VSL sklep I Cp 902/2009

Jedro

Odplačnost je lahko eden od indicev o tem, ali je pri sklepanju pogodbe prišlo do sile ali grožnje. Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, ali je bil odplačni pravni posel sklenjen prostovoljno ali ne. Ob tem je potrebno upoštevati, da na sklepanje o pravi prodajalčevi volji višina odmene za prodano stvar ne vpliva vselej enako (močno). Medtem ko je nesorazmerno nizka kupnina gotovo močan indic o morebitnih napakah volje (resnično voljo skoraj izključuje), daje ustrezna oziroma tržna kupnina dosti šibkejšo podlago za sklepanje na prodajalčevo resnično voljo (ne izključuje napak volje).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca za obnovo postopka in razveljavilo 1. in 2. odst. sklepa istega sodišča z dne 30. 12. 1994, opr. št. N 112/93 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da je pokojni A. B., rojen 22. 3. 1880, umrl 18. 11. 1960, nazadnje stanujoč C. 7, L., na podlagi 5. čl. Zakona o denacionalizaciji upravičen do denacionalizacije premoženja, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi kupne pogodbe z dne 1. 6. 1946, ki jo je sklenil z D. g. p. S. "T.-h." (2. tč. izreka). Odločilo je še o separatnih stroških (3. tč. izreka).

