VSL sklep I Cp 4741/2008

Jedro

Sankcija za pomanjkljivost v obliki oporoke je praviloma izpodbojnost.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožnikovi dediščinski tožbi. Ugotovilo je, da je bila oporoka, na katero opira tožnik svoj tožbeni zahtevek, obličnostno pomanjkljiva. Zapustnica naj bi namreč ob podpisu pogodbe ne izjavila, da je to njena oporoka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ali pa razveljavi. Pritožba se najprej osredotoča na prvi del razlogov sodbe, kjer sodišče obravnava vprašanje zastaranje zahtevka. Čeprav sodišče ugovora zastaranja ni upoštevalo, češ da je ta podan prepozno, pa pritožba vseeno opozarja na napačnost razlogov v sodbi. V konkretnem primeru namreč tožena stranka sploh ni bila posestnik zadevne nepremičnine. Na to je tožnik opozoril že v tožbi in je šlo tudi za neprerekano dejstvo. Tožnik je bil celotno obdobje (še pred smrtjo pokojne Ž.) posestnik nepremičnine.

V nadaljevanju pritožba graja razloge, zaradi katerih je bil zahtevek zavrnjen. Odločitev, da je pisna oporoka zaradi obličnostnih pomanjkljivosti neveljavna, je napačna iz več razlogov. Najprej pritožba opozarja na materialnopravni vidik. Pravi, da tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi bila oporoka z dne 3.12.2002 neveljavna po obliki. Opozarja na določbo 76. člena ZD (1). Toženka, ki ima nedvomno pravni interes, ni ravnala skladno s tem določilom, ki pravi, da lahko takšna oseba v enem letu od dneva, ko izve za oporoko, uveljavlja pomanjkljivosti v obliki oporoke. Oporoka je bila razglašena 30.11.2005. Tožena stranka ni uveljavljala neveljavnosti oporoke iz tega razloga. Oporoki je nasprotovala iz drugih razlogov. V nadaljevanju pritožba opozarja še na vidik nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja obličnosti. Sodišče je to vprašanje, torej ali je zapustnica pred pričama izjavila, da je to njena oporoka, obravnavalo izrazito formalistično. Sploh pa niti s strani tožene stranke niti s strani sodišča P. ni bil konkretno vprašan, ali je oporočiteljica ob podpisovanju oporoke karkoli izjavila.

Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

ZD v 64. členu določa obličnost pisne oporoke pred pričama. Zahteva, da morata biti pri nelastnoročni pisni oporoki prisotni dve priči je podana zato, da priči nadomestita kvaliteto lastnoročnosti. Njuna vloga je zato v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in za njegovo izjavo, da je sestavek njegova oporoka. Zato ni pomembno, s kakšnimi besedami oporočitelj pričama razodene, da gre za njegovo oporoko. Sicer pa to za obravnavano zadevo ni pomembno. Neupoštevanje zahtev obličnosti ima za posledico lažjo stopnjo neveljavnosti - izpodbojnost oporoke (2). Neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki lahko uveljavlja po uvedbi dedovanja samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, vendar najkasneje v desetih letih od razglasitve oporoke (76. člen ZD).

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da toženka ni uveljavljala obličnostnih napak. Toženka je trdila, da gre za ponaredek (to bi pomenilo neobstoječo oporoko) ter da ni šlo za zapustničino pristno voljo (napake volje). Sodišče je obličnostne pomanjkljivosti torej ugotavljalo po uradni dolžnosti. Za kaj takšnega ni imelo podlage. Vprašanje obličnostne pomanjkljivosti sploh ni bilo predmet pravdanja med strankama. Podana je kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP (3)).

V nadaljevanju se nato najprej zastavlja vprašanje utemeljenosti ugovora zastaranja dediščinske tožbe. S tem se je prvo sodišče sicer ukvarjalo, a obenem navedlo, da je bila tožena stranka za uveljavljanje takšnega ugovora prekludirana. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sistem prekluzij za postavitev materialnopravnega ugovora zastaranja ne velja. Stranka je lahko prekludirana le glede navajanja dejstev in ponudbe dokazov, od katerih je odvisna (ne)utemeljenost ugovora zastaranja (4). Sodišče na 4. strani zapiše, da je stranka do postavitve ugovora podajala le navedbe, sam ugovor pa da je nato podala prepozno. Takšna odločitev je procesno napačna.

Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba graja tudi vsebinsko razlogovanje glede vprašanja zastaranja v sodbi prve stopnje. Toženka naj bi sploh ne bila posestnica, tožnik pa je po drugi strani skušal uveljaviti svojo pravico v zapuščinskem postopku po M. H.. Vse navedene okoliščine, kakor tudi to, da v zapuščinskem postopku po pokojni Ž. o tu sporni nepremičnini sodišče sploh ni odločalo, bodo pomembne pri presoji subjektivne prvine iz 141. člena ZD.

Kršitev razpravnega načela je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Podan je položaj iz 1. odst. 339. člena ZPP. V skladu s 1. odst. 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato vsebinsko odločiti o ugovoru zastaranja. Pri tem bo moralo upoštevati vse že navedene okoliščine, pa tudi to, ali ni bilo zastaranje pretrgano s tožnikovo aktivno udeležbo v pritožbenem postopku v zapuščinski zadevi po pokojni M. H.. Če bo odločitev o ugovoru zastaranja negativna, bo moralo sodišče vsebinsko odločiti o dediščinski tožbi.

-----------------------------------------

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 83/2001).

(2) Glej tudi Karel Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana 1991, stran 95.

(3)Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(4) Primerjaj odločba VS RS, opr. št. II Ips 121/2006.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1907/99
• VSL sodba in sklep I Cp 1680/2006
• VSK sodba in sklep I Cp 1021/2004