VSL sklep I Cp 590/2009

Jedro

Neuporabo varnostnega pasu se opredeljuje kot soprispevek oškodovanca k nastanku škode.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki točki izreka razveljavi ter se v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 23.06.2009 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19.01.2009 je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbenega zahtevka in zaradi umika tožbenega zahtevka za del glavnice v znesku 62,59 EUR pravdni postopek v tem delu ustavilo, sicer pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine in plačilo mesečne rente ter tožeči stranki naložilo povrniti pravdne stroške toženi stranki v znesku 1.737,38 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) in odločitev o stroških (IV. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju z materialnim in procesnim pravom zaključilo, da je dokazno breme glede tega, da se tožnik ni mogel privezati z varnostnim pasom v avtomobilu, ker ta ni bil vgrajen, izključno na njemu. Glede na uzakonjeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne more biti dvoma o tem, da je breme dokazovanja, da njen zavarovanec (voznica osebnega avtomobila) ni odgovorna za nastalo škodo, na toženi stranki. In kar je v konkretnem primeru še bolj pomembno, dokazovanje tožnikovega morebitnega soprispevka k nastali škodi je na toženi stranki. Podrejeno pritožnik navaja, da četudi bi bilo treba pritrditi sodišču prve stopnje glede dokaznega bremena, je tožnik dokazal, da se ni imel možnosti pripeti z varnostnim pasom. Tožnik je o tem izpovedal, kar je ob odsotnosti drugih prepričljivih nasprotnih dokazov, zadostno zagotovilo. Sodišče je samo pavšalno zavzelo stališče, da tožniku v zvezi s tem ne gre verjeti, v zvezi s tem pa v dokazni oceni ni ponudilo nobenih prepričljivih razlogov. Nejasno ali celo nezakonito je tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik dejstvo, da se ni mogel privezati z varnostnim pasom, dokazovati z izvedencem cestnoprometne stroke ali na kakšen drug način. S svojim naziranjem je sodišče v nasprotju z načelom proste presoje dokazov v predmetno pravdo vpeljalo sistem dokaznih pravil, ki pa jih ZPP ne pozna. Pritožnik nadalje poudarja, da sodišče v zvezi z odmero pravične odškodnine za utrpelo nematerialno škodo pri tožniku, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika glede tozadevnih okoliščin, s čimer tožniku v nasprotju z načelom individualizacije in subjektivizacije pri odmeri odškodnine ni bila dana možnost izpovedati o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, s čimer je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikov rentni zahtevek. Tožnik je prikrajšanje zatrjeval iz dveh naslovov in tudi predložil ustrezna dokazila in predlagal dokaze, vendar jih sodišče ni izvedlo. Posledično je sodišče nepravilno odločilo tudi o stroških.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s tem, ko ni uporabil varnostnega pasu, čeprav bi ga lahko, pretrgal pravno relevantno vzročno zvezo med delovanjem sil, ki so na njegovo telo delovale zaradi trčenja v prometni nesreči, in nastalimi poškodbami. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen.

Značilnost odškodninskih primerov, v katerih se izpostavi vprašanje vzročne zveze, je, da nastala škoda ni le posledica dejanja, za katerega naj bi bil odgovoren oškodovalec, ampak gre za primere, ko med očitanim škodljivim dejstvom in posledico delujejo še dodatni dejavniki, zato presoja o vzročni zvezi terja, da se o pomenu teh okoliščin presoja v luči razmerja med očitanim škodljivim dejstvom in škodo. Gre za vprašanje materialnega prava - ko so namreč ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega odškodninskega primera, je umestitev očitanih oškodovančevih opustitev v kontekst odmere odškodnine stvar pravilne uporabe materialnega prava (Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, str. 678).

V predmetni zadevi je neuporaba varnostnega pasu gotovo eden od dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu, ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca namreč nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom; neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot soprispevek oškodovanca k nastanku škode.

Poškodbe, ki jih je oškodovanec utrpel v prometni nesreči, je potrebno obravnavati celovito in glede tega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti, v kolikšnem obsegu bi uporaba varnostnega pasu omejila posledice nesreče in temu primerno ugotavljati prispevek oškodovanca k nastali škodi v skladu z navedenimi materialnopravnimi normami.

Glede obširnih pritožbenih navedb o dokaznem bremenu pa sodišče opozarja na naslednje. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazno breme o tem, da tožnik ni mogel uporabiti varnostnega pasu, izključno na tožniku. Gre namreč za trditev tožnika, s katero le-ta odgovarja na ugovor tožene stranke, zato je glede te trditve dokazno breme na tožniku. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V zvezi s tem tudi ni mogoče slediti navedbam pritožnika, ki v pritožbi navaja, da je sodišče kršilo načelo proste presoje dokazov, ko je tožnika opozorilo, da bi moral za dokazovanje te svoje trditve predložiti druge dokaze, če bi mu naj sodišče sledilo. Sodišče prve stopnje se je glede tega dejstva namreč oprlo na policijski zapisnik in ne na pričevanje tožnika, kar je tudi jasno obrazložilo. S tem je, nasprotno kot trdi pritožba, ravnalo povsem v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. S tem, ko je sodišče tožnika opozorilo, da bi moral svoje trditve dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ni kršilo določb pravdnega postopka. Ker je cilj stranke v postopku dokazati svoje trditve, bo namreč stranka praviloma predlagala več različnih dokazov, ki naj potrdijo njene navedbe, saj bo s tem izboljšala svoje možnosti za uspeh dokazovanja in v tej smeri je razlogovalo tudi prvostopenjsko sodišče.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, v luči tega pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo in jo vrača v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Slednje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno pretehtati vse okoliščine primera in se opredeliti do dejstev, pomembnih za odločbo, ter po potrebi dopolniti dokazni postopek. Odgovoriti bo moralo na vprašanje ali in če da, v kolikšnem delu je, oškodovanec prispeval k nastanku škode in kaj to pomeni za višino odškodnine za vso nepremoženjsko in tudi materialno škodo in na rento. Ko bo sodišče ponovno odločilo o zadevi, bo v skladu z ZPP glede na uspeh pravdnih strank ponovno odločilo tudi o stroških postopka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 6094/2006
• VSL sodba II Cp 618/2002
• VSL sklep II Cp 549/98