičnine parc. št. 49/1, del parc. št. 50, del parc. št. 51/1, del parc. št. 51/2, del parc. št. 51/14, del parc. št. 51/15, parc. št. 51/16, parc. št. 51/17, del parc. št. 51/18, del parc. št. 60/17, del parc. št. 66/1, del parc. št. 66/2, del parc. št. 67/1, del parc. št. 147, del parc. št. 189, del parc. št. 195/1, del parc. št. 5410/1, del parc. št. 5410/3, del parc. št. 5410/5 in del parc. št. 5443, vse k.o. D; 3. plačilo odškodnine v višini 10.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila in 4. plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da povrne prvi toženi stranki 1.924,77 EUR pravdnih stroškov, drugi toženi stranki 2.228,12 EUR pravdnih stroškov in tretji toženi stranki 1.988,60 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po izteku paricijskega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedena sklep in sodbo vlaga pritožbo tožnik. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da se tožbi v celoti ugodi, toženim strankam pa nerazdelno naloži plačilo vseh pravdnih stroškov v 15 dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi zoper sodbo očita, da izpodbijana sodba nima vseh dejanskih zaključkov. Lastninsko preoblikovanje je bilo izvedeno po 7.12.1991 oz. dnevu, ko je ZDen stopil v veljavo, in zato zapade pod določbe 88. člena ZDen, ki po upravno sodni praksi omejuje statusne spremembe podjetij po uveljavitvi ZDen. Že v tem delu je sodišče zmotno oprlo svojo odločitev na 4. odstavek 16. člena ZDen, saj se ta določba nanaša le na tista podjetja v mešani lasti, ki so bila takšna že ob uveljavitvi ZDen in so v tej obliki bile že takrat vpisana v sodni register. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila P. K. prenešena v mešano last že na podlagi poravnave v denacionalizacijskem postopku s F. B., ki je bila povzeta v denacionalizacijsko odločbo 301100-5/92-2 z dne 9.7.1992. Spregledano je, da je tudi ta poravnava nična, na ničnost pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Akt o preoblikovanju je pomenil razpolaganje s premoženjem, saj je nastala državna lastnina. ZDen v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prepovedjo, so nični. Med takšno razpolaganje je treba šteti tudi lastninska preoblikovanja družbenih pravnih oseb, ki imajo v svojih sredstvih nepremičnine oziroma premoženje, ki se vrača in bi zato njihova statusna sprememba poslabšala položaj upravičencev oziroma omogočila prenos obveznosti, ki jih imajo podjetja kot zavezanci na državo. V primeru akta o preoblikovanju z dne 9.7.1992 pa gre za prav takšna razpolaganja, ki je omogočilo Skladu za razvoj nadaljnje prenose premoženja, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Sodišče po eni strani sprejema stališče, da so družbena sredstva dobila znanega lastnika, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča na prejšnji strani obrazložitve, kjer sodišče ugotavlja, da se podjetje s tem aktom sploh ni olastninilo. Storjena je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi nima dejanskih ugotovitev glede pomena izpodbijanih aktov na status nepremičnin - to je sredstev olastninjenja podjetja. Lastninsko preoblikovanje pomeni, da družbeni kapital dobi znanega lastnika, kar se je zgodilo z aktom o preoblikovanju podjetja z dne 9.7.1992, ko je lastnik postal Sklad Republike Slovenije za razvoj, ta pa je nato s sporazumom o nakupu delnic z dne 25.7.1992 prodal delež tuji civilno pravni osebi. Tako je danes tretjetožena stranka družba v lasti tuje in domače pravne osebe, s tem pa so nesporno po uveljavitvi ZDen nastale ovire za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi tožeči stranki. Sklad RS je v Sporazumu o nakupu delnic zavajal tujega vlagatelja, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da za nepremičnine, ki so v osnovnih sredstvih p., obstoji dolžnost vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu. Sodišče se brez pravne podlage sklicuje na soglasje Agencije, ki ne more spremeniti dejstva, da je tudi ta pravni posel nedopustno razpolaganje s premoženjem, glede katerega se zahteva vrnitev v denacionalizacijskem postopku. Oba omenjana akta predstavljata razpolaganje v smeri nastanka spremembe, prenosa ali prenehanja pravice. Akt iz osnovnega kapitala ni izključil nepremičnin, in se je tudi z njim v nasprotju z 88. členom ZDen razpolagalo s spornim premoženjem. Med nedopustna razpolaganja je šteti tudi lastninska preoblikovanja, ki bi poslabšala položaj denacionalizacijskih upravičencev. V postopku denacionalizacije se tako upoštevajo le tista statusna lastninska preoblikovanja, ki so bila vpisana v sodni register z dnem uveljavitve ZDen. Glede na navedeno in glede na listinsko izkazano dejansko stanje bi sodišče moglo in moralo ugotoviti, da se je tožeči stranki poslabšal položaj v denacionalizacijskem postopku prav zaradi izpodbijanih ničnih razpolaganj toženih strank, ki so tožeči stranki onemogočile vrnitev nepremičnin v naravi. Takšna razpolaganja po uveljavitvi ZDen pa so nična. Sodišče je v izpodbijani sodbi svoja materialnopravna stališča tako skopo izrazila, da sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi tudi moralo ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti. Zavrnilo pa je vse dokazne predloge in tožeči stranki onemogočilo dokazovanje. Trditvene navedbe pa so bile podane že v tožbi. V tem delu je kršena določba 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Sodišče pa ni obrazložilo, zakaj protipravnost ravnanja naj ne bi bila podana, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o tožbi, je sodišče napačno zavrnilo tudi predlagano začasno odredbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da sta tako Akt o preoblikovanju družbenega podjetja P. K. v družbo z omejeno odgovornostjo in prenosu družbenega kapitala P. K. v obliki prednostnega deleža na Sklad RS za razvoj, z dne 9.7.1992 (v nadaljnjem besedilu: Akt), kot tudi Sporazum o nakupu delnic, z dne 25.7.1992 (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), pravna akta, ki skupaj predstavljata razpolaganje s premoženjem, ki je v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. Tudi akt lastninskega preoblikovanja podjetij lahko predstavlja akt, ki pomeni razpolaganje v nasprotju z 88. členom ZDen, če se s tem poslabša položaj denacionalizacijskega upravičenca (1). V konkretnem primeru Akt sicer sam po sebi ni predstavljal razpolaganja, ki bi lahko bilo, če bi ostalo zgolj pri takšnem razpolaganju, opredeljeno kot nično v smislu navedene zakonske določbe. Z njim se namreč še ni določil drug znani lastnik oziroma titular lastninjenega premoženja podjetja; na Sklad RS za razvoj (v nadaljevanju: Sklad) prenešeni kapital torej ni bil nominiran. Sklad je bil v skladu z določbo 2. člena Zakona o skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/90) družbeno pravna oseba s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi določenimi z ustavo, Zakonom o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur. l. SFRJ, št. 84/89), tem zakonom in drugimi predpisi in je posloval kot javno podjetje. Neodplačnega prenosa kapitalskega deleža s podjetja na Sklad ni bilo mogoče šteti za pravo lastninjenje družbenega premoženja, po stališču pritožbenega sodišča tudi zato ne, ker se je ohranil njegov družbeno lastninski karakter (2). Na podlagi Akta torej ni nastala javna lastnina ali celo zasebna lastnina fizične ali civilno pravne osebe, ki bi lahko preprečevala tožniku uveljavitev vračanja v naravi upoštevaje določbo 4. odstavka 16.člena ZDen. Vendar pa je v spornem primeru Aktu v kratkem časovnem obdobju sledil Sporazum, na podlagi katerega pa se je prenesel 57 % družbeni kapitalski delež s Sklada na zasebno gospodarsko družbo, ob soglasju podjetja - tretjetožene stranke. S tem je bil opravljen transfer premoženja (delnic) iz enega pravnega subjekta na drugega, in se je spremenil tudi lastninski status prenešenega premoženja iz družbeno lastninskega v zasebno lastninskega. Na ta način pa se je dejansko in posredno opravilo v omenjenem obsegu tudi lastninjenje P. K. (delni lastnik podjetja je postala tuja civilnopravna oseba - pravna prednica druge tožene stranke). Akt tako predstavlja začetno in konvergentno dejanje procesa, ki je pripeljalo do odtujitve dela družbenega kapitala na zasebno gospodarsko družbo, kupnino pridobljeno od prodaje pa je prejel Sklad, kot z zakonom določeni upravičenec. Tako Akt kot tudi Sporazum sta bila izdana oziroma sklenjena že po uveljavitvi ZDen in sta zaradi sporne odtujitve premoženja v omenjenem deležu (kot lahko izhaja iz Sporazuma tudi na spornih nepremičninah, ki so predstavljale sredstva tretjetožene stranke) na drugo - civilno pravno osebo (italijansko gospodarsko družbo - S. S.p.A) povzročila oviro za vrnitev premoženja v naravi tožnikovemu pravnemu predniku, kar pomeni, da se je na podlagi obeh pravnih aktov skupaj poslabšal položaj denacionalizacijskega upravičenca. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, češ da je s Sporazumom soglašala Agencija za privatizacijo in prestrukturacijo, ob povedanem ne pomeni legalizacije nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Razpolaganje toženih strank je bilo torej nedopustno. Takšen zaključek pa sicer ne velja za odločbo Občine D. z dne 9.7.1992, saj je na podlagi te odločbe bilo vrnjeno premoženje drugemu denacionalizacijskemu upravičencu, torej ni šlo za razpolaganje v nasprotju z 88. členom ZDen, to je za oviranje oziroma preprečevanje vračanja podržavljenega premoženja, temveč prav nasprotno za vračanje podržavljenega premoženja, razen tega pa je denacionalizacijski upravičenec oz. njegov pravni naslednik, na omenjeni način, (torej na zakonsko skladen način) pridobljeno premoženje prodal Skladu za razvoj, tako da je ta zopet postal družbeni lastnik celotnega družbeno kapitalskega deleža P. K.

