VSL sklep I Cp 887/2009

Jedro

Po 88. čl. ZDen je ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, neodvisno od tega, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi ali ne.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in s sodbo pod I. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa je pod II. točko izreka ugotovilo, da sta pogodba o oddaji stavbnega zemljišča v območju urejanja VR 2/5, T. ul. zaradi funkcionalne zaokrožitve ter zemljiškoknjižne ureditve, ki sta jo dne 21.2.1995 sklenila Občina ..., Sklad in podjetje G. d.d., in aneks št. 2 k pogodbi o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča v industrijski coni VP-3 št. 128/72 z dne 4.8.10972, sklenjenega dne 31.1.1996 med istima strankama, nična glede dela nepremičnine v severozahodnem delu parcele št. 1711/9 v izmeri 3381 m2 in glede parcele št. 1711/8, obe k.o. ..., medtem ko se zahtevek za ugotovitev ničnosti v preostalem delu kot neutemeljen zavrne, in da je prvotožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče pri zgoraj navedenih nepremičninah vknjižiti lastninsko pravico na ime druge toženke, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba, pod III. točko izreka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper odločitev s sodbo (II. in III. točka izreka) so se v roku pritožili vsi tožniki in oba toženca.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, da pritožbeno sodišče odločitev s sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje reševalo, ali bi tožeča stranka lahko nepremičnine dobila vrnjene v naravi ali ne in je v delu, kjer je ugotovilo, da obstaja možnost vrnitve v naravi, tožbenemu zahtevku ugodilo, v delu, v katerem je ugotovilo, da te možnosti ni, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, saj pri ugotavljanju ničnosti pravnih poslov, s katerimi se je razpolagalo in so predmet denacionalizacijskega postopka, ni mogoče ugotavljati, ali obstaja dolžnost vrnitve v naravi ali ne, ampak je po določbi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) posel, s katerim se z nepremično razpolaga, ničen. Takšna je tudi sodna praksa. Podrejeno pritožba opozarja na bistveno kršitev določb postopka, storjeno s tem, ko sodišče v izreku sodbe ni navedlo, kateri del nepremičnine s parc. št. 1711/9 je tisti del, glede katerega je ugotovilo ničnost pravnih poslov. Označitev v izreku izpodbijane odločbe ni dovolj določna in je zato takšen tožbeni zahtevek neizvršljiv. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in meni, da četudi pritožbi ne bi bilo ugodeno, je upravičena do povračila ji vseh pravdnih stroškov, saj je bila tožba očitno potrebna, toženki pa sta s svojim ravnanjem tožeči stranki povzročili stroške.

Toženca se pritožujeta zoper obsodilni in stroškovni del sodbe, oba iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prva toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo dejstvo, da o vračanju zemljišč ter o obliki vračila nacionaliziranih nepremičnin odločajo upravni organi po določbah ZDen, v posledici česar sodišče ne bi smelo naložiti prvi toženki izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na drugotoženko. Odločitev v tem delu je nezakonita tudi zato, ker to zemljišče ni v zemljiškoknjižni lasti prvotoženke, temveč v lasti gospodarske družbe E. d.o.o.. Odločitev sodišča prve stopnje je neizvršljiva tudi iz razloga, ker se odločitev glede zemljišča parc. št. 1711/9 nanaša na del te parcele v severozahodnem delu. Ker je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo nedopustno poseglo v lastninskopravna ter ustavno zajamčena upravičenja sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, je odločitev tudi protiustavna, saj krši 33. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče je pri svoji odločitvi glede zemljišč upoštevalo podatke izvedenca D., po katerem sta zemljišči parc. št. 1711/8 in 9 v letu 1992 v naravi uporabljeni za vrtove, torej je odločitev oprta na dejansko stanje, kot je bilo podano v času pred uveljavitvijo denacionalizacije. Iz zemljiškoknjižnih podatkov pa izhaja, da gre pri parceli št. 1711/8 za dvorišče v izmeri 153 m2 ter za funkcionalni objekt transformator v izmeri 31 m2, pri parceli št. 1711/9 pa za dvorišče, v naravi funkcionalno zemljišče k obstoječemu poslovnemu kompleksu. Vsa zemljišča, ki so predmet te pravde, so bila dejansko in pravnoformalno toženi stranki dodeljena že v letu 1972, sporna pogodba in aneks pa sta bila sklenjena le zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Ker sta obe sporni zemljišči v času vračanja že bili pozidani, bo upravičencem lahko pripadla le odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tožniki tudi niso pravočasno ter v roku in v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) predlagali izdajo začasne odredbe oziroma ukrepov za zavarovanje, saj objekti nikoli niso bili v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Določba 88. člena ZDen se lahko nanaša le na primere ter za zemljišča, glede katerih je vložen zahtevek za denacionalizacijo ter za katera je ugotovljeno, da se lahko vračajo v naravi, to je v last in posest. Druga toženka v pritožbi dodatno še navaja, da je ob uporabi Zakona o graditvi objektov in njemu spremljajočih predpisov potrebno šteti parcelo št. 1711/8 kot pozidano parcelo, parcelo št. 1711/9 pa predstavlja funkcionalno zemljišče poslovnega kompleksa .... Že iz tega sledi, da sporna pogodba in aneks nista nična.

