VSL sklep I Cp 801/2009

Jedro

Posest je dejanska oblast nad stvarjo, zato zadostuje, da je imel posestnik možnost s stvarjo kadarkoli neovirano razpolagati. Ni mogoče zaključiti, da je posest opustil, ker stvari v določenem obdobju ni tudi dejansko uporabil.

Ekonomski interes v motenjskih sporih je pomemben ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljeni zahtevek.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo, da je toženka motila tožnika v posesti oziroma soposesti premičnin, ki so se nahajale v stanovanju, ki meri 72 m2, v II. nadstropju na naslovu Z., L., s tem, da je neugotovljenega dne pred 12.2.2007 izpraznila stanovanje, in sicer je odmontirala, odnesla in odpeljala naslednje premičnine: iz kuhinje kuhinjske elemente kuhinje Gorenje, model AIDA, hladilnik znamke Electrolux, steklokeramično kuhalno ploščo znamke Electrolux, vgradno pečico znamke Bosch, pomivalni stroj znamke Bosch, pomivalno korito s tuš pipo in medeninasto stilno luč, male gospodinjske aparate (mešalec, avtomat za kavo, toaster, friteza, sokovnik, palični mešalnik), 12 kosov steklenih kozarcev, 2 čaši za pivo oblikovalca Oskarja Kogoja, kristalno skledo in komplet skledic Steklarne Rogaška, en komplet jedilnega pribora iz rostfraja, dve garnituri rosfraj indukcijske posode znamke WMF (deset kosov) iz kompleta posode, kristalni kelih oblikovalca Borisa Podrecce; iz hodnika stenske luči (dva kosa bučke), stilno ogledalo znamke Lesnina, kovani sedeč znamke Dota, male stenske okraske (9 afriških mask, 5 slik), nosilec za CD (afriška figura); iz kopalnice stilne luči nad ogledalom, sušilni stroj znamke Siemens; iz omar v spalnici osem tožnikovih srajc znamk Labod in Ralph Lauren, štiri tožnikove hlače znamke Ralph Lauren, osem tožnikovih poletnih majic, tri usnjene hlačne pasove in smučarske hlače znamke NES; iz omar odnešene police in košarice; škatlo fotografij tožnikovih hčera iz sobe; iz omare v predsobi šest parov moških čevljev, dvojne usnjene natikače, dvojne zimske čevlje; iz sobe dva električna radiatorja in dve samostoječi Zibro peči. Toženki je naložilo, da v 8 dneh vrne tožniku v izključno posest, bodisi v stanovanje, bodisi kako drugače, dve čaši za pivo oblikovalca Oskarja Kogoja in kristalni kelih Borisa Podrecce, škatlo fotografij tožnikovih hčera, osem tožnikovih srajc znamk Labod in Ralph Lauren, štiri tožnikove hlače znamke Ralph Lauren, osem tožnikovih poletnih majic, tri usnjene hlačne pasove in smučarske hlače znamke NES, šest parov moških čevljev, dvojne usnjene natikače in dvojne zimske čevlje (2.a točka izreka), preostale premičnine iz 1. točke izreka pa tožniku vrne v soposest bodisi v stanovanje bodisi kako drugače (2.b točka izreka) in ji prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest oziroma soposest na premičninah iz 1. točke izreka (3. točka izreka. Tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja in vrnitev vseh ostalih v tožbi navedenih premičnin je zavrnilo (4. točka izreka). Deloma je ugodilo ugovoru toženke zoper začasno odredbo, sklep o začasni odredbi z dne 12.4.2007 je razveljavilo in predlog za začasno odredbo zavrnilo, razen v delu, ki se nanaša na fotografije tožnikovih hčerk ter tožnikove srajce, hlače, majice, pasove, smučarske hlače in obutev. V tem delu je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o začasni odredbi (5. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna toženka v 15 dneh povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 512,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (6. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, razen v zavrnilnem delu in delu, v katerem je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodeno, je toženka vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, v izpodbijanem delu 5. točke tako, da ugovoru ugodi, in v izpodbijani 6. točki izreka tako, da tožniku naloži povrnitev toženkinih pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem delu v novo odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je imel tožnik pred motenjem posest zatrjevanih premičnin. Stvari od dne 29.12.2006, ko je zapustil stanovanje, ni več uporabljal in jih ni imel več namena uporabljati. V stanovanje je namreč vstopal le za kratek čas in le z namenom, da bi pogledal, kaj se tam dogaja in da bi videl, kaj je iz stanovanja odneseno. Ob obiskih ni uporabil nobene stvari, niti je ni odnesel, kar sta potrdili socialni delavki. Poleg tega gre za stvari, ki jih uporablja tisti, ki v stanovanju prebiva, tožnik pa si je prebivališče uredil drugje. Z opustitvijo posesti stanovanja je zato tožnik opustil tudi posest stvari v stanovanju. Ni mogoče na eni strani ugotoviti, da tožnik ne izvršuje posesti nad stanovanjem, na drugi strani pa, da posest stvari v stanovanju še vedno ima, zato so si ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju. Na podlagi dejstva, da je obdržal ključe stanovanja in po zamenjavi ključavnice zahteval njihovo izročitev, ni mogoče zaključiti, da je izvajal dejanja, ki naj bi navzven kazala njegovo voljo izvajati dejansko oblast nad spornimi stvarmi. Ključe je obdržal in ponovno zahteval zato, ker je bil skupaj s toženko lastnik stanovanja oziroma gospodarske družbe, ki je bila formalno lastnica stanovanja. Izpovedb toženke in priče A. R., da naj bi tožnik občasno hodil v stanovanje, tožnik ni potrdil, čeprav bi mu bilo to v korist. Sam nedvomno najbolje ve, koliko je hodil v stanovanje, poleg tega pa je navedena izpoved le njuno mnenje, saj ga nista videli. Če je posest obstajala, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšen način se je izvajala, takšne ugotovitve pa v izpodbijanemu sklepu ni, zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. V izpodbijanem sklepu ni ničesar, kar bi kazalo na tožnikov ekonomski interes, ki je odločilen za posestno varstvo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je ugovarjala, da tožnik nima ekonomskega interesa za posestno varstvo, ker stvari po tem, ko je zapustil stanovanje ni uporabljal in tega niti ni trdil, poleg tega pa tudi potem, ko je ključe dobil, v stanovanju ni več prebival in