VSL sklep I Cp 5/94
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:1994:I.CP.5.94 |
| Evidenčna številka: | VSL40062 |
| Datum odločbe: | 19.01.1994 |
| Področje: | civilno procesno pravo |
| Institut: | izvajanje dokazov |
Jedro
Da bo sodišče lahko pravilno ugotovilo materialno resnico, ki temelji na ugotovljenem dejanskem stanju v konkretni zadevi in na uporabi ustreznih pravnih pravil, naj po določilu 21. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z 277. členom in naslednjimi členi Zakona o pravdnem postopku preizkusi predlog za denacionalizacijo. Če bo menilo, da predlog ni razumljiv in popoln, naj predlagateljico po določilu 109. člena Zakona o pravdnem postopku s popravnim sklepom ali z vabilom na sodišče opozori in skuša odpraviti morebitne pomanjkljivosti, pri čemer predlagateljico lahko pouči tudi o pravici do pooblaščenca. Šele nato naj po določilu 282. člena Zakona o pravdnem postopku ter eventualno 7. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z 283. in 288. členom Zakona o pravdnem postopku odloči o t.i. procesnih ovirah. V obrazložitvi odločbe naj razumljivo, individualno in dovolj natančno navede razloge za svojo odločitev (29. člen Zakona o nepravdnem postopku). Pri tem naj konkretno navede, na podlagi katerih listin ali drugih dokazov je ugotovilo določeno dejansko stanje, na podlagi katerega je uporabilo materialnopravne in procesne predpise.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Obrazložitev
Predlagateljica je vložila vlogo za denacionalizacijo pri upravnem organu Občine B., ki je 6.1.1993 z dopisom njeno vlogo odstopil sodišču. Nato je sodišče prve stopnje s sklepom pod opr. št. N dne 24. maja 1993 prekinilo nepravdni postopek in predlagateljico napotilo na pravdo. Toda po predlagateljičini pritožbi (v kateri je izrecno navedla, da se pritožuje proti sklepu N z dne 24.5.1993), je pritožbeno sodišče pod opr. št. I Cp dne 4.8.1993 razveljavilo izpodbijani sklep, ker Zakon o denacionalizaciji ne predvideva pravdnega postopka za vrnitev odvzetega premoženja. Pri tem drugostopenjsko sodišče ni smelo presojati ravnanja upravnega organa, marveč se je omejilo samo na sklep, ki ga je izdalo prvostopenjsko sodišče v nepravdnem postopku.
V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dne 29.10.1993 pod opr. št. N izdalo sklep, s katerim se je izreklo za nepristojno in zavrnilo zahtevo predlagateljice. V obrazložitvi sklepa je pavšalno navedlo, da predlagateljica svojo zahtevo opira na odločbo, ki je bila izdana v arondacijskem postopku in da sporazum o višini odškodnine, ki ga je podpisal predlagateljičin prednik, ne more biti odločilen. Sodišče prve stopnje je predlagateljičino zahtevo tudi zavrglo po določilu drugega odst. 369. člena Zakona o pravdnem postopku, češ da udeleženka ne more biti zavezanka za vračilo kmetijskih zemljišč.
Proti sklepu opr. št. N z dne 29.10.1993 se je pritožila predlagateljica, ki opisuje potek upravnega in sodnega postopka.
Glede na sklep N z dne 24.5.1993 meni, da se je sodišče štelo za pristojno, ko jo je napotilo na pravdo in da je za nasprotnega udeleženca upoštevalo A.B. Toda po pritožbi ni dobila nobenega odgovora oziroma sklepa, čeprav meni, da bi moralo sodišče prve stopnje spis odstopiti višjemu sodišču. Čudi se sklepu o nepristojnosti in njegovi borni razlagi ter meni, da bi bilo treba zadevo odstopiti upravnemu organu. Ker se upravni organ in sodišče izrekata za nepristojna želi, da višje sodišče odloči najprej o sporu o pristojnosti.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje, ki je prizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določilo 7. točke drugega odst.
354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da predlagateljici sploh ni vročilo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp z dne 4.8.1993, v spisu pa tudi niso pripete povratnice o vročitvi tega sklepa. S tem pa predlagateljici ni dalo možnosti ustreznega obravnavanja pred sodiščem, kar je sodišče druge stopnje upoštevalo v zvezi s pritožbenimi navedbami, pa tudi po uradni dolžnosti.
Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo naročila, naj v ponovljenem postopku ugotovi tisto dejansko stanje, ki se tiče ovir za nadaljnji postopek. Tako naročilo je sodišče druge stopnje napisalo zato, ker iz spisu priložene dokumentacije ni bilo dovolj jasno, če zadeva spada v sodno pristojnost, kdo so udeleženci postopka in kaj je predmet denacionalizacije. Toda sodišče prve stopnje ni ravnalo po določilu 376. in 377. člena Zakona o pravdnem postopku, ampak je samo poseglo v pristojnosti pritožbenega sodišča in - kot je navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa - po določilu drugega odst. 369. člena Zakona o pravdnem postopku zavrglo zahtevo predlagateljice. Pri tem pritožba utemeljeno opozarja na borno obrazložitev izpodbijanega sklepa in tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da odločitve o tem, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odst.
354. člena Zakona o pravdnem postopku), ker sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih.
Da bo sodišče lahko pravilno ugotovilo materialno resnico, ki mora temeljiti na ugotovljenem dejanskem stanju v konkretni zadevi in na uporabi ustreznih pravnih pravil, naj v postopku udeležencema najprej vroči oba sklepa sodišča druge stopnje. Nato naj po določilu 21. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z 277. členom in naslednjimi členi Zakona o pravdnem postopku preizkusi predlog za denacionalizacijo. Če bo menilo, da predlog ni razumljiv in popoln, naj predlagateljico po določilu 109. člena Zakona o pravdnem postopku s popravnim sklepom ali z vabilom na sodišče opozori in skuša odpraviti morebitne pomanjkljivosti, pri čemer predlagateljico lahko pouči tudi o pravici do pooblaščenca. Šele nato naj po določilu 282. člena Zakona o pravdnem postopku ter ev. 7. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z 283. in 288. členom Zakona o pravdnem postopku odloči o t.i. procesnih ovirah. V obrazložitvi odločbe naj razumljivo, individualno in dovolj natančno navede razloge za svojo odločitev (29. člen Zakona o nepravdnem postopku). Pri tem naj konkretno navede, na podlagi katerih listin ali drugih dokazov je ugotovilo določeno dejansko stanje, na podlagi katerega je uporabilo materialnopravne in procesne predpise.
Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku). V zvezi s pritožbeno trditvijo, češ da bi sodišče moralo odstopiti zadevo nazaj upravnemu organu, dodaja, da tako razmišljanje ni pravilno, ker bi privedlo do pravnega nereda. Sodišča so samostojni organi oblasti in so ločeni od izvršilne oblasti, zato ne morejo presojati odločitev upravnih organov. Če pride do neusklajenega delovanja med njimi, pa o sporu glede pristojnosti odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije (3. in 11. člen Zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS št. 39/74 in 28/76). Zmotna je tudi pritožbena navedba o določitvi nasprotnega udeleženca, ki mora biti pravilno in natančno naveden ves čas postopka.
Določila Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS št. 30/86) in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št.
55/92) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I, v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91-I). Zakon o denacionalizaciji je objavljen v Uradnem listu RS št. 27/91 in 31/93.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