Tožeča stranka in prvi toženec v odgovorih na pritožbo zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožb.

Pritožbe so utemeljene.

Pritrditi je pritožbam, da je po določbi 88. člena ZDen ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, glede katerega obstoja po določbah ZDen dolžnost vrnitve, sklenjen po dnevu uveljavitve ZDen, in da je enotna sodna praksa, da 88. člen ZDen predvideva možnost vrnitve in ne konkretno ugotavljanje dolžnosti vrnitve premoženja (tako tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 331/2006 in II Ips 388/2003). Drugače povedano, po 88. členu ZDen je ničen vsak pravni posel o razpolaganju z nepremičnino, sklenjen po uveljavitvi ZDen, glede katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, pri čemer sodišče, pred katerim se ničnost ugotavlja, ne ugotavlja obstoja ovir za vrnitev premoženja v naravi. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, materialnopravno zmotno po 32. členu ZDen presojalo obstoj ovir za vrnitev v denacionalizaciji zahtevanih in v tej pravdi obravnavanih nepremičnin, in odločilo, da predmetna pravna posla nista nična, v kolikor je ovira za vrnitev v naravi, v kolikor pa te ovire ni, sta nična.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbam ugoditi, odločitev s sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) že zaradi zgoraj citirane zmotne uporabe materialnega prava, da bo mogoče v nadaljevanju postopka ugotoviti med strankami sporno dejstvo, kdaj dejansko je bil pravni posel o razpolaganju z obravnavanimi nepremičninami sklenjen. Tožeča stranka namreč trdi, da je to bilo storjeno z v tej pravdi obravnavano pogodbo leta 1995 in aneksom leta 1996, medtem ko je trditev toženke, da je to bilo storjeno že s pogodbo iz leta 1972 in predstavljata tu obravnavana pogodba in aneks le ureditev zemljiškoknjižnega stanja.

Naj pritožbeno sodišče kot neobvezno pojasni še, da so utemeljene tudi pritožbene pripombe o pomanjkljivi označbi dela parc. št. 1711/9 v izmeri 3381 m2, ker je takšen tožbeni zahtevek neizvršljiv, in nadalje o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o trditvi, da je sedaj (vsaj del) lastnik spornih nepremičnin E. d.o.o.. Zmotne pa so pritožbene trditve o nemožnosti sodbenega izreka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker se z njo ureja le obstoječe zemljiškoknjižno stanje pred sklenitvijo ničnega razpolagalnega posla; o kršitvi ustavno zajamčene lastninske pravice po 33. členu Ustave RS, ker ta pravica ni absolutna, ampak je lahko zakonsko omejena; o odločitvi glede stroškov postopka, ker je odločitev o njih odvisna glede uspeha strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 258/2008
• sodba U 645/2004
• sodba U 1/2003