VSL sklep I Cp 820/2009

Jedro

V konkretnem primeru je sodišče odločilo o pravdnih stroških ob upoštevanju vseh okoliščin primera (delno že pravnomočno zavrnjen zahtevek glede vlaganj, zvišanje zahtevka za plačilo odškodnine med pravdo, sporen tako temelj kot višina odškodnine, delni uspeh).

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama zniža za 334,78 EUR (na 3.544,20 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni poravnati tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 15,69 EUR v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa toženi stranki povrniti 3.878,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve.

Zoper sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Strinja se, da je tožeča stranka deloma zmagala v pravdi, zaradi česar se je sodišče pravilno sklicevalo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Vendar pa je sodišče napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank in je zato napačno uporabilo materialno pravo, saj je uspeh ugotavljalo samo glede na kumulativno višino tožbenega zahtevka, ni pa presojalo celotnega uspeha strank v pravdi ter ni upoštevalo, da je postopek potekal v različnih fazah. V obravnavanem primeru se je tožbeni zahtevek nanašal na plačilo dveh terjatev. Z zahtevkom na plačilo zneska 1.964.976,00 SIT (povračilo vlaganj) tožeča stranka ni uspela, z zahtevkom na plačilo zneska 3.778.800,00 SIT (odškodnina) pa je tožeča stranka v celoti uspela po temelju, po višini pa delno, in sicer z 10.9 % pred spremembo tožbe oziroma 5,3 % po spremembi tožbe. Sodišče bi moralo pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati, da je enotni postopek potekal zgolj do izdaje sklepa Višjega sodišča z dne 18.3.2004 ter da je nadaljnji postopek potekal zgolj v zvezi z zahtevkom na plačilo 3.778.800,00 SIT. Pravilna odmera stroškov bi tako bila taka, da bi sodišče stroške postopka glede na uspeh pravdnih strank odmerilo po posameznih fazah; in sicer 1. faza: stroške ki so nastali do izdaje sklepa z dne 18.3.2004: v tem delu tožnik ni uspel z zahtevkom za povračilo vlaganj, z zahtevkom v višini 3.778.800,00 SIT pa je v celoti uspel po temelju, po višini pa delno (skupaj 55,5 %), kar pomeni, da v tej fazi postopka zanaša uspeh tožnika 36,5 %, tožene stranke pa 64,5 %: 2. faza: stroški, ki so nastali od 18.3.2004 do spremembe tožbe dne 18.10.2006: glede zahtevka v višini 3.778.800,00 SIT je tožnik uspel po temelju v celoti, po višini pa 10,9 %, skupaj torej 55,5 %, kar pomeni, da je uspeh tožnika v tej fazi 55,5 %, tožene stranke pa 44,5 %; 3. faza: stroški, ki so nastali po spremembi tožbe: uspeh tožnika 100% po temelju, po višini pa 5,3 %, kar pomeni 52,8 % uspeh tožnika ter 47,2 % uspeh tožene stranke. Zgolj v ilustracijo, da je odločitev sodišča nepravilna, tožeča stranka izpostavlja plačilo stroškov za izvedenca. Ta strošek je tožniku nastal izključno v zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine, saj je bil izvedenec postavljen zgolj zaradi izračuna višine odškodnine, sodišče pa je o povračilu tega stroška odločalo tako, kot da se nanaša na celotni zahtevek. Strošek izvedenca, ki je bil potreben za dokazovanje višine odškodnine, bi zato moral biti tožeči stranki povrnjen v celoti ali pa v sorazmerju z njenim uspehom v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da pravilno odloči o stroških postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delna utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi zmagala samo deloma, se je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tekla pravda do dne 18.10.2006 zaradi takratnih 5.743.776,00 SIT, po 18.10.2006, ko je tožeča stranka spremenila tožbo s povečanjem obstoječega zahtevka, pa zaradi zneska takratnih 7.734.000,00 SIT. Glede na navedeno je utemeljeno najprej ovrednotilo uspeh tožeče stranke do spremembe tožbe in nato še uspeh po spremembi tožbe, ter ugotovilo, da je bil uspeh tožeče stranke do 18.10.2006 7,1 %, nato pa 5,3 %. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (delno že pravnomočno zavrnjen zahtevek glede vlaganj, zvišanje zahtevka za plačilo odškodnine med pravdo, sporen tako temelj kot višina odškodnine, delni uspeh) je prvo sodišče pravilno ovrednotilo uspeh tožeče stranke z povprečjem uspeha do 18.10.2007 in po 18.10.2007. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila uspeha, upoštevaje znesek, ki je bil tožeči stranki prisojen s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1233/2007 z dne 18.4.2007, pravilno ugotovljena. Vendar pa je v obravnavanem primeru, po sprejemu izpodbijanega sklepa, prišlo do spremembe uspeha strank v pravdnem postopku, saj je tožeča stranka zoper omenjeno sodbo vložila revizijo, s katero je delno uspela tako, da ji je bilo namesto takratnih 410.000,00 SIT prisojenih 657.000,00 SIT (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 795/2007 z dne 15.1.2009). Upoštevaje omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki jo je po oceni pritožnega sodišča potrebno pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati, je tako uspeh tožeče stranke pred spremembo tožbe 11,4 %, po spremembi tožbe pa 8,5 %, tako da je skupni uspeh tožeče stranke 9,6 %. Kar pomeni, da pripada tožeči stranki, ob neizpodbijanem dejstvu, da so znašali njeni potrebni stroški pravdnega postopka 5.356,92 EUR, sorazmeren del njenih stroškov, t.j. 514,26 EUR. Toženi stranki, katere uspeh v pravdi je 90,4 % in katere skupni stroški znašajo 4.489,45 EUR (tudi neizpodbijano dejstvo), pa pripada 4.058,46 EUR. Po medsebojnem pobotanju obeh zneskov je tako tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki za 334,78 EUR nižji znesek pravdnih stroškov, kot ji ga je naložilo v plačilo sodišče prve stopnje, in sicer ji je dolžna povrniti 3.544,20 EUR.

