VSL sklep I Cp 907/2009

Jedro

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Dediči imajo pravico do nujnega deleža na pozneje najdenem premoženju, čeprav nujnega deleža v zapuščinskem postopku niso izrecno zahtevali.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da po zapustniku J. K. obstoji dodatna zapuščina, in sicer nepremičnine s parcelnimi številkami 1993, 1994, 1995, 1996, da so nujne dedinje A. K., J. P., M. P. in M. K. v prvotnem zapuščinskem sklepu izjavile, da so na podlagi dednega dogovora, zajetega v sklepu o dedovanju, opr. št. O 41/77 z dne 17.11.1977, njihovi nujni deleži v celoti poplačani in da dopolnitve nujnih deležev ne zahtevajo. Ugotovilo je, da je oporočni dedič D. K. umrl ter da so bile na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 350/2004 z dne 1.2.2005 za dedinje po njem proglašene B. K., D. O., E. K. in M. Z., vsaka do 1/4 . Na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju je sodišče prve stopnje tako vdovi zapustnikovega sina K. B. ter zapustnikovim vnukinjam D. O., E. K. in M. Z. dodelilo vsaki do 1/4 zapuščine in jim naložilo v plačilo stroške postopka v sorazmerju s podedovanimi deleži.

Zoper dodatni sklep o dedovanju se pritožujejo dedinje J. P., M. P. in M. K. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajajo, da je sodišče prve stopnje s prvotnim sklepom o dedovanju odločilo o dedičih in razdelitvi tiste zapuščine po pok. J. K., ki je obstajala ob njegovi smrti dne 30.10.1976. Vsi dediči so podali izjave, da dediščino sprejemajo, nato so sklenili dedni dogovor, ki ga je sodišče povzelo v sklep o dedovanju, in skladno s tem dednim dogovorom razdelilo zapustnikovo premoženje. Nobeden od dedičev se ni ničemur odpovedal. Dedni dogovor se je nanašal izrecno na premoženje, ki ga je zapustnik imel ob svoji smrti. Zapustnik J. K. je po smrti pridobil več dodatnega premoženja, ki ni bilo predmet zapustnikove oporoke, niti dednega dogovora med dediči, zato je potrebno dodatno dedovanje izvesti na podlagi pravil dedovanja na podlagi zakona, skladno z že izdanim sklepom o dedovanju opr. št. O 44/77 z dne 17.11.1977. Tako je sodišče že tudi ravnalo v primeru, ko je že enkrat dodatno odločalo o dedovanju dodatno pridobljenega premoženja po pok. J. K.. Gre za sklep naslovnega sodišča opr. št. II D 520/2000 z dne 24.9.2004, ki je bil izdan glede dodatno pridobljenih nepremičnin v k.o. Č., parc. št. 921/1 in parc. št. 912/3 in parc. št. 922/1. Sodišče je v tem sklepu pravilno upoštevalo, da dodatno pridobljeno premoženje ni bilo predmet zapustnikove oporoke, niti dednega dogovora med njegovimi dediči. Tudi v primeru izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju bi sodišče moralo ravnati enako in premoženje razdeliti med dediče na podlagi pravil dedovanja na podlagi zakona. Naslovno sodišče pa je, v postopku, ki je potekal pred izdajo izpodbijanega sklepa, najprej z dopisom z dne 30.11.2007 pozvalo vse tri pritožnice, da podajo dedne izjave, ali uveljavljajo nujne deleže na dodatnem premoženju. Pritožnice so v postavljenem roku vložile pisne izjave, da uveljavljajo delež dediščine, ki jim pripada po zapustniku, vendar sodišče v nadaljevanju postopka navedenih dednih izjav ni upoštevalo, temveč je, brez ustrezne obrazložitve in v nasprotju z navedenimi dejstvi, izdalo izpodbijani sklep. Glede na to, da izpodbijani sklep niti ne omenja dednih izjav pritožnic in razlogov, zakaj jih sodišče ni upoštevalo, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev postopka. Enako ostaja neobrazloženo dejstvo, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je dedni dogovor ob prvotnem dedovanju obsegal tudi bodoče dodatno pridobljeno premoženje. Dedni dogovor, ki je bil zajet v sklepu o dedovanju št. O 41/77 z dne 17.11.1977, se namreč izrecno nanaša na premoženje, ki ga je zapustnik imel takrat in nikakor ne tudi na morebitno dodatno pridobljeno premoženje. Tudi zapustnikova oporoka se v ničemer ne nanaša na morebitno bodoče premoženje in pritožnice se v zvezi s tem premoženjem niso ničemur odpovedale in niso podale nobene druge izjave, razen že navedenih izrecnih pisnih izjav, da glede tega premoženja uveljavljajo delež dediščine, ki jim po zapustniku pripada. V podkrepitev svojih trditev, da je sodišče napačno uporabilo 221. člena Zakona o dedovanju se pritožnice sklicujejo tudi na ustaljeno sodno prakso in kot primer dostavljajo sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2284/2003.