ga ne uporablja. Ker se sodišče prve stopnje do navedenega ugovora ni opredelilo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi stvari odnesel drugam, bi bila kršena soposest toženke. Posestno varstvo bi bilo tako možno le v okviru spornega stanovanja, ne pa kjerkoli, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker pa tožnik stanovanja ne uporablja, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik ni predložil nobenega dokaza glede obstoja stvari, za katere je bilo ugotovljeno motenje. Sodišče sicer meni, da je za nekatere stvari logično, da nima računa, vendar pa se niti priče, ki jih je predlagal tožnik, niso spomnile konkretnih stvari (znamk oblek ali čevljev). Napačen je zaključek sodišča, da toženki ne gre verjeti. Njeno priznanje, da je določene stvari odnesla, kaže, da govori resnico. Ni logično, da bi glede določenih stvari priznala, da jih je odnesla, glede drugih pa ne. Poleg tega ne bi imela nobene koristi od stvari, za katere tožnik trdi, da jih je odnesla. Tudi ni logično, da bi tožnik stvari za osebno rabo, v stanovanju pustil še več kot mesec dni. Tožnik se je na osebne stvari spomnil za potrebe te pravde, da bi nagajal toženki. Napačen je zaključek, da toženki ni verjeti, ker na eni strani pravi, da je bil tožnik močno zadolžen, na drugi strani pa, da niso imeli ničesar. Sklepanje sodišča prve stopnje, da če si zadolžen, veliko zapravljaš, je nelogično in ne drži, da nekdo, ki je zadolžen, tudi veliko zapravlja in si privošči drage stvari. Tožnik se je zadolžil pri opravljanju svoje dejavnosti, zato si ni mogel privoščiti osebnih stvari dragih znamk. Če so sporne stvari v stanovanju manjkale, še ne pomeni, da jih je odnesla tožnika. Ker je tudi tožnik imel dostop do stanovanja, bi jih lahko odnesel sam (obleke, obutev). Izkazane tudi niso predpostavke začasne odredbe. Tožnik teh stvari, četudi bi obstajale, ne potrebuje in jih ni nikoli pogrešal, saj bi jih v nasprotnem primeru zagotovo odnesel, zato mu ne bo nastala nobena škoda, če jih ne bo dobil. Njej lahko nastane velika škoda, če ostane začasna odredba v veljavi, saj bo morala tožniku izročiti nekaj, kar ne obstaja, zaradi česar bo morala to nadomestiti in bo imela stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi glede izvajanja posesti stvari v stanovanju), je jasna in v njej ni nasprotij, zato pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče nima pomisleka v dokazno oceno sodišča, da so se premičnine, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo motenje posesti, toženka pa ni priznala, da jih je odnesla, nahajale v stanovanju (da dejansko obstajajo) in da jih je odnesla toženka. O obstoju posameznih stvari, ki jih je toženka zanikala, se je sodišče prve stopnje prepričalo bodisi na podlagi izpovedi tožnika ali pa tudi na podlagi izpovedi prič A. R., J. G., U. G. in K. G., fotografij in pravil življenjske logike. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik za obstoj stvari ni predložil prav nobenega dokaza. Toženka glede na navedeno tudi ne more uspeti z očitkom, da ni logično, da bi določene stvari priznala, drugih pa ne. Trditev toženke, da je bil tožnik močno zadolžen, res ni v nasprotju z njeno trditvijo, da niso imeli ničesar, vendar to ni bil edini argument sodišča prve stopnje, da toženki ni verjeti. V njeni izpovedi je ugotovilo še druga neskladja in nelogičnosti, poleg tega pa so obstoj nekaterih premičnin, glede katerih je toženka zanikala, da bi obstajale ali da bi jih odnesla, potrdile priče. Tako je na primer obstoj dveh čaš za pivo potrdila J. G., obstoj slik in afriške figure so potrdile priče J. G., U. G., D. Ž., G. P., da so odnesli male gospodinjske aparate pa izhaja celo iz izpovedi priče A. R.. Toženka v pritožbi konkretizirano izpodbija obstoj oblačil dragih znamk, vendar pritožbenemu sodišču s pritožbenimi očitki ne vzbuja dvoma prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel tudi oblačila dragih znamk. O tem so poleg tožnika namreč izpovedale tudi priče J., K. in U. G., pri čemer ni bistveno, da se niso spomnile konkretnih vtoževanih znamk oblačil. Prav tako pritožba ne more uspeti z očitki, da je osebne predmete tožnik sam odnesel, saj toženka na njih ni imela prav nobenega interesa. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je toženec ob odhodu razumljivo vzel le najnujnejše, ne pa tudi tistega, kar tedaj ni nujno potreboval. Pritožbeni očitek, da ni logično, da bi bil tožnik en mesec brez osebnih stvari, zato ni utemeljen. Ugotovilo je tudi toženkin iracionalni motiv za odtujitev tožnikovih osebnih predmetov, s katerim je prepričljivo zavrnilo toženkin ugovor, da ni imela prav nobenega interesa, da bi tožnikove osebne predmete odnesla.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik po 29.12.2006, ko se je iz stanovanja izselil, občasno še hodil v stanovanje (konkretno 11.1., 19.1., 12.2.2006), saj to izhaja iz izpovedi tožnika, toženke in priče A.R., L.Č.R., P. T., M. L. in G. P.. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnik obdržal ključe in po zamenjavi od toženke takoj zahteval nove. Glede na takšne ugotovitve se pritožbeno sodišče strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik pred motenjem imel posest stvari v stanovanju. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna presoja, da je tožnik obdržal tudi posest na stanovanju. Zgolj dejstvo, da si je drugje uredil stanovanje, ne pomeni, da je opustil posest stanovanja, v katerem je živel prej. Tožnik je namreč nemoteno vstopal v stanovanje s svojimi ključi, stvari v stanovanju je nadzoroval in jih imel možnost kadarkoli uporabiti, kar vse nedvomno izkazuje, da je tudi po 29.12.2006 obdržal dejansko oblast nad stanovanjem in stvarmi v njem oziroma je ni opustil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje njegovo odločno reakcijo ob zamenjavi ključavnice pravilno opredelilo kot izraz njegove volje po posesti, ki je v primeru, če bi posest opustil, ne bi pokazal. Prav tako se za zaključek o tožnikovi posesti stvari v stanovanju ne zahteva, da bi tožnik stvari v tem obdobju uporabljal oziroma jih iz stanovanja odnašal.

Pritožba tudi ne more uspeti z očitki, da se je tožnik iz stanovanja odselil, zato bi bila s posestnim varstvom, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, kršena soposest toženke, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. V kolikor so izpolnjeni pogoji posestnega varstva (33. člena Stvarnopravnega zakonika), mora sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, zato okoliščina, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, ni pritožbeni razlog, temveč stvar izvršilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je po ugovoru toženke, da tožnik nima ekonomskega interesa za posestno varstvo glede stanovanjske opreme ter opreme in oblačil otrok, utemeljenost ugovora presodilo in zaključilo, da tožnik res nima ekonomskega interesa glede opreme in oblačil otrok. Iz nadaljnje obrazložitve, da je ekonomski interes lahko tudi v izvrševanju dejanj, ki v medsebojnih razmerjih oziroma v razmerjih do tretjih izkazujejo voljo posestnika imeti stvar v dejanski posesti in drugim preprečevati posege vanjo, pri čemer je ekonomski interes v motenjskih sporih pomemben ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljani zahtevek, v povezavi z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik posest stvari v stanovanju kljub njihovi neuporabi ohranil, je razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je ekonomski interes tožnika glede preostalih stvari podan. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da o ekonomskem interesu sklep ne vsebuje razlogov (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP) ter da se sodišče prve stopnje do ugovora toženke ni opredelilo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki glede odločitve sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi in potrditvi sklepa v delu, ki se nanaša na fotografije tožnikovih hčera ter tožnikove srajce, hlače, majice, pasove, smučarske hlače in obutev. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Glede na to, da je bilo tožbenemu zahtevku glede fotografij tožnikovih hčera ter tožnikovih srajc, hlač, majic, pasov, smučarskih hlač in obutve ugodeno, je predpostavka verjetno izkazanega obstoja terjatve nedvomno podana. Toženka v ugovoru sploh ni oporekala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (saj za razliko od tožnika sploh ne bi utrpela nobene škode ali pa le neznatno škodo), kot nadaljnji predpostavki iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi sicer s pritožbenim očitkom, da bi ji nastala velika škoda, saj bi tožniku morala izročiti nekaj, kar ne obstaja, zaradi česar bi ji z nadomestitvijo nastali stroški, ne more uspeti, saj stroški realizacije sklepa ne predstavljajo pravno upoštevne škode.

Po povedanem je sklep v izpodbijanem delu pravilen, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 4731/2008
• VSL sklep I Cp 2900/05
• VSL sklep I Cp 476/2000