VSL sklep I Cp 900/2009

Jedro

Ugovor zastaranja v smislu 141. člena ZD ni mogoče uspešno uveljavljati v zapuščinskem postopku, saj v zapuščinskem postopku sodišče le ugotavlja dedno pravico dediča, ki je nastala ob smrti na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Zato morebitno zastaranje pravice enega sodediča, da od drugega sodediča zahteva ustrezen del tistega predmeta zapuščine, s katerim je drugi sodedič nepooblaščeno razpolagal oz. ga ima nepooblaščeno v posesti, ne more začeti teči, dokler traja postopek zapuščinske obravnave in preden je sklep o dedovanju pravnomočen. Z zastaranjem namreč ne preneha dedna pravica, temveč le pravica zahtevati zapuščino. S sklepom o dedovanju sodišče le ugotavlja dedno pravico, zato sklep ni izvršilni naslov na izročitev zapuščine. Dedič mora izročitev zahtevati v morebitni samostojni, pravdi v kateri pa se toženec lahko sklicuje na zastaranje.

 

Izrek

Pritožba z dne 27.5.2008 dedinje B. H. se zavrne in sklep potrdi.

Dedinja D. H. sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju v zvezi z obema popravnima sklepoma ugotovilo, da obstoji dodatna zapuščina in sicer denarna sredstva s skupnim stanjem 55.082,00 DEM na hranilni vlogi št. .... skupaj s pripadajočimi obrestmi od decembra 1983. Prav tako je ugotovilo, da je bila s prvotnim sklepom o dedovanju kot zakonite dedinje proglašene vdova R. H., hčerka B. H., roj. ...., in zapustničina hčerka D. H., roj. ........ Na podlagi pravnomočnega prvotnega sklepa o dedovanju in pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2003/2003 z dne 20.10.2005 je potem zapuščino dodelilo obema hčerkama in sicer B. H. in D. H., vsaki do 1/2 dodatne zapuščine. Odločilo je tudi o stroških postopka, to je o plačilu sodne takse.

Zoper navedeni sklep je dedinja B. H. po svojem pooblaščencu vložila pritožbo ter uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe je navajala, da je pritožnica dne 28.11.2006 obvestila zapuščinsko sodišče, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II P 2003/2003 z dne 20.10.2005 zavrnilo njen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predmetna hranilna vloga pri nemški banki ne sodi v zapuščino. V isti vlogi je pritožnica na podlagi določila 141. člena Zakona o dedovanju ugovarjala zastaranje pravice sodedinje, da zahteva dedovanje predmetne hranilne vloge, svojo trditve o zastaranju pa je tudi dokazovala z listinskimi dokazi, ki jih je priložila k svoji vlogi. Zapuščinsko sodišče se o ugovoru zastaranja pravice terjati dodatno zapuščino sploh ni opredelilo, celo omenilo ga ni v obrazložitvi napadenega sklepa. Dejstvo, da sodišče ni odločalo o ugovoru zastaranja, nakar sta sicer napotovali sodbi pravdnega sodišča, nedvomno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo odločilnih pomembnih dejstev, posledično pa je tudi nepravilno uporabilo materialnopravno določbo 141. člena Zakona o dedovanju. V celoti se sklicuje glede odločilnih dejstev na svoje trditve v vlogi z dne 28.11.2006.

Dedinja D. H. je odgovorila na pritožbo. Meni, da je ugovor zastaranja neutemeljen, saj je B. H. zamolčala sredstva na hranilni vlogi pokojnega očeta v Nemčiji. Tako je D. H. po tem, ko je ugotovila, da je imel pokojni oče tudi sredstva v tujini, zahtevala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Glede na to, da je B. H. trdila, da ne gre za sredstva očeta, je bila napotena na pravdo ter pravdno sodišče je ugotovilo, da gre za sredstva pokojnega očeta. Svojo pravico iz naslova dedovanja je D. H. uveljavljala pravočasno. Tudi sicer je sklicevanje pritožnice na 141. člen Zakona o dedovanju neutemeljeno. B. H. je bila nepoštena posestnica, zato velja 20-letni zastaralni rok. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Dedinja D. H. je po svoji pooblaščenki z vlogo z dne 5.6.2008 predlagala izdajo popravnega sklepa, podrejeno pa pritožbo. Ker je prvo sodišče sledilo predlogu in izdalo popravni sklep dne 13.10.2008, višje sodišče o "podrejeni" pritožbi ni odločalo. Sicer pa je navesti, da Zakon o pravdnem postopku instituta "podrejene" pritožbe ne pozna.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Očitana absolutna bistvena kršitev določil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v zapuščinskem postopku uporablja glede na 163. člen Zakona o dedovanju (ZD) ni podana. Ugovor zastaranja v smislu 141. člena Zakona o dedovanju ni mogoče uspešno uveljavljati v zapuščinskem postopku, saj v zapuščinskem postopku sodišče le ugotavlja dedno pravico dediča, ki je nastala ob smrti na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Zato morebitno zastaranje pravice enega sodediča, da od drugega sodediča zahteva ustrezen del tistega predmeta zapuščine, s katerim je drugi sodedič nepooblaščeno razpolagal oz. ga ima nepooblaščeno v posesti, ne more začeti teči, dokler traja postopek zapuščinske obravnave in preden je sklep o dedovanju pravnomočen. Z zastaranjem namreč ne preneha dedna pravica, temveč le pravica zahtevati zapuščino. S sklepom o dedovanju sodišče le ugotavlja dedno pravico, zato sklep ni izvršilni naslov na izročitev zapuščine. Dedič mora izročitev zahtevati v morebitni samostojni, pravdi v kateri pa se toženec lahko sklicuje na zastaranje (primerjaj dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, stran 137, izdajatelj Gospodarski vestnik, leto 1999).

Ker niso podani ne pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Dedinja D. H. sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za skupne stroške (primerjaj 174. člen ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1986/2004
• VSL sodba II Cp 477/99
• VSL sklep I Cp 1207/2000