VSL sklep I Cp 901/93

Jedro

Prodajalec starega rabljenega avtomobila, katerega je kupec dobro poznal in preizkusil, ne odgovarja za kasneje odkrito napako, razen v primeru, če je prodajalec zatrjeval, da stvar nima nobenih napak oziroma da ima določeno posebno kvaliteto.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 7.397 DEM po nakupnem menjalniškem tečaju Ljubljanske banke, Enote v Domžalah na dan plačila, v kolikor pa pride v zamudo pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 71.780,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženec ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek ali pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo prvo sodišče, v kolikor je štelo za dokazano, da je bila kupnina dogovorjena v DEM, pri odločanju upoštevati takrat veljavne predpise o poslovanju z devizami, ne pa sedaj veljavno zakonodajo. Sicer pa toženec v nadaljevanju pritožbenih izvajanj izpodbija prvostopno ugotovitev, da naj bi bila ob sklepanju pogodbe med strankama dogovorjena kupnina v nemških markah. V tej smeri je prvo sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, izvedene dokaze pa je zmotno in protispisno presodilo. Poleg tega je prva sodba pomanjkljiva tudi glede zaključkov o višini kupnine. Tudi v tej smeri po pritožbenem stališču dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in je zato prvostopna odločitev glede višine prisojenega zneska nepravilna. Nadalje je prva sodba pomanjkljiva tudi glede zahteve toženca na znižanje kupnine vsled napak, ki jih je imelo vozilo v času, ko je bil sklenjen pravni posel. Tožnica oz.

njen mož, ki je vodil posle v zvezi s prodajo avtomobila, je ves čas zatrjevala, da je vozilo brezhibno in sposobno za vožnjo. Pri takem dejanskem stanju so podani zakoniti razlogi za jamčevanje za napake po 3. odst. 480. čl. ZOR oziroma, da gre za take stvarne napake, kot jih določa 1. točka 479. čl. ZOR. O teh napakah je toženec pravočasno obvestil tožnico in ne drži prvostopna ugotovitev, da toženec ni tako ravnal. Zato bi moralo prvo sodišče upoštevati določbe 482. in 485. člena ZOR ter znižati kupnino zaradi jamčevanja za napake. Stroški popravila, to je odprave napak, za kar je poskrbel toženec, in za kar jamči tožeča stranka, presegajo znesek, ki ga dolguje toženec iz naslova še neplačane kupnine. Končno toženec izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj so glede na obravnavano zadevo prisojeni v nesorazmerni višini.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi v zvezi s pravnim poslom, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 15.8.1988, ne more biti več odprto pravno vprašanje o tem, ali je dopustna uporaba valutne klavzule ali ne. V tej zvezi ni pomembno, kdaj je bil sklenjen pravni posel, pomembno je dejstvo, da pravni posel niti takrat, ko sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo niti kasneje ni bil dokončno realiziran oziroma prav zaradi tega, ker toženec, doslej še ni izpolnil svojih obveznosti iz navedenega pravnega posla, je mogoče šteti, da pravno-poslovno razmerje med pravdnima strankama doslej še ni urejeno. Za vsak pravni posel pa velja, ne glede na to kdaj je sicer bil ustanovljen, da se v primeru spora presoja po tistih predpisih, ki veljajo v času odločanja. To velja tudi za obravnavani primer, kar pomeni, da pri presoji dopustnosti devizne klavzule veljajo tisti predpisi, ki so bili sicer kasneje sprejeti, vendar pred popolno izpolnitvijo obveznosti posamezne stranke iz že prej sklenjenega pravnega posla. Zato pritožbeno stališče, da prvo sodišče v tej zvezi ni pravilno uporabilo materialno pravo, ni utemeljeno.

Sprejemljiv pa je pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni v zadostni meri raziskalo dejansko stanje o vprašanju, ali sta se stranki v času, ko sta sklenili kupoprodajno pogodbo, dogovorili, da naj bi bila kupnina plačana v tuji valuti oz., ali sta v njuno pogodbeno razmerje glede plačila vnesli valutno klavzulo. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja sicer zavzelo stališče, da sta stranki dogovorili plačilo kupnine v tuji valuti, vendar to sklepanje prvega sodišča ni prepričljivo. Iz predložene pogodbe z dne 15.8.1988 je razvidno, da je bila kupnina dogovorjena v takratnih dinarjih. Res je, da je toženec plačeval tožeči stranki kupnino v posameznih obrokih, tako v markah kot tudi v dinarjih. Razumljivo je bilo, da je take izpolnitve tožeča stranka sprejemala, zlasti, če so bile izražene v nemških markah. Vendar samo ta dejstva sama po sebi ne dajejo zadostne podlage za prepričanje, da naj bi pravdni stranki vezali plačilo kupnine na valutno klavzulo. Ta iz pogodbe ne izhaja, zato bi jo morala tožeča stranka prepričljivo dokazati, ne pa se na njo sklicevati povsem posplošeno, izhajajoč iz takratnih razmer in iz posameznih primerov, ko je toženec plačal del kupnine v tuji valuti.

