<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 704/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.704.2009
Evidenčna številka:VSL0055857
Datum odločbe:22.04.2009
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - OSEBNOSTNE PRAVICE
Institut:kršitev osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - prepoved objave - regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve

Jedro

Sodišče je pravilno tehtalo pravico do izražanja in pravico do svobode javnega obveščanja na eni strani ter pravico do zasebnosti na drugi strani. Tožnik kot nosilec javne funkcije, za katero obstaja povečan interes javnosti, se ne more izogniti kritiki svojega dela. O njegovem delu v času opravljanja javne funkcije in tudi o njegovem obnašanju, ki je v javnem družbenem interesu, je toženka nedvomno upravičena poročati. V obravnavanem primeru pa gre za objavljanje podatkov o tožnikovem prebivališču in fotografij njegovega bivališča. Takšne podrobnosti iz zasebne sfere posameznika, četudi gre za osebo, ki opravlja javno funkcijo, pa niso splošno javno pomembni v taki meri, da bi se javnost morala z njimi seznaniti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o začasni odredbi v delu, ki se nanaša na prepoved objave fotografij družine tožnika, razveljavi in predlog za začasno odredbo v tem delu zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo 2.2.2006 od sodišča zahteval, naj toženki naloži plačilo odškodnine in prepove nadaljnje objavljanje fotografij njegovega prebivališča in njegove družine, kot tudi kakršnihkoli identifikacijskih podatkov o kraju bivališča in morebitni zaščiti oziroma ukrepih za varovanje tega bivališča, vključno s psi čuvaji. Predlagal je tudi, naj sodišče izda začasno odredbo, ki je po vsebini enaka prepovednemu tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 2. 2006 v pretežnem delu ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (zavrnilo je le denarno kazen nad zneskom 1.000.000,00 SIT). Toženka je proti sklepu ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je nato z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke proti sklepu o začasni odredbi.

Proti takšni odločitvi je toženka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženca ugodi in predlagano začasno odredbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka izdaje začasne odredbe. Navaja, da je bila predlagana in izdana začasna odredba, ki naj bi začasno uredila razmerja med pravdnima strankama (regulacijska začasna odredba), ki se v celoti pokriva z delom tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da obstoji verjetnost terjatve, pri čemer pa ne obrazloži, kateri del tožbenega zahtevka naj bi bil izkazan s stopnjo verjetnosti. Tožnik je namreč postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in prepovedni zahtevek. Toženka meni, da so razlogi sodišča prve stopnje glede obstoja verjetnosti terjatve neprepričljivi in napačni. Sodišče navaja, da je tožnik nosilec javne funkcije, za katero obstaja povečan javni interes, hkrati pa meni, da je lahko javnost seznanjena samo s kritiko dela tožnika oziroma z informacijami, ki se nanašajo na profesionalno udejstvovanje tožnika. Poudarja, da je poročala o tožnikovem neprimernem obnašanju na javnem mestu v njegovem prostem času. Tožnik kot član ... je dolžan spoštovati zakon, ki ... nalaga dolžnost vselej ravnati tako, da varujejo ugled in dostojanstvo svoje službe. To pomeni, da morajo varovati ugled tudi v prostem času, ko niso v službi in ne samo pri svojem delu. Mediji lahko poročajo o neprimernem ravnanju javne osebe na javnem mestu v prostem času. Tožnik tako ne more pričakovati zasebnosti na javnem kraju, zato je toženka povsem upravičeno poročala o dogodkih v lokalu. Stališče sodišča predstavlja grob poseg v svobodo izražanja, saj onemogoča poročanje o vsem, kar ni povezano z opravljanjem funkcije državnih uslužbencev. Posledica napačnega materialnopravnega stališča je, da sodišča ni ugotavljalo s stopnjo verjetnosti, ali so zapisi v člankih resnični oziroma ali je imela toženka opravičljive razloge verjeti v resničnost teh informacij. Glede ugotovitve sodišča, da tožniku grozi nastanek nenadomestljive škode ali vsaj težko nadomestljive škode toženka opozarja na določbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 105/2008. Navaja, da je potreben pri ureditvenih začasnih odredbah, katere bistvo je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive škode, restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Nadalje toženka navaja, da je pavšalna obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi lahko objavo podatkov in fotografij izkoristile osebe, s katerimi je tožnik prišel v stik v času opravljanja funkcije ... Takšni razlogi sodišča so v nasprotju z restriktivnim pristopom pri odločanju regulacijskih začasnih odredb. Opozarja, da tožnik ne zatrjuje s konkretnimi navedbami, da bi sploh bil ogrožen zaradi opravljanja ... funkcije. Toženka se sprašuje, kdo bi lahko ogrozil tožnika. Nadalje meni, da če bi bil tožnik res ogrožen s strani kriminalcev, potem ne bi svoj naslov objavil v telefonskem imeniku. Tako pa kriminalci po podatkih v telefonskem imeniku vedo, da tožnik stanuje v R. d.. Sodišču prve stopnje očita, da ni podalo nobenih konkretnih razlogov o tem, zakaj bi lahko uporaba objavljenih podatkov resno ogrozila tožnikovo varnost. Sodišče ni moralo s stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je podana ogroženost. Toženka na koncu še opozarja, da tožnik ni aktivno legitimiran, saj ne more v imenu družine zahtevati, da se prepove objava njihovih fotografij. Tožnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe, ki varuje njegove pravice, ne pa tudi pravice tretjih.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe, v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih postavk:

* nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

* da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

* da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kateri del tožbenega zahtevka naj bi bil izkazan s stopnjo verjetnosti. Tožnik uveljavlja dva tožbena zahtevka, zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi s pisanjem v treh časopisnih člankih in prepovedni zahtevek po objavljanju fotografij tožnikovega bivališča in njegove družine ter identifikacijskih podatkov o kraju njegovega bivališča. Glede na materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in glede na vsebino regulacijske začasne odredbe (t.j. ravnanje, ki se toženki nalaga z začasno odredbo), katere vsebina je enaka prepovednemu tožbenemu zahtevku, je povsem jasno, da je začasna odredba v povezavi z nedenarno terjatvijo, ki jo tožnik uveljavlja proti toženki. Zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja nedenarne terjatve. V tej fazi postopka namreč obstaja več razlogov, ki govorijo v prid obstoja terjatvi kot tisti, ki obstoja terjatve ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno celovito tehtalo položaj obeh pravdnih strank. Upoštevalo je razmerje med pravico izražanja in do svobode javnega obveščanja na eni strani ter pravico do zasebnosti na drugi strani. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se tožnik kot nosilec javne funkcije (opravljal je funkcijo ...), za katero obstaja povečan interes javnosti, ne more izogniti kritiki svojega dela. Nedvomno je toženka upravičena poročati o tožnikovem delu v času opravljanja javne funkcije in tudi o njegovem obnašanju (na kakšen način se o njem poroča in ali je zapis o njegovem ravnanju (ne)resničen je druga stvar), ki je v javnem družbenem interesu, vendar pa gre v obravnavanem primeru za objavljanje podatkov o tožnikovem prebivališču in fotografij njegovega bivališča. Takšne podrobnosti iz zasebne sfere posameznika, četudi gre za osebo, ki opravlja javno funkcijo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso splošno javno pomembni v taki meri, da bi se javnost morala z njimi seznaniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je toženka z določenim opisom tožnikovega bivališča, opisom ukrepov za varovanje tega bivališča in z objavo fotografij bivališča posegla v tožnikovo zasebnost. Za poročanje o tožnikovem delu in njegovi osebnosti ti podatki (opisi) in fotografije, s katerimi se razkriva del zasebnosti nosilca javne funkcije, niso nujno potrebni. S takšnim toženkinim ravnanjem ni mogoče govoriti o uresničitvi pravice javnosti, da je obveščena o tožnikovem ravnanju na javnem mestu. Dejstvo, da je tožnikovo bivališče objavljeno v telefonskem imeniku, tudi ne pomeni, da lahko toženka proti tožnikovi volji z objavo določenega opisa prebivališča tožnika in fotografij, poseže v pravico do zasebnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da celovita ocena okoliščin na strani tožeče in tožene stranke utemeljuje obstoj verjetnosti terjatve.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora biti izpolnjen tudi eden od pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dva pogoja. Ocenilo je, da je tožnik izkazal za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Toženka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o nastanku nenadomestljive škode in pri tem pravilno opozarja (in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008), da je potrebno pri izdaji ureditvene začasne odredbe (kot je v tem primeru) omejevalno razlagati pojem "težko nadomestljiva škoda", ne izpodbija pa ugotovitve, da ne bo pretrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Ker je tako izkazana ena od dodatnih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ (torej iz 3. alineje navedene določbe), se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeliti do obširnih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na preprečitev nenadomestljive škode in grozečega nasilja (prim. 1. odstavek 360. člena ZPP).

Utemeljeno pa pritožba izpodbija izdano začasno odredbo, ki se nanaša na prepoved objavljanja fotografij tožnikove družine. Pravica do zasebnosti, ki je varovana v Obligacijskem zakoniku (157. člen), ter v 35. členu Ustave RS in v 8. členu EKČP, ki se na podlagi 8. člena URS uporablja neposredno, je osebnostna pravica, katere varovanje lahko posameznik uveljavlja zgolj zase, saj se tiče neposredno osebe in je tako neločljiva od osebe. Vložitev predloga za izdajo začasne odredbe je zato pridržana le tistemu, čigar njegove osebnostne pravice se kršijo. Osebnostne pravice družinskih članov tožnika niso njegove pravice. Zato tožnik ne more zahtevati s predlagano začasno odredbo, da se prepove tudi objavljanje fotografij njegove družine. Družinski člani, ki sestavljajo tožnikovo družino, so samostojni nosilci pravic in obveznosti, zato tožnik ne more biti prizadet zaradi kršitve njihovih lastnih pravic. Ker ni podana tožnikova aktivna legitimacija, da sme od toženke zahtevati prepoved objave fotografij njegove družine, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njenemu ugovoru proti izdani začasni odredbi ugodilo v delu, ki se nanaša na prepoved objave fotografij tožnikove družine in predlog za izdajo začasne odredbe v navedenem obsegu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ). V ostalem delu je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 163. člena ZPP.

 


Zveza:

URS člen 8, 35, 8, 35. ZIZ člen 272, 272/2, 272, 272/2. OZ člen 157, 157.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDg0Nw==