(2) Proti 2. tč. izreka navedenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni tako, da zahtevo za denacionalizacijo zavrne, sicer pa naj ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša. Navaja, da z izpodbijanim sklepom sodišče ni v celoti odločilo o zahtevku predlagateljev, niti ni v izreku navedlo, da gre za vmesni sklep in kateri del zahtevka ostaja nerešen (to je pojasnilo le v obrazložitvi). Meni, da v konkretnem primeru odločitev z vmesnim sklepom sploh ni možna, saj je odločitev o upravičenosti do denacionalizacije neločljivo povezana z odločitvijo o načinu denacionalizacije ter o tem, kdo je zavezanec za vračilo. Nepremičnino, ki je predmet tega postopka, je nasprotni udeleženec vzdrževal, spremenil in dogradil (prizidek), zato je ni mogoče vrniti. V zvezi s tem so bili predlagani tudi dokazi, a jih sodišče ni upoštevalo in je z izpodbijanim sklepom nezakonito prejudiciralo odločitev glede vračila nepremičnine. Prav tako so ostali neizvedeni dokazi v zvezi z višino kupnine, ki jo je za hotel prejel A. B.. Ti bi pokazali, da kupnina ni bila simbolična, kot zatrjujejo predlagatelji, temveč je bila določena v takratni dejanski vrednosti nepremičnine. S tem bi se izkazalo, da je A. B. nepremičnino prodal prostovoljno, saj je eden od pokazateljev volje prodajalca tudi ustrezna višina kupnine, kot se je že izrekla sodna praksa. Sodišče prve stopnje torej zmotno zaključuje, da je A. B. obravnavano kupno pogodbo sklenil prostovoljno, ne pa v okoliščinah, določenih v 5. čl. Zden (1). Pritožnik nadalje napada dokazno oceno in meni, da ni izkazan ne dopis organa, pristojnega za gostinstvo, ne obstoj takšnega organa. Nepravilno je sklepanje o predpogodbi, ki naj bi jo izkazoval dokument o odobritvi posla (na katerem je zapisano: "odobravamo sklenitev kupne pogodbe Š...] v smislu predloženega osnutka pogodbe"). Na hoteno prodajo nadalje kaže okoliščina, da se A. B. obnove hotela ni lotil, čeprav je imel dovolj denarnih sredstev in je splošno znano, da so se gostinski objekti na B. takoj po vojni začeli obnavljati. Ugotovljeno dejansko stanje je celo v nasprotju s trditveno podlago zadeve. Opozarja, da mu je sodišče napačno očitalo, da ni dokazal svojih trditev, saj je na predlagatelju dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Sodišče je neobrazloženo sledilo izpovedbam N. B. in B. B., pri tem pa ni navedlo, katera od napak volje je bila podana (sila, grožnja, zvijača), katera pravila v smislu 5. čl. ZDen je pojmovalo širše, kot je to veljalo po pravilih ODZ (2), niti ni pojasnilo, na katere splošne družbene razmere (kot splošno znano dejstvo) je oprlo svojo odločitev. Sodišče bi moralo ugotoviti konkretne okoliščine sklepanja posla, te pa sploh niso bile zatrjevane. Nobena listina ne vsebuje grožnje, sam N. B. pa je potrdil, da odposlanec njegovemu očetu grožnje ni izrekel. Ugotovitev, da je bil A. B. postavljen nemogoč pogoj - naj do 1. 6. 1946 usposobi hotel za turistično dejavnost ali ga proda, sicer mu bo zaplenjen - temelji na napačnih razlogih. Za zaplembo po mnenju pritožnika namreč ni bilo zakonske podlage, kot zmotno sklepa sodišče prve stopnje. Trditve nasprotnega udeleženca, da je bil h. S.-O. edini hotel na B., ki je bil takoj po vojni prodan državnemu podjetju, niso nepomembne; z njimi je nasprotni udeleženec želel prikazati dobre zveze pokojnega A. B. s tedanjo oblastjo, na osnovi katerih je dosegel željeno prodajo hotela po realni ceni. Ravno tako ne zdrži razlog sodišča, da obravnavani hotel ni bil podržavljen, ker ni sodil v sklop "boljših" hotelov. Ti so se podržavili po letu 1948, do prodaje obravnavanega hotela pa je prišlo junija 1946. Posebno pozornost pritožnik namenja izpovedbam N. B., ki da so same s seboj v nasprotju in tendenciozne, poleg tega pa vsakič znova prilagojene trenutnemu stanju postopka. Tako slednji v zahtevi za denacionalizacijo navaja, da je predstavniku oče ustno obljubil sklenitev prodajne pogodbe, na naroku z dne 12. 1. 1994 pa je govoril o pisni predpogodbi. Sporni dopis enkrat pripisuje državnemu organu za turizem, drugič organu, pristojnemu za gostinstvo z B., spet tretjič pa nacistično usmerjenim domačinom. Tudi odposlanca je tekom postopka različno naslavljal. Pritožnik ocenjuje, da je bil pokojni A. B. leta 1946 premožen in uspešen človek, ki je imel dobre povezave s takratno oblastjo, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo. A. B. je namreč po vojni do leta 1948 nemoteno posloval (trgovina z glasbili), od njega je leta 1947 kupil klavir celo predsednik J. V.. Kot je navedel N. B., je bilo v očetovi poslovni evidenci ob likvidaciji leta 1948 še vedno 56 izposojenih inštrumentov, na zalogi pa je imel tudi drage nove eksponate. Na dobre povezave z oblastjo kaže tudi oznaka "nujno" na dokumentu o odobritvi prodaje; na podlagi te oznake naj bi dosegel hitrejšo odobritev nameravanega posla. Kasnejši kazenski postopek proti A. B. ne izkazuje, da v letu 1946 ni imel zvez in poznanstev v L.. Nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa pritožnik vidi v tem, da je sodišče verjelo, da se je A. B. pri K. hvalil, kako mu je uspelo dobro prodati hotel, za kar moraš imeti dobre zveze in poznanstva, hkrati pa je brez podlage zaključilo, da se je le hvalil pred sosedi, za katere je vedel, da mu niso naklonjeni in da je šlo le za obrambni mehanizem (morda je skušal zmanjšati občutek prizadetosti, ki ga javno ni izražal, ker bi bilo v tistih časih to lahko celo nevarno). Ne samo, da je takšna razlaga arbitrarna in hipotetična; tudi nelogična je, saj je bilo v tistih časih zanj še bolj nevarno, če bi se (pred osebami, ki mu niso bile naklonjene) hvalil s premoženjem oziroma kako dobro ga je vnovčil. Del pritožnikovih navedb se končno nanaša na ugotovljeni pogoj, da je bila prodajalčeva volja motena zaradi ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti v smislu 5. čl. ZDen. Tudi v zvezi s tem pritožnik navaja mnoge kršitve (ugotovitev, da je D. gostinsko podjetje S. "T. hotel" L. organ države, je napačna in neobrazložena; sodišče ni ugotavljalo, ali je odposlanec deloval pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa ali le kot predstavnik podjetja itd.).

