VSL sklep I Cp 885/2009

Jedro

Rok za uveljavljanje pravic iz garancije ne poteče med odpravljanjem napak.

Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 97.661,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.086,46 EUR od 22.1.1999 dalje do plačila in od zneska 95.574,47 EUR od 13.1.2000 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 4.639,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je tožeča stranka vse svoje pravice uveljavila v rokih, ki so bili predpisani po takrat veljavni zakonodaji. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne Obligacijskega zakonika (OZ). Sporni avto že od nakupa dalje ni imel lastnosti za njegovo običajno rabo, ker se tožeča stranka z njim ni mogla voziti varno in so jo ovirale stalne okvare. Po izvedeniškem mnenju dr. H. L. je šlo za konstrukcijsko napako avtomobila, ki je obstajala že ob njegovi izdelavi. Tožeča stranka je osebni avto prevzela 13.1.2000 in že 5.7.2001, prvič zahtevala njegovo zamenjavo. To je storila večkrat še pozneje, in sicer z dopisi dne 24.4.2002 in z dne 25.9.2002. Sodišče prve stopnje zanemari, da tožena stranka avta ni bila zmožna več popravljati in da je celo sporočila tožeči stranki, da je z njene strani odobrena zamenjava vozila. Pritožba nadalje meni, da je uporabiti tudi določbo 1. odstavka 500. člena ZOR v zvezi s prevaro, saj je tožena stranka tožeči že zagotovila, da je odobrena zamenjava vozila, namesto tega pa je dne 8.4.2002 prejela pogodbo o naročilu za novo vozilo. S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem roku obvestila prodajalca o napakah, si je zagotovila pravico iz 488. člena ZOR in pravico do odstopa od pogodbe oziroma pravico do vložitve tožbe iz 500. člena ZOR, ki je določal enoletni rok za uveljavitev pravic kupca. Sodišče prve stopnje napačno šteje rok, ki ni začel teči 18.12.2000, ko je bil prvič zamenjan akumulator, ampak je rok začel teči 29.1.2004, ko je tožeča stranka po pooblaščencu podala precizirano zahtevo za odpravo napake, ki jo je posredovala že 20.10.2003. Na podlagi določbe 504. člena ZOR je nato razdrla pogodbo o nakupu avtomobila in podala zahtevek za vračilo kupnine. Torej je bila tožba, vložena 20.4.2004, pravočasna. Podrejeno pritožba poudarja, da sodišče nima prav, ko v konkretnem primeru razloguje, da ni šlo za prevaro iz 1. odstavka 500. člena ZOR. Prodajalci so začeli odpravljati napako šele po preteku daljšega obdobja in na koncu to odklonili. S takim ravnanjem je prodajalec zavedel kupca. Pritožba za tem opiše potek dogodkov, ki kažejo na to, da je bil tožnik kot kupec s strani tožene stranke prevaran. Sodišče prve stopnje tudi prezre, da v primeru, če nekdo graja napako, kar je v konkretnem primeru podano, bodisi iz naslova garancijskega jamstva ali iz naslova odgovornosti za stvarne napake, njegova pravica ne more ugasniti med odpravljanjem teh napak. V obravnavani zadevi je bilo tako, saj je šlo za kontinuiteto odpravljanja napak avtomobila. Ni namreč mogoče prezreti določb takrat veljavnega ZOR o podaljševanju garancijskega roka. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s popravili in roki, saj je bilo vozilo od 5.7.2001 do oktobra 2003 v fazi odpravljanja reklamiranih napak, kar je ob enem čas, ko garancijski rok ni tekel. Tožeča stranka je namreč avto prevzela šele, ko je prejela sporno garancijsko izjavo, to je bilo dne 27.5.2003. Po tem datumu pa so se napake kar vrstile. O njih je že 16.12.2003 tožeča stranka obvestila toženo, zaradi česar jo je dne 17.12.2003 pozvala k zamenjavi vozila in tožena stranka je dne 3.2.2004 celo sama priznala napake, saj je bila pripravljena sporen avto poslati v N. na popravilo. Nedvoumno je potrebno upoštevati, da je iz vseh listin izkazano, da je bila ves čas podana ista kontinuiteta garancije za avtomobil. Sodišče spregleda tudi dejstvo, da je po zahtevi za zamenjavo vozila v letu 2003 tožena stranka priznala garancijski zahtevek za popravilo vozila. Za vsak poseg v avto je, kar izhaja iz obširne dokumentacije, na podlagi 503. člena ZOR tožena stranka obnovila garancijo za vozilo, čeprav posebne izjave tožeča stranka ni potrebovala.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sicer res potrebno uporabiti za odločitev o tožbenem zahtevku ZOR, le novo garancijsko razmerje, ki je med strankama nastalo 20.10.2003, po določbah OZ. Določbi 37.b in 37.c člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) sta pričeli veljati šele v začetku leta 2003 in se torej v tej zadevi ne moreta uporabljati. Ker je bilo obravnavano vozilo izročeno 13.1.2000, je skladno določbi 482. člena ZOR tožeča stranka morala opozoriti na skrite napake v šestmesečnem roku, torej najkasneje do 13.6.2000. V tem roku pa tožeča stranka svojih pravic ni uveljavljala. Torej odgovornosti tožene stranke za skrite napake ni. Garancijski rok pa je iztekel v dvanajstih mesecih po izročitvi vozila, pozneje pa se je garancija lahko podaljševala le za posamezne dele avtomobila, zamenjane, ali popravljene v garancijskem roku. Torej so potekli tudi roki za razdrtje pogodbe in zahtevati vračilo kupnine. Podrejeno tožena stranka vztraja pri ugovoru aktivne procesne legitimacije tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, na kar je bilo sodišče prve stopnje opozorjeno že v prvi odločbi pritožbenega sodišča v tej pravdni zadevi, da je za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti ZOR in ne OZ. To sodišče prve stopnje sicer v razlogih izpodbijane sodbe ugotovi, kljub temu pa se v nadaljevanju opre na določbe OZ. Pri tem je dodati, na kar pravilno opozori tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da sta določbi 37.b in 37.c člena ZVPot pričeli veljati šele v začetku leta 2003 in sta zato uporabni za pravna razmerja šele od takrat dalje.