Ker je sodišče prve stopnje oprlo zavrnilno odločitev o odškodninskem zahtevku zgolj na ugotovitev, da ni izkazan element nedopustnosti ravnanja toženih strank, je materialnopravno zmoten tudi ta del odločitve. Posledično pa je zaradi ugotovitve, da iz enakega razloga ni izkazana verjetnost tožnikove terjatve, nepravilna tudi zavrnilna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev obseženo v sklepu in sodbi na materialnopravno zmotna izhodišča in se zato posledično ni ukvarjalo z drugimi ugovori toženih strank tako zoper tožbene zahtevke kot tudi zoper predlog za izdajo začasne odredbe. Zato je ostalo v izpodbijani sodbi dejansko stanje tudi nepopolno ter lahko tudi zmotno ugotovljeno. To pa je terjalo ugoditev pritožbi ter razveljavitev celotne izpodbijane sodbe kot tudi sklepa sodišča prve stopnje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju izhodišča, da gre za nedopustno razpolaganje, odgovoriti tudi na vse druge ugovore toženih strank.

------------------------------------------

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-72/93 z dne 20.4.1995, objavljena v Ur. l. RS, št. 24/95.

(2) Glej podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS U 1340/93 z dne 23.11.1994; objavljena v računalniški bazi SOVS.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009