Dedinje po dediču D. K., B. K., D. O., E. K. in M. Z. v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju ter naložitev pritožbenih stroškov pritožnicam.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je dodatni sklep o dedovanju izdalo, upoštevaje 221. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/645-76 in nadaljnji), na podlagi prvega sklepa o dedovanju, opr. št. O 41/77 z dne 17.11.1977, s katerim je bil D. K. razglašen za oporočnega dediča do vseh nepremičnin, ki sodijo v zapuščino z vsem orodjem in opremo, s tem da je dolžan skrbeti za mater, zapustnikova žena pa do hranilne vloge na hranilni knjižici št. 59882/17, na podlagi zakonitega dedovanja pa so bili za dediče razglašeni A. K., D. K., J. P., M. P. in M. K. vsak do 1/5 hranilnih vlog na hranilnih knjižicah št. 237625/36 in 231151/90. Nato so dediči zaradi lažje delitve zapuščine sklenili dedni dogovor, sodišče prve stopnje pa je v točki 1O/I tega sklepa ugotovilo, da nihče od dedičev ni zahteval nujnega deleža oziroma dopolnitve le tega, ker so sklenili dedni dogovor.

V 27. členu Zakona o dedovanju je določeno, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Dediči imajo pravico na nujni delež iz pozneje najdenega premoženja, čeprav nujnega deleža v zapuščinskem postopku niso izrecno zahtevali (glej VSH REV 73/84 dne 16.05.1984). Zakon o dedovanju v prvem odstavku 221. člena res določa, da sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, vendar pa dediči podajajo svoje izjave na podlagi okoliščin, ki so jim takrat znane. V obravnavani zadevi so pritožnice po pozivu sodišča prve stopnje (list. št. 103) podale jasne in nedvoumne izjave dne 10.12.2007, da uveljavljajo delež na kasneje najdenem premoženju. Teh izjav sodišče prve stopnje pri izdaji dodatnega sklepa ne oceni, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36-1565/04 v nadaljevanju ZPP). Zaradi navedenega je bilo potrebno na podlagi 163. člena ZD v zvezi s prvim odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se sodišče prve stopnje opredeli do vsebine dednih izjav pritožnic z dne 10.12.2007 v luči določila 27. člena Zakona o dedovanju ter v razmerju do vsebine točke 1O/I sklepa o dedovanju z dne 17.11.1977. Pri tem naj sodišče prve stopnje v skladu z 221. členom ZD upošteva, da je potrebno pri presoji prej sklenjenega dednega dogovora ob pozneje najdenem premoženju zapustnika, ugotavljati tudi, kakšna je bila morebitna volja dedičev ob sklepanju tega dednega dogovora glede kasneje najdenega premoženja, ali se namreč morda prvotno podana dedna izjava dedičev nanaša le na dotedanje premoženje zapustnika.

V zvezi s pritožbenimi očitki, da je potrebno dodatno premoženje razdeliti na podlagi pravil dedovanja na podlagi zakona, pa bo potrebno ugotoviti, kakšen je pravni položaj navedenega premoženja. Če gre za pozneje najdeno premoženje, dedovanje ureja določilo 221. člena ZD, medtem ko dedovanje denacionaliziranega premoženja urejajo v določila od 72. do 83. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27-1094/1991). Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile nepremičnine vrnjene zapustniku na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-04-183/98 z dne 6.6.2002 v zvezi s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Bežigrad, št. 321-94/98 z dne 4.4.2000 zaradi razveljavitve odločb o arondaciji, namreč za sedaj ni moč ugotoviti, ali so bile navedene nepremičnine vrnjene zapustniku kot upravičencu iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji, saj iz njih ni razvidno, na kakšni pravni podlagi so bile zapustniku navedene nepremičnine arondirane.

Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju, opr. št. II D 520/2000 z dne 24.09.2004, ki je zajemal dodatno pridobljene nepremičnine v k.o. Č. upoštevalo, da to premoženje ni bilo predmet oporoke, niti dednega dogovora, saj iz točke 3/I navedenega sklepa izhaja, da so se dediči na zapuščinski obravnavi dne 7.10.2002 strinjali, da se upošteva zapustnikova oporoka, tako je bil D. K. razglašen za oporočnega dediča, pritožnice pa za nujne dedinje. Prav tako pa se navedbe ne nanašajo na vsebino izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, ki je predmet pritožbene presoje.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1218/93
• VSL sklep II Cp 1052/2003
• VSL sklep I Cp 2193/99