(3) Predlagatelji na vročeno pritožbo niso odgovorili.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V obravnavanem nepravdnem postopku je bilo z vmesnim sklepom z dne 30. 12. 1994, opr. št. N 112/93-13 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 5. 1995, opr. št. I Cp 421/95), pravnomočno ugotovljeno, da se upravičencu A. B. vrnejo nepremičnine s parc. št. 363/12, vl. št. 411, k. o. B., kar je s kupno pogodbo z dne 1. 6. 1946 prodal D. g. p. S. "T.-h." L., o obliki vrnitve pa bo sodišče odločilo po pravnomočnosti tega sklepa. Na podlagi vmesnega sklepa je bil v nadaljevanju postopka sicer izdan (končni) sklep z dne 8. 4. 1998, opr. št. N 112/93-48 (da je zavezanec H. B., H. J. B., dolžan vrniti zgoraj opisane nepremičnine v last in posest upravičencu A. B.), a ga je pritožbeno sodišče na pritožbo nasprotnega udeleženca razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (sklep z dne 25. 8. 1999, opr. št. I Cp 75/99). Tekom ponovljenega postopka v zvezi z obliko denacionalizacije pa je nasprotni udeleženec zaradi novih dejstev in dokazov predlagal obnovo že omenjenega vmesnega sklepa. Obnovo je sodišče sicer dovolilo, a je po nadomestitvenem postopku izdalo vsebinsko enak sklep kot v prejšnjem postopku. Ta sklep je sedaj predmet pritožbene presoje.

(6) Sodišče prve stopnje, pred katerim teče nepravdni postopek za denacionalizacijo, odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (1. odst. 66. čl. ZDen v zvezi s 56. čl. ZDen). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o pravni podlagi za denacionalizacijo nepremičnin v obravnavani zadevi - da A. B. izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravic po 5. čl. ZDen. Zgolj pomanjkljivo poimenovanje izpodbijane odločbe ("sklep" namesto "vmesni sklep") ne vpliva na njegovo vmesno učinkovanje; prav tako za pravilnost vmesne odločbe ni nujno, da izrek vsebuje opis dela zahtevka, o katerem bo odločeno šele s končnim sklepom. Nanj je mogoče jasno sklepati že iz pravkar citiranega 1. odst. 66. čl. ZDen, poleg tega pa je predmet odločanja v nadaljnjem postopku povsem določno pojasnjen v obrazložitvi sklepa. Pritožnik zmotno meni, da je predmet izpodbijanega sklepa (odločitev o upravičenosti do denacionalizacije) neločljivo povezan z odločitvijo o načinu denacionalizacije ter o tem, kdo je zavezanec za vračilo. Pravica (upravičenost) do denacionalizacije namreč pomeni bodisi pravico do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi bodisi pravico do odškodnine (2. čl. ZDen). Z odločitvijo, da je določena oseba upravičena do denacionalizacije, zavezanec še ni določen; do tega pride šele z določitvijo ene od oblik denacionalizacije (51. čl. ZDen), ki bo (oziroma je že) (3) predmet nadaljnjega postopka. Oseba, ki ima položaj stranke v postopku (60. čl. ZDen v zvezi s 56. čl. ZDen), se torej do odločanja o tem, kakšna oblika denacionalizacije pride v poštev, (še) ne more sklicevati na okoliščino, da v predmetni zadevi ni zavezanec za izpolnitev (konkretno za vračilo v naravi)(4). Navedbe in dokaze v tej smeri (npr. vlaganja v nepremičnino) bo pritožnik lahko uveljavljal v nadaljevanju postopka, ko se bo odločalo ravno o konkretni obliki (in s tem o konkretnem zavezancu) denacionalizacije. Če bo uspel izkazati, da vrnitev v naravi ni možna, bo svoje abstraktne zaveze prost, sodišče pa bo lahko predlagateljem prisodilo zgolj odškodnino, če jo bodo slednji seveda uveljavljali (proti ustreznemu zavezancu; 51. čl. ZDen). Glede na povedano ni mogoče sprejeti pritožnikovih izvajanj o prejudiciranju odločitve glede vračila nepremičnine.