V zvezi s stališčem tožeče stranke, da bi moralo sodišče ovrednotiti uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini" pritožbeno sodišče odgovarja, da ni podlage za uporabo omenjenega principa pri vrednotenju uspeha strank. Prvo sodišče je namreč svojo odločitev pravilno uprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP in glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno odločilo. Sodba je tista, ki postane formalno in materialno pravnomočna. Zato je tudi edino relevanten končni uspeh v pravdi, ne glede v kakšnem deležu je tožnik uspeh s temeljem tožbenega zahtevka, in ne glede kateri dokazi so bili izvedeni glede temelja in kateri glede višine. Po ZPP se mora odločiti o stroških glede na dosežen uspeh v pravdi, lahko pa se pri ugotavljanju višine uspeha upošteva še okoliščine kot jih je v konkretnem primeru tudi prvo sodišče. Ne glede na navedeno, pa višje sodišče še dodaja, da so v konkretnem primeru nastali približno enaki pravdni stroški tako z ugotavljanjem temelja kot tudi višine odškodnine oziroma se nastali celo višji stroški z ugotavljanjem višine odškodnine (za ugotavljanje višine odškodnine je bil postavljen tudi izvedenec, za ugotavljanje temelja pa ne). Poleg tega pa se končni uspeh strank na ta način presoja predvsem v sporih zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, za tak spor pa v obravnavanem primeru ne gre (tožnik je vtoževal odškodnino za izgubljeni dobiček in povračilo vlaganj). V zvezi z uspehom tožeče stranke "po temelju" glede zahtevka na plačilo zneska 3.778.800,00 SIT oziroma 7.734.000,00 SIT pa je potrebno še pojasniti, da le-ta sploh ni bil 100 %, kot zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi, saj je bilo zahtevku tožnika na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček ugodeno glede temelja tako, da toženca odgovarjata zgolj za škodo v obdobju od 1.12.1994 do 20.4.1995, ne pa tudi za škodo od maja 1995 do 31.10.1998, za katero je bilo ugotovljeno, da ni pravno priznana škoda.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati, da je postopek tekel do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.3.2004 v zvezi z zahtevkoma na plačilo zneska 1.964.976,00 SIT (povračilo vlaganj) ter na plačilo zneska 3.778.800,00 SIT (odškodnina), po dne 18.3.2004 pa le še v zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine, je potrebno pojasniti, da je navedeno sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je punktum (vrednost spornega predmeta) za priglašene pravdne stroške priznalo glede na postavljeno višino tožbenega zahtevka v posamezni fazi postopka. Tako je, upoštevaje citirano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek na povračilo vlaganj, po 18.3.2004 pravilno upoštevalo nižjo vrednost spornega predmeta (po spremembi tožbe - zvišanju zahtevka - pa zoper višjo vrednost spornega predmeta). Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno posebej ugotavljati uspeha strank do 18.3.2004, saj mora sodišče upoštevati (predvsem) končni uspeh strank.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača v pritožbi podane trditve tožeče stranke, da bi ji moral biti strošek izvedenca, ki je bil v celoti potreben za dokazovanje višine oškodovanja tožeče stranke, povrnjen v celoti ali v sorazmerju z uspehom v zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine. Iz sodne prakse sicer izhaja, da se, če tožeča stranka v celoti uspe glede temelja tožbenega zahtevka in je bilo v zvezi s tem opravljeno izvedenstvo, stroški izvedenca stranki priznajo v celoti, enako velja, če je glede višine uspela v celoti, pa je bil izvedenec postavljen v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Vendar pa če stranka s temeljem toženega zahtevka ali z njegovo višino uspe le delno, kot je v obravnavanem primeru, pa je dosledno in v skladu z metodo proporcionalnega kriterija, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, le priznavanje stroškov izvedenca v sorazmerju z deležem (končnega) uspeha. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela v celoti z višino tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki stroške za izvedenca tako kot vse ostale stroške pravdnega postopka, torej v skladu z načelom uspeha.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek 3.878,98 EUR pravdnih stroškov znižalo za 334,78 EUR na 3.544,20 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede na to, da je pritožnik uspel s pritožbo v višini 9 %, sta toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 15,69 EUR v roku 15 dni, po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (drugi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1331/98
• VSL sklep I Cpg 1186/98
• VSL sklep I Cpg 1244/98