Pritožbeno sodišče na doslej ugotovljena dejstva načelno nima pomislekov v pravilnost stališč sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede zatrjevanj tožeče stranke o aktivni legitimaciji tožeče stranke, o doseženi poravnavi med strankama, o pripoznavi dolga s strani tožene stranke, o prenovi dolga in o zamudi rokov za uveljavljanje skritih stvarnih napak. Pri zamudi rokov za uveljavljanje skritih napak je le še dodati, da po določbi 2. odstavka 482. člena ZOR prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, od kar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok. Nedvoumno je tožnik obravnavani avto prevzel 13.1.2000. Da bi stranki dogovorili daljši rok od šestmesečnega za odgovornost prodajalca za skrite napake, v postopku ni zatrjevano, niti to ne izhaja iz podatkov v spisu. Iz podatkov v spisu pa ni ugotoviti (zlasti glede na zgodovino popravila vozila z dne 5.3.2004 - priloga A 12), da bi tožeča stranka v roku šestih mesecev uveljavljala kakršnokoli skrito napako. Če je to tako, potem odgovornosti tožene stranke za skrite napake ni že istega razloga.

Tehtni pa so pritožbeni pomisleki o stališču oziroma zaključku sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju ne bi mogel temeljiti na odgovornosti tožene stranke kot prodajalca iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari. Res je sicer splošno določeni garancijski rok za obravnavano vozilo potekel dvanajst mesecev po prevzemu vozila, to je 13.1.2001 in da se nanaša nova garancija, tožeči stranki priznana s strani tožene stranke dne 20.10.2003 (garancijska izjava priloga A 16) na posamezno določene sklope vozila. Vendar bi se iz trditev tožeče stranke in v ta namen predloženih dokazov v spis dalo zaključiti, da se je pričelo zaradi ene in iste konstrukcijske napake vozila (prešibko polnjenje akumulatorja) odpravljati napake še v času veljavnosti splošnega dvanajstmesečnega garancijskega roka za vozilo in so se neuspešno odpravljale kontinuirano vse do odstopa tožeče stranke od pogodbe. Da je po izvedencu ugotovljeno prešibko polnjenje akumulatorja konstrukcijska napaka vozila, je nedvoumno in šele odprava te napake bi pomenila izročitev izpravnega vozila tožniku. Če pa se je tožena stranka ves čas do odstopa od pogodbe trudila in izkazovala namen odpraviti konstrukcijsko napako, enoletni rok iz 507. člena ZOR ne more poteči (stališče primerljivo s stališčem v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 938/93, z dne 30.3.1995). Poleg tega ni spregledati niti garancijske izjave z dne 20.10.2003 (priloga A 16). Čeprav se ta nanaša na posamezne sklope vozila, je vsaj elektronski sistem vozila takšen sklop, ki, če ni izpraven, ima za posledico neuporabnost celega vozila. Torej je treba določbo 504. člena ZOR tolmačiti tako široko, da če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del. Neustrezno polnjenje akumulatorja je nedvomno napaka v elektronskem sistemu vozila.

Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj podane zmotne uporabe materialnega prava in posledično temu nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje raziskati dejstvo v zgoraj nakazani smeri in pri tem upoštevati pripombe pritožbenega sodišča. Če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju materialnopravno utemeljen, pa bo potrebno raziskati še dejstva v zvezi z vtoževano višino zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo o njih lahko sodišče prve stopnje odločilo glede na končni uspeh v pravdi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 285/2003
• VSL sodba I Cp 526/99
• VSL sodba I Cp 631/99