(7) Za upravičenca do denacionalizacije se šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. čl. ZDen). Odplačnost je sicer res lahko eden od indicev o tem, ali je pri sklepanju pogodbe prišlo do sile ali grožnje. Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, ali je bil odplačni pravni posel sklenjen prostovoljno ali ne. Ob tem je potrebno upoštevati, da na sklepanje o pravi prodajalčevi volji višina odmene za prodano stvar ne vpliva vselej enako (močno). Medtem ko je nesorazmerno nizka kupnina (5) gotovo močan indic o morebitnih napakah volje (resnično voljo skoraj izključuje), daje ustrezna oziroma tržna kupnina dosti šibkejšo podlago za sklepanje na prodajalčevo resnično voljo (ne izključuje napak volje). V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pokojni B. v prodajo prisiljen, saj mu je bilo predočeno, da mu bo v nasprotnem primeru njegova nepremičnina (hotel) zaplenjena. Ugotovljeno dejansko stanje (v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi; glej spodaj, tč. 8-16) tako jasno kaže na prisilo, da ni bilo treba ugotavljati, ali je bila kupnina (570.000,00 DIN) primerna ali zgolj simbolična; celo primerna kupnina namreč ne bi utemeljevala sklepanja, da je pokojni upravičenec prostovoljno sklenil navedeno pogodbo. Čim je tako, je vprašanje razmerja med kupnino ter dejansko vrednostjo nepremičnine v času prodaje odločilno zgolj za presojo glede (ne)vštevanja odmene (72. čl. ZDen), ki se pogojev za denacionalizacijo ne tiče in bo predmet nadaljnjega postopka (6).

(8) Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri razjasnilo in ugotovilo pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bil A. B. v prodajo hotela prisiljen. Ugotovilo je, da je pomladi leta 1946 A. B. prejel dopis organa z B., pristojnega za gostinstvo, da mora do začetka sezone (1. 6. 1946) usposobiti hotel za gostinsko poslovanje, sicer se bo štelo, da je hotel brez lastnika in se bo kot zapuščena last okupatorja zaplenil. Kmalu za dopisom je k A. B. prišel odposlanec istega organa in mu predložil v podpis prodajno predpogodbo, rekoč boljše takšna pogodba, kot pa nič. Po podpisu predpogodbe mu je na njegov poziv A. B. vrnil dopis. Kasneje je bila sklenjena še kupna pogodba. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbo N. B. (sina A.), ki je bil ob dogajanju tudi navzoč (navzoč ni bil le pri podpisu končne kupne pogodbe, a jo izkazuje priloga A 1 spisa) ter na dokument o odobritvi kupne pogodbe (B 17). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je bila opravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo. Še več, obravnavani razlogi so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni tako skrbno in sistematično, da se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. Pritožniku je na tem mestu treba odgovoriti le, da trditvena podlaga z ugotovljenim dejanskim stanjem ni presežena, ocena dokumenta o odobritvi posla (da v njem omenjeni osnutek izkazuje obstoj predpogodbe, o kateri je izpovedal N. B.) pa prepriča tudi pritožbeno sodišče. Enako je mogoče reči za razloge, zaradi katerih pokojni B. ni začel z obnovo hotela kljub zadostnim denarnim sredstvom (pomanjkanje materiala v povojnem času). Stališče, da je obnavljanje gostinskih objektov na B. po vojni notorno dejstvo, je zmotno.

(9) Pritožbeni očitki, ki smiselno merijo na zmotno uporabo pravil o dokaznem bremenu, niso utemeljeni. Res je abstraktno breme navajanja ter dokazovanja dejstev, ki utemeljujejo zahtevek predlagatelja, na slednjem. Vendar je bilo temu bremenu zadoščeno s prepričljivo izpovedbo N. B. ter B. B., ki jo potrjujejo tudi listinski dokazi. S tem se je konkretno dokazno breme prevalilo na nasprotnega udeleženca, ki se je z nasprotnimi dokazi trudil ovreči aktualni dokazni uspeh predlagatelja. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje, da mu to ni uspelo, povsem v skladu s pravili o dokaznem bremenu (212. čl. ZPP(7) in 215. čl. ZPP, oboje v zvezi s 37. čl. ZNP(8)).

