VSL sklep I Cp 4790/2008

Jedro

Če tožeča stranka zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih obrokov kredita, se narava dolga ni spremenila. Če je bilo s posojilno pogodbo dogovorjeno, da toženec vrača posojilo v mesečnih anuitetah, tožeča stranka pa zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih anuitet, je treba uporabiti zastarali rok iz člena 347/2 OZ.

Triletnega zastaralnega roka iz člena 347/2 OZ za plačilo anuitet ni mogoče uporabiti od razdrtja pogodbe dalje. Z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve. Gre za enkratno dajatev, za katero pa velja petletni zastaralni rok iz člena 346 OZ.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tem, ko je delni umik tožbe za znesek 18,72 EUR vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo, toženi stranki naložilo, da v roku petnajstih dni tožeči stranki plača 5.899,75 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje, 2.253,46 EUR nateklih zakonskih zamudnih obresti v času od 19.5.2004 do 31.12.2006 ter 1.034,42 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožil toženec. Primarno zatrjuje, da so vse anuitete zapadle najkasneje v aprilu 2004, ker so zaradi toženčevega neplačevanja v plačilo zapadle vse anuitete, in sicer najkasneje, ko je banka odstopila zahtevek tožeči stranki, gotovo pa, ko je tožeča stranka 19.5.2004 banki izplačala sredstva. Če vse anuitete ne bi zapadle takoj, ne bi bili izpolnjeni pogoji po pogodbi o zavarovanju potrošniških kreditov in tožeča stranka banki ne bi izplačala sredstev. Izplačilo tožeče stranke banki torej predpostavlja, da so vse obveznosti takoj zapadle. Vse obveznosti so zato zastarale. Sodišče pa se do pomena anuitet sploh ni opredelilo. Smiselno je zavzelo stališče, da se je z zahtevanjem celotnega dolga spremenila pravna narava obveznosti, ker naj bi po zahtevanju plačila celotnega dolga veljal splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. To pa po oceni pritožbe ne more držati, ker se samo zaradi zamude plačila pravna narava obveznosti ne spremeni. Če je prej šlo za anuitetne obveznosti, gre za njih tudi, če dolžnik preide v zamudo. Pritožnik tudi opozarja, da je ugovarjal pravilni višini dolga. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca finančne stroke, vendar toženec ni tisti, ki bi moral zalagati za te stroške, ker je dokazno breme glede tega na strani tožeče stranke.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec 30.5.2002 z V banko d.d. sklenil kreditno pogodbo za namenski kredit v višini takratnih 1.750.000,00 SIT, da je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti in s tem nastopa zavarovalnega primera, banka 4.9.2004 od tožnice terjala zavarovalnino in jo 19.5.2004 tudi dobila izplačano. Nadalje je ugotovilo, da ugovor toženca, da je zahtevek zastaran ne drži, ker je za zastaranje treba upoštevati pet letni zastaralni rok, saj ne gre za izterjavo posameznih anuitet temveč za plačilo celotnega dolgovanega zneska - seštevka neplačanih in zapadlih obrokov. Toženec pa vztraja, da je zahtevek zastaran. Trdi, da so vse anuitete zapadle najkasneje v aprilu 2004, zaradi zamude plačila pa se pravna narava obveznosti ni spremenila in zato za plačilo celotnega dolga ne velja splošni petletni zastaralni rok. Materialno izhodišče sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o anuitetah zato, ker tožeča stranka zahteva plačilo celotnega dolgovanega zneska - seštevka neplačanih in zapadlih obrokov, je zmotna. Če tožeča stranka zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih obrokov kredita, se narava dolga ni spremenila, kot pravilno trdi toženec. Če je bilo s posojilno pogodbo dogovorjeno, da toženec vrača posojilo v mesečnih anuitetah, tožeča stranka pa zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih anuitet, je treba uporabiti zastarali rok iz drugega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar pa se sodišče prve stopnje, kot opozarja pritožba, do tega ali je bilo s pogodbo dogovorjeno, da toženec posojilo vrača s plačilom anuitet, ki pomenijo enake, v naprej določene občasne zneske odplačevanja glavnice in obresti, ni opredelilo. Triletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 347. člena OZ pa za plačilo anuitet ni mogoče uporabiti od razdrtja pogodbe dalje. Z razdrtjem pogodbe namreč ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve. Gre za enkratno dajatev, za katero pa velja petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Na podlagi šestega odstavka 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Da bo sodišče lahko ugotovilo, kdaj začne teči zastaranje vtoževane terjatve in v katerem roku zastara vtoževana terjatev, pa mora najprej ugotoviti naravo same terjatve. Ta pa je odvisna od tega, v katere pravice kreditodajalca je tožeča stranka vstopila. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje napačno ugotovljeno, je treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; upoštevaje, da je bila glavna obravnava v zadