<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 4620/2008

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.4620.2008
Evidenčna številka:VSL0055388
Datum odločbe:25.02.2009
Področje:civilno procesno pravo
Institut:prekluzija dokazov - materialno procesno vodstvo

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo neobstoj pobotnega ugovora zgolj iz razloga, ker ustrezen dokaz z izvedencem za ugotavljanje višine zahtevka naj ne bi bil predlagan pravočasno (uporaba eventuelne maksime iz 286. člena ZPP). Dokaz z izvedencem zaradi ugotavljanja višine primerne uporabnine za uporabo spornih poslovnih prostorov v konkretnem primeru pa po stališču pritožbenega sodišča ne zapade prekluziji iz 286. člena ZPP. Tožene stranke so se namreč sklicevale na najemno pogodbo oziroma v njej določeno najemnino, kot podlago za svoj zahtevek že v odgovoru na tožbo in predlagale dokaz z vpogledom v najemno pogodbo. Res je za ugotavljanje uporabnine, kot instituta, ki pride v poštev, ko gre za uporabo prostorov brez pravne podlage oziroma - kot v spornem primeru, ko je bila najemna pogodba razglašena za neveljavno - na podlagi kasneje odpadle podlage, ki učinkuje za nazaj v skladu z ustaljeno sodno prakso potreben dokaz z izvedencem gradbene oz. finančne stroke. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP, ki terja od sodnika tudi skrb za ustrezno ponudbo in dopolnitev dokazil) opozoriti tožene stranke, da namesto neustreznega dokaza predlagajo drug ustrezen dokaz - to je postavitev izvedenca, ki bi izračunal višino primerne uporabnine (ki pa je načeloma - če je na primer strokovna ocena izvedenca oziroma pridobljeni podatki o povprečnih oz. primernih najemninah tako pokažejo - lahko tudi takšna, kakršna je dogovorjena najemnina). Ob tem tudi ni nepomembno, da tožnik sami višini tožbenega zahtevka niti ni substancirano nasprotoval, kar je pri toženih strankah upravičeno utrjevalo prepričanje, da dokaza z izvedencem (ki sicer predstavlja tudi sorazmerno veliko stroškovno breme) niti ni potrebno predlagati. Procesno preostro je bilo tako v izpodbijani sodbi obravnavanje dokaznega predloga, ki je bil sicer res podan že po prvem naroku za glavno obravnavo in kot takšen načelno podvržen prekluziji iz 286. člena ZPP, vendar pa ob naštetih okoliščinah iz opravičljivih razlogov podan že po časovnem trenutku določenem v cit. zakonski določbi. Zato je v spornem primeru potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

 

Izrek

Pritožbi toženih strank se ugodi in sicer v tistem delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki izreka sodbe, ter se v tem delu sodba razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 588.019,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila in ugotovilo neobstoj nasprotne terjatve toženih strank v višini 4.000.032,00 SIT, ter naložilo toženim strankam, da plačajo tožeči stranki znesek 588.019,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S popravnim sklepom z dne je sodbo popravilo tako, da je v izreku navedene zneske nadomestilo z drugimi zneski in naložilo, da plača toženim strankam nadaljnje stroške v znesku 214,81 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti navedeni sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki, zoper dopolnilno sodbo pa tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. štev. I Cp 2659/2007, z dne 6.2.2008 že zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi toženih strank, tako, da je 5. in 6. točko prvostopenjske sodbe spremenilo in ugotovilo obstoj pobotnega zahtevka tožene stranke v višini ugotovljene terjatve tožeče stranke, kar je utemeljilo s presojo, da je tožnik obogaten z uporabo poslovnega prostora, za katerega znaša uporabnina 15.674,75 EUR, to pa je najmanj toliko, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pobotanja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi glede zneska 2.454,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, v katerem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Vrhovno sodišče pa je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter s sklepom opr. štev. II Ips 922/2008, z dne 27.11.2008 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki spremenilo tako, da "se ugotovi tudi obstoj pobotnega tožbenega zahtevka in se zato tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi glede zneska 2.453,76 EUR (prej 588,019 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila zavrne" ter glede pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti je pridržalo za končno odločbo.

Zato je moralo sodišče druge stopnje o pritožbi toženih strank odločati ponovno. Vsebino pritožbe toženih strank je pritožbeno sodišče že povzelo v svoji prejšnji

odločbi in zato tega povzetka ne ponavlja.

Pritožba toženih strank je v še odprtem delu utemeljena.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo na nepravilno odločitev v zvezi s pobotnim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neobstoj pobotnega ugovora zgolj iz razloga, ker ustrezen dokaz z izvedencem za ugotavljanje višine zahtevka naj ne bi bil predlagan pravočasno (uporaba eventuelne maksime iz 286. člena ZPP). Dokaz z izvedencem zaradi ugotavljanja višine primerne uporabnine za uporabo spornih poslovnih prostorov v konkretnem primeru pa po stališču pritožbenega sodišča ne zapade prekluziji iz 286. člena ZPP. Tožene stranke so se namreč sklicevale na najemno pogodbo oziroma v njej določeno najemnino, kot podlago za svoj zahtevek že v odgovoru na tožbo in predlagale dokaz z vpogledom v najemno pogodbo. Res je za ugotavljanje uporabnine, kot instituta, ki pride v poštev, ko gre za uporabo prostorov brez pravne podlage oziroma - kot v spornem primeru, ko je bila najemna pogodba razglašena za neveljavno - na podlagi kasneje odpadle podlage, ki učinkuje za nazaj (glej gornje razloge v zvezi z ugotovitvijo neveljavnosti najemne pogodbe) v skladu z ustaljeno sodno prakso potreben dokaz z izvedencem gradbene oz. finančne stroke. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP, ki terja od sodnika tudi skrb za ustrezno ponudbo in dopolnitev dokazil) opozoriti tožene stranke, da namesto neustreznega dokaza predlagajo drug ustrezen dokaz - to je postavitev izvedenca, ki bi izračunal višino primerne uporabnine (ki pa je načeloma - če je na primer strokovna ocena izvedenca oziroma pridobljeni podatki o povprečnih oz. primernih najemninah tako pokažejo - lahko tudi takšna, kakršna je dogovorjena najemnina). Ob tem tudi ni nepomembno, da tožnik sami višini tožbenega zahtevka niti ni substancirano nasprotoval, kar je pri toženih strankah upravičeno utrjevalo prepričanje, da dokaza z izvedencem (ki sicer predstavlja tudi sorazmerno veliko stroškovno breme)niti ni potrebno predlagati. Procesno preostro je bilo tako v izpodbijani sodbi obravnavanje dokaznega predloga, ki je bil sicer res podan že po prvem naroku za glavno obravnavo in kot takšen načelno podvržen prekluziji iz 286. člena ZPP, vendar pa ob naštetih okoliščinah iz opravičljivih razlogov podan že po časovnem trenutku določenem v cit. zakonski določbi. Zato je v spornem primeru potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V izpodbijani sodbi je tako storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim procesnim določilom, saj je zmotna uporaba navedenega določila vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela prvostopne odločitve.

Iz nespornih podatkov spisa povzetih tudi v izpodbijani sodbi izhaja, da med strankami s strani izvedenca izračunana uporabnina po višini ni bila sporna. Sodišče druge stopnje je pri zadnjem odločanju pritrdilo prvostopnemu sodišču, da so bile tožene stranke upravičene do koristi, ki jih je pridobil tožnik na podlagi uporabe spornih prostorov, ter na podlagi cenitve izvedenca Boha, zoper katero nobena od pravdnih strank ni podala pripombe, ugotovilo, da ta uporabnina znaša najmanj toliko, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Ker ostala pravotvorna vprašanja v zvezi z višino uporabnine niso bila sporna, je sodišče druge stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri prejšnjem odločanju ugodilo pritožbi toženih strank tako, da je spremenilo ta izpodbijani del sodbe in ugotovilo obstoj pobotnega ugovora do višine utemeljenega dela tožbenega zahtevka tožnika ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek, posledično pa se je odločitev o spremembi nanašala tudi na popravni sklep, s katerim je bil ugodilni del sodbe popravljen. Vrhovno sodišče pa je v zgoraj omenjenem sklepu opozorilo na spregled drugostopnega sodišča, ki v razlogih ni upoštevalo celotne terjatve tožeče stranke, to je glavnice in zakonskih zamudnih obresti oziroma določbe drugega odstavka 337. člena ZOR, po kateri se šteje, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To pa je tedaj, ko sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Posledica pobotanja je, da prenehata pobotani obveznosti do višine nižje od njiju, pri čemer takrat prenehajo teči zamudne obresti. Zato je potrebno tudi v konkretnem primeru upoštevaje obrazloženo dejansko in pravno situacijo ugotavljati, kdaj sta se terjatvi pravdnih strank srečali, kar je odvisno od tega, kdaj je zapadla v pobot uveljavljana terjatev toženih strank. Potrebno je tedaj ugotoviti, kdaj je prenehala terjatev tožeče stranke in posledično - kdaj so prenehale teči zakonske zamudne obresti za tožniku prisojeno glavnico.

Ker v izpodbijani sodbi manjkajo pravno odločilne ugotovitve v navedenih smereh, sodišče druge stopnje pri ponovnem odločanju ni smelo samo spremeniti izpodbijane odločitve in je moralo upoštevaje že zgoraj ugotovljeno, v pritožbi uveljavljano, bistveno kršitev določb pravdnega postopka ugoditi pritožbi v tem delu ter razveljaviti izpodbijano sodbo glede 5. in 6. točke izreka sodbe ter v tem delu vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje(člen 354/1 ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi zgoraj omenjene in do sedaj v izpodbijani sodbi še nepojasnjene dejanske okoliščine in v tem delu o stvari ponovno odloči.

 


Zveza:

ZPP člen 285, 286, 286/2, 285, 286, 286/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mzg3Mg==