(10) Pritožbene navedbe, ki opozarjajo na pomanjkljivosti glede pojasnitve konkretne napake volje, pravil iz 5. čl. ZDen, ki so bila širše tolmačena ter splošnih družbenih razmer, so nerazumljive. Sodišče prve stopnje je povsem jasno zapisalo, da je (v skladu s sodno prakso) širše tolmačilo "grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. čl. ZDen" (1. odst. na 4. str. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba navkljub podrobnemu pretresanju razlogov sodišča prve stopnje spregleda, da se je le-to opredelilo tudi do oblike napake volje, za katero je šlo pri sklenitvi obravnavane pogodbe (sila oziroma grožnja; 7. str. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je tako sklepalo ravno na podlagi ugotovljenih konkretnih okoliščin sklenitve posla (pokojnemu B. so predočili, da bo prišlo do zaplembe, če hotela ne bo prodal), pritožnik nerazumljivo nakazuje, da bi sodišče moralo ugotoviti ravno takšne okoliščine. Kritične presoje nadalje ne zdrži niti pritožbena navedba, da konkretne okoliščine niso bile zatrjevane (list. št. 4-5). Na napako v prodajalčevi volji je torej mogoče sklepati že iz ugotovljenih konkretnih okoliščin posla, zato sklicevanje na splošne družbene razmere v tistem času ni odločilnega pomena. Sicer pa je zrcalo obravnavanih razmer prav 5. čl. ZDen, ki je usmerjen v popravo krivic, prizadejanih z revolucionarnim ravnanjem oblasti v povojnem času. Da so pritožniku te razmere gotovo poznane, je nenazadnje razvidno iz njegove pritožbe, ko polemizira o tem, kaj je bilo v tistih časih bolj nevarno. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za ugotovitev oziroma obstoj grožnje ni pogoj, da je ta izrecno izrečena ali zapisana, k čemur teži del pritožbenih razlogov.

(11) Posebne teže tudi nimajo pritožnikova izvajanja v zvezi z (ne)obstojem pravne podlage za zaplembo obravnavanega hotela. Če je ta zares obstajala (kot meni sodišče prve stopnje), potem zdrži zaključek, da je šlo za silo oziroma grožnjo; če pa se izkaže, da podlage za zaplembo ni bilo (kot meni pritožnik), gre ob sicer ugotovljenem dejanskem stanju lahko kvečjemu za prevaro, ki A. B. še vedno upravičuje do denacionalizacije (5. čl. ZDen).

(12) Trditev, da je bil obravnavani hotel edini na B., ki je bil takoj po vojni prodan, medtem ko so ostale zgolj "vzeli", sodišče prve stopnje ni označilo kot nepomembnih; nasprotno - te trditve je izrecno upoštevalo pri svoji dokazni oceni (2. in 3. odst. na 8. str. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Z zaključkom, da ta okoliščina v ničemer ne omaje ugotovitve o napakah volje A. B., soglaša tudi pritožbeno sodišče. Logičnosti izvajanja, da je za podržavljenje drugih (boljših) hotelov obstajala drugačna pravna podlaga, neposredno ne nasprotuje pritožbena trditev, da je do prodaje hotela S.-O. prišlo junija leta 1946, do podržavljenja boljših hotelov pa po letu 1948. Ker je navedeni pritožbeni očitek opredeljen le do te mere, se pritožbeno sodišče o njem ne more natančneje izjasniti.

(13) Nasprotni udeleženec je med drugim želel prikazati dobre odnose pokojnega B. s takratnimi oblastmi, česar sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo; prepričalo se je ravno o nasprotnem. Izkazano je, da je bil leta 1948 skupaj z drugimi družinskimi člani obtožen ter obsojen zaradi več kaznivih dejanj. Zgolj predhodni poslovni uspeh nikakor ni zadosten pokazatelj resničnosti pritožnikovih trditev, prav tako ne prodaja klavirja J. V., saj se je pokojni B. ukvarjal s prodajo glasbil. Glede oznake "zelo nujno" na dokumentu o odobritvi posla, je mogoče z gotovostjo trditi le, da kaže na interes za sklenitev tega posla. Čigav je bil ta interes, iz same oznake ni razvidno, je pa na to mogoče sklepati iz drugih delov obravnavanega dokumenta ter iz drugih ugotovljenih okoliščin, kar je logično pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. Na dokumentu zapisani datumi (30. 5. oziroma 31. 5. 1946) omogočajo časovno umestitev "nujnosti" sklenitve prodajne pogodbe v zvezi s hotelom "S.-O.". Ta se povsem ujema s potekom dogodkov, kot ga zatrjuje predlagatelj - da je namreč naslednji dan (1. 6. 1946) potekel rok, s katerim bi nastopila zaplemba hotela (list. št. 4). Vse navedeno je le še potrdilo verodostojnost in prepričljivost izpovedbe N. B.. Pritožnikova razlaga oznake "zelo nujno" (zaradi te oznake naj bi pokojni B. dosegel hitrejšo odobritev hotene prodaje) ponuja le eno od možnih razlag, ob tem pa niti ne pove, zakaj naj bi bila prepričljiv(ejš)a ali vsaj verjetn(ejš)a. Trdne dokazne ocene, ki upošteva prepletajoče se istosmerne dokaze, na tak način ne more izpodbiti, niti vanjo vnesti dvoma. Končno ne morejo biti uspešna pritožbena izvajanja, češ da kazenski postopek še ne dokazuje, da pred njegovo uvedbo pokojni B. ni imel vez in poznanstev. Četudi bi z njimi uspel, bi ostala odločitev o neobstoju vez in poznanstev med pokojnim B. in oblastjo enaka, pač ne na podlagi prepričanja, temveč na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Obstoj vez in poznanstev bi moral dokazati nasprotni udeleženec, saj jih je sam zatrjeval.

(14) N. B. je v zahtevi za denacionalizacijo res navedel, da je njegov oče odposlancu ustno obljubil prodajo hotela, medtem ko je na naroku govoril o pisni predpogodbi. Vendar glede na okoliščine primera (predvsem časovno oddaljenost) ter potek celotnega dokaznega postopka tega ni mogoče šteti za nasprotovanje izjav, ki bi vplivala na verodostojnost priče. Nenazadnje je N. B. omenjeno nedoslednost zadovoljivo pojasnil oziroma popravil že v začetni fazi postopka (na naroku z dne 12. 1. 1994). Da je res šlo za pisno predpogodbo, je pokazal tudi nadaljnji dokazni postopek z listinskimi dokazi (B 17). Tudi sicer gre zgolj za nebistven popravek, saj se ne nanaša na (ne)obstoj zatrjevane predpogodbe, pač pa na način njene sklenitve. Dalje ne drži, da je N. B. sporni dopis povezoval z blejskimi domačini. Njim je pripisoval le, da so hotel izropali in ga porisali s kljukastimi križi (vloga z dne 29. 3. 2001, list. št. 199). Drugim navedbam N. B., ki jih omenja pritožnik, ob resni presoji ni mogoče pripisati perpleksnosti.

(15) Dokazno oceno je sodišče prve stopnje zgradilo na že pojasnjenih dokazih in razlogih (glej zgoraj) in ne na hipotetičnih zaključkih v zvezi z bahanjem pokojnega B. pred sosedi. V tem delu obrazložitve je zgolj pojasnilo življenjsko skladnost dokazne ocene s tu obravnavanimi dejstvi. S tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

(16) Nasprotni udeleženec je sicer zatrjeval, da D. g. p. S. "T. h." L. ni bil državni organ oziroma predstavnik oblasti. Vendar je takšne trditve obrazloženo podal šele v ponovljenem postopku, zato jih ni bilo mogoče upoštevati. Na prvem naroku nove glavne obravnave lahko navajajo stranke nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (3. odst. 400. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Zamude nasprotni udeleženec niti ni skušal opravičiti.

(17) Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdilo.

(18) Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih nihče ni priglasil.

------------------------------------

(1) Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS/I, št. 27/1991, s spremembami; od tu ZDen.

(2) Obči državljanski zakonik (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch) z dne 1. 6. 1811; od tu ODZ (ABGB).

(3) Primerjaj sklep z dne 8. 4. 1998, opr. št. N 112/93-48 (list. št. 143-145 spisa), ter sklep z dne 25. 8. 1999, opr. št. I Cp 75/99 (list. št. 164-168 spisa).

(4) Primerjaj sklep VS RS z dne 11. 5. 1995, opr. št. II Ips 56/95.

(5) Sodna praksa, na katero opozarja pritožnik, temelji prav na nesorazmerno nizki kupnini; sklep VSK z dne 27. 6. 2006, opr. št. I Cp 124/2006.

(6) Sklep VS RS z dne 25. 4. 1996, opr. št. II Ips 21/96.

(7) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP.

(8) Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986, s spremembami; od tu ZNP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 918/2005
• VSK sklep I Cp 1159/2005
• VSL sklep II Cp 4792/2008