Glede obstoja valutne klavzule je pomemben dogovor med pravdnima strankama, to pomeni, da je obstajala njuna soglasna volja o tem, da bo toženec plačal kupnino v denarni vrednosti, ki bo ustrezala vsakokratni protivrednosti nemških mark v času posameznega plačila. V zvezi s tem vprašanjem je stvar prvega sodišča, da bo v novem postopku natančno zaslišalo obe pravdni sranki, ju soočilo ter ponovno zaslišalo vse doslej zaslišane priče, ki bodo morale o tem vprašanju podati jasne in določne izjave. Sicer pa je stvar tožnika, da bo to dejstvo z ustreznimi dokazi tako prepričljivo izkazal, da o tem vprašanju ne bo več nobenega dvoma.

Pritožba tudi utemeljeno napada prvo sodbo v zvezi s prvostopno odločitvijo, s katero je bilo po višini v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Pritožba pravilno opozarja, da iz sodbenih razlogov ne izhaja utemeljitev prisojenega zneska. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta pravdni stranki navajali najprej različne višine dogovorjene kupnine v dinarski oz. v tuji valuti, razen tega pa je vsaka podala svoj prikaz, koliko je bilo plačanega na račun kupnine.

O višini tožbenega zahtevka je prvo sodišče v izrek sodbe zgolj povzelo navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge pod tč.

III. z dne 1.3.1992 (list. št. 13), ne da bi v razlogih izpodbijane sodbe višino prisojenega zneska utemeljilo z dejstvi, ki bi imela trdno podlago v zbranem dokaznem gradivu. Zato bo treba v novem postopku natančno ugotoviti, kolikšna je bila dogovorjena kupnina (glede višine kupnine tožeča stranka v svojih navedbah doslej ni bila dosledna) ter nadalje, koliko je doslej toženec plačal tožeči stranki na račun kupnine in koliko še znaša njegov dolg. Del tega dolga je lahko med strankama nesporen, ostali del pa morata stranki vsaka v skladu s svojimi trditvami prepričljivo izkazati.

Zgoraj navedene okoliščine so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in odločitev, da je treba o teh vprašanjih v novem postopku raziskati dejansko stanje v že nakazanih smereh. V novem postopku bo mogoče obravnavati sporno zadevo tudi v zvezi z vprašanjem tožničine odgovornosti iz naslova jamčevanja za napake. Pritožba v zvezi s tem vprašanjem izhaja iz stališča, da je tožnica zatrjevala pri sklepanju kupoprodajne pogodbe take lastnosti predmeta pogodbe, za katere se je kasneje izkazalo, da jih predmet pogodbe - avtomobil - ni imel.

Čeprav se sodišče druge stopnje s pritožbenimi izvajanji, s katerimi toženec uveljavlja znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake, povsem ne strinja, kljub temu je potrebno opozorilo, da bo treba v novem postopku raziskati dejansko stanje tudi glede tega vprašanja. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem vprašanjem strinja s stališčem prvega sodišča, da je tožeča stranka prodajala staro rabljeno vozilo ter da je toženec bil seznanjen s temi dejstvi in da je torej šlo za nakup po načelu "videno - kupljeno." V takih primerih ne morejo priti v poštev določbe o jamčevanju za napake iz Zakona o obligacijskih razmerjih, na katere se sklicuje toženec v svoji pritožbi, lahko pa so upoštevne samo v primeru, kadar prodajalec, ko prodaja staro rabljeno stvar, izrecno zatrjuje določene konkretne lastnosti teh stvari. V obravnavani zadevi lahko pridejo v poštev določbe jamčevanja za napake le toliko, kolikor je tožeča stranka izrecno zatrjevala glede prodanega avtomobila dodatne lastnosti, ki so izven okvira tistih lastnosti za tako stare in dotrajane stvari, kot je bil avtomobil tožeče stranke v času sklepanja kupoprodajne pogodbe. Kot izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, je tožeča stranka ob sklepanju pravnega posla glede avtomobila zatrjevala, da je uporaben in v voznem stanju. Toženec, ko je ta avtomobil kupoval, se je o tem tudi prepričal, saj je po nakupu avtomobila z njim opravil vožnje v Umag in v Maribor. Če je toženec po teh vožnjah ugotovil, da avtomobil nima tistih lastnosti, kot jih je sam pričakoval, potem bi bilo njegovo ravnanje pravilno tako, da bi te napake, ki jih je ugotovil, naznanil tožeči stranki, ne pa, da je avtomobil dal v generalno popravilo in šele nato, ko je to opravil začel ugovarjati, da avtomobil nima tiste lastnosti, kot naj bi jih zatrjevala tožeča stranka. Zato bo moral toženec v novem postopku uveljavljati svoje ugovore za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za napake le na podlagi takih dokazov, ki bodo nedvomno izkazali njegove trditve. Zgolj njegovo subjektivno gledanje na to vprašanje, ki ga ne more objektivizirati, ne more biti relevantno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu III. odst. 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1044/99
• VSL sodba I Cp 2194/99
• VSL sodba II Cp 1924/98