<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 614/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.614.2009
Evidenčna številka:VSL0052888
Datum odločbe:15.04.2009
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - prepozna tožba - pasivna legitimacija

Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka izrecno postavila trditve, da tožena stranka parkirnih mest ni uporabljala, jih ni imela v posesti in tudi ni imela na njih nobene pravice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da ni mogoče zaključiti, da bi bila tožena stranka motilec zato, ker bi bilo motenje storjeno v njeno korist, zato so drugačne pritožbene navedbe, da lahko tožena stranka, v kolikor je zapornica spuščena, sama uporablja parcelo in je zato motilo dejanje v njeno korist, neutemeljene.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti parkirnih mest, ki se nahajajo levo ob uvozu s C. v K. na parc. št. 440/27 - dvorišče 1010,00 m2, vpisani pri vl. št. 2483 k.o. ..., in v posesti poslovnih prostorov v stavbi C. v K. 16, L., z identifikacijsko oznako 1738-1321, ki so v lasti tožnikov kot etažnih lastnikov, s tem, da je na sporni parceli pred parkirnimi mesti spustila del kovinske avtomatske (električne) zapornice, oziroma naročila drugemu, da to naredi v njeno korist, tožeči stranki pa ni izročila naprave za njeno odpiranje, zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in zahtevek na prepoved bodočih posegov v posest tožeče stranke na parkirnih mestih in na poslovnih prostorih ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Kolikor je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je tožena stranka motila tožnike v posesti parkirnih mest in v posesti poslovnih prostorov s tem, da je na sporni parceli namestila kovinsko avtomatsko (električno) zapornico, da tožena stranka odstrani v beton fiksirani statični mehanizem kovinske avtomatske zapornice in da se ji prepove nadaljnje poseganje v posest tožeče stranke v zvezi s temi dejanji, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Poleg tega je ugodilo ugovoru zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 28.8.2008 in postopek zavarovanja ustavilo ter odločilo, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki v roku petnajst dni po enakih delih plačati 755,06 EUR stroškov postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, dopolni postopek, kršitve odpravi in ugodi tožbenemu zahtevku in zavrne ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o zavarovanju, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijani sklep ni pravilen in ni zakonit. Glede zavrženja navaja, da je stališče tožeče stranke, da je tožba v celoti pravočasna. Res je, da je odvzem posesti tožnikov na parceli št. 440/27 predstavljala šele spustitev kovinske letve zapornice v vodoravni položaj. Od tedaj je začel teči tridesetdnevni subjektivni rok po 32. členu Stvarnopravnega zakonika in sicer za zahtevek za odstranitev zapornice v celoti, ne le letve. V kolikor stebriček zapornice ostane fiksiran, lahko tožena stranka brez težav ponovno namesti letev in znova moti posest tožnikov, kar bi povzročilo dodatne sodne postopke. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka in ugoditve ugovoru zoper sklep o zavarovanju pa navaja, da je skladno s sodno prakso v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran ne le tisti, ki je dejanje fizično izvršil, temveč tudi tisti, ki je naročil motilno dejanje oziroma je bilo to storjeno z njegovim soglasjem in v njegovo korist. Tožena stranka je postavila kovinsko avtomatsko zapornico, katere letev je bila sprva v navpičnem položaju, je zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 440/27, na naslovu C. v K. 16 ima sedež, zakonita zastopnica tožene stranke in družbe W d.o.o. pa je ena in ista oseba. Tožena stranka je nedvomno imela korist od motitvenega dejanja in je bilo izvršeno tudi v njenem interesu, z njeno predhodno vednostjo in soglasjem. V kolikor je letev zapornice spuščena, lahko tožena stranka, ki ima na naslovu C. v K. 16 sedež in poslovne prostore, od uporabe sporne parcele izključi vse tretje osebe, tudi tožnike in sama uporablja parcelo, torej ima stvar v posesti namesto deposediranega. Zaključek, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo motitveno dejanje storjeno v korist tožene stranke, je zato napačen in v nasprotju z nesporno ugotovljenimi dejstvi. Tožena stranka je v dopisu svoje pooblaščenke z dne 30.7.2008 navedla, da bo zaprla kovinsko letev zapornice, torej je motitveno dejanje že tedaj načrtovala, njene navedbe v postopku, da naj s samim motitvenim ravnanjem ne bi imela nič, so zato sprenevedanje. Po prepričanju tožnikov je šlo med toženo stranko in družbo W d.o.o. za medsebojen dogovor, katerega končni cilj je bil izogniti se posledicam motitvenega dejanja in otežiti dokazovanje pasivne legitimacije v pravdi. Sodišče bi moralo glede na navedeno kritično oceniti izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke. Stališče sodišča je nedopustno, neživljenjsko, predstavlja napačno uporabo materialnopravnega pojma pasivne legitimacije pri motenju posesti ter posledično nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je sodišče nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, je napačno odločilo tudi o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi, saj sploh ni presojalo nadaljnjih predpostavk za izdajo sklepa o začasni odredbi in o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno tožbo zavrglo kot prepozno v delu, ki se nanaša na namestitev kovinske avtomatske zapornice, odstranitev v beton fiksiranega statičnega mehanizma kovinske avtomatske zapornice in s tem povezan prepovedni zahtevek. Stališče sodišča prve stopnje, da tožba v tem delu ni pravočasna, je pravilno. Glede na to, da je bila sama zapornica nameščena v juliju 2008, da je pooblaščenec tožeče stranke že 18.7.2008 pri toženi stranki urgiral zaradi postavljene zapornice in glede na to, da je bila tožba vložena 26.8.2008, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba v tem delu prepozna in jo je tudi pravilno zavrglo. Kot navaja sama pritožba, je odvzem posesti predstavljala šele spustitev kovinske letve zapornice v vodoravni položaj, ne pa tudi sama postavitev avtomatske zapornice, motilno ravnanje je torej predstavljala spustitev kovinske letve, zato tridesetdnevni rok ne more začeti teči šele od datuma spustitve letve za odstranitev zapornice v celoti. Šele ponovna namestitev letve bi pomenila ponovno motenje posesti tožnikov, kot v pritožbi navajajo tudi sami tožniki.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v obsegu, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da tožeča stranka ni dokazala, da je motilno ravnanje storila tožena stranka, oziroma, da je bila zapornica spuščena v korist tožene stranke, razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede na to, da je tožeča stranka izrecno postavila trditve, da tožena stranka parkirnih mest ni uporabljala, jih ni imela v posesti in tudi ni imela na njih nobene pravice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da ni mogoče zaključiti, da bi bila tožena stranka motilec zato, ker bi bilo motenje storjeno v njeno korist, zato so drugačne pritožbene navedbe, da lahko tožena stranka, v kolikor je zapornica spuščena, sama uporablja parcelo in je zato motilo dejanje v njeno korist, neutemeljene. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo motilno dejanje storjeno v korist tožene stranke, je zato pravilen in v skladu z ugotovljenimi dejstvi. Ne glede na vsebino dopisa A 26, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je motilno dejanje storila tožena stranka, oziroma da je bila zapornica spuščena v korist tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke zadosti kritično ocenilo, kljub temu, da je le-ta tudi zakonita zastopnica v W d.o.o. L. V pravdnem postopku II P 2396/2008 je bilo namreč v odgovoru na tožbo navedeno, da je družba W d.o.o. L. v mesecu avgustu spustila kovinsko zapornico in omogočila prehod na parkirišče izključno in samo gostom restavracije V., torej je pasivno legitimacijo glede motilnega dejanja, ki je tudi predmet tega pravdnega postopka priznala, zato bodo tožniki lahko utemeljenost svojega zahtevka dokazovali v pravdnem postopku zoper toženo stranko W d.o.o. L..

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, je pravilna tudi odločitev o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Nadaljnjih predpostavk za izdajo sklepa, glede na to, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in na 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

SPZ člen 32, 33, 33/1, 32, 33, 33/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mzk5Mg==