VSL sklep I Cp 55/93

Jedro

Ker je druga nasprotna udeleženka postala solastnica nepremičnine na podlagi preureditve skupnih prostorov v stanovanje, predlagatelja lahko uspešno zahtevata le vrnitev preostalega dela zaplenjenega premoženja, za razliko pa jima pripada odškodnina od prve nasprotne udeleženke kot družbenopolitične skupnosti.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo nepravdni postopek in napotilo nasprotno udeleženko M. Š. na pravdo zaradi priznanja solastninskega deleža na stanovanju v sorazmerju z njenimi vlaganji in zaradi ugotovitve, da je pridobila lastninsko pravico na delu podstrešja, preurejenem v stanovanjski prostor, vse v hiši v Ljubljani, M. 12. Proti temu sklepu se je pritožila predlagajoča stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prva nasprotna stranka v enaki zadevi, ki se nanaša na vrnitev novih stanovanj, zavzela popolnoma drugačno stališče, ki je pravilno. 88. člen ZDEN prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet zahtevka za vrnitev. Sodišče bi moralo nepremičnino vrniti v celoti, saj pred tem stranski intervenienti ne morejo zahtevati od nikogar priznanja lastninske pravice - od občine ne zaradi prepovedi po čl. 88 ZDEN, od bivših lastnikov pa tudi ne, saj jim lastnina še ni vrnjena. Vprašanje je, kdo naj bi bil tožena stranka v tej pravdi.

Za prekinitev ni razlogov, posebno še, ker se na hiši dela škoda.

Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da o predlogu obeh predlagateljev v nadaljnjem postopku odloči.

Nasprotna udeleženka M. Š. je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelja ne uveljavljata vrnitve pravnemu predniku odvzetega premoženja na podlagi Zakona o denacionalizaciji, na katerega se v pritožbi sklicujeta, marveč izrecno na podlagi čl. 145 Zakona o izvrševnaju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS št. 17/79, v nadaljevanju ZIKS). Obe kazenski sodbi, na podlagi katerih je bilo njunemu pravnemu predniku očetu R. T. zaplenjeno premoženje, sta bili namreč spremenjeni, tako da je bil R. T. oproščen obtožbe, kar vse je med strankami nesporno. Obenem je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja. Kot določa člen 145 ZIKS, se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oz. njegovim dedičem. Vendar pa isti člen zakona v drugem odstavku določa, da če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoče, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Sodišče prve stopnje je iz navedb strank ugotovilo, da so v hiši, katere vrnitev se v tem postopku zahteva, stranski intervenienti, ki jih šteje za nasprotne udeležence, izdelali podstrešna stanovanja.

Pri tem je nasprotna udeleženka M. Š. adaptirala tudi enosobno stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico in ga povezala s podstrešnim prostorom v enotno stanovanje. Vsi trije intervenienti so uveljavljali solastninsko pravico na podlagi člena 116 Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91). Sodišče prve stopnje je na pravdo napotilo le eno od njih, M. Š., ki naj v pravdi dokaže svojo solastninsko pravico in njen obseg.

Nobenega dvoma ni, da bo v danem primeru potrebno uporabiti določilo že citiranega 2. odst. čl. 145 ZIKS, saj prva nasprotna udeleženka ne bo mogla vrniti celotnega zaplenjenega premoženja. Že iz dosedanjih navedb nasprotnih udeležencev, ki so sprva prijavili stransko intervencijo, namreč izhaja, da so v času, ko je pričel veljati Stanovanjski zakon (19.10.1991) svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo oz. nadzidavo skupnih prostorov (v konkretnem primeru podstrešja), M. Š. pa tudi z dodatnimi denarnimi vlaganji v že obstoječe stanovanje, kar vse pomeni v skladu z določilom čl. 116/1 in 116/3 pridobitev lastninske oz. solastninske pravice z dnem uveljavitve tega zakona. Kolikšen je njihov solastninski delež, je potrebno ugotoviti z izvedencem. Vprašanje je, ali je zato umestno koga od njih napotiti na pravdo, kot je v danem primeru storilo sodišče prve stopnje, vendar pa se stranka, napotena na pravdo, ni pritožila. Vprašanje je nadalje, ali sta preostala dva intervenienta odstopila od svojega predloga za stransko intervencijo oz. za udeležbo na strani nasprotne udeleženke v tem postopku in ali še uveljavljata ugotovitev svojega solastninskega deleža na premoženju, ki se vrača. V kolikor njunega zahtevka ne bo, bo sodišče prve stopnje upoštevalo le ugotovitve, ki se bodo nanašale na obseg solastninskega deleža nasprotne udeleženke M. Š. Vendar je to predmet nadaljnjega postopka v tej zadevi. Pritožba spregleda, da upravičenec po izrecnem zakonskem določilu ne more dobiti tistega premoženja, ki je postalo last druge osebe, čeprav mu v takem primeru pripada ustrezna odškodnina. Pritožba obeh predlagateljev zato ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 640/2002
• VSK sodba Cp 247/93
• VSC sodba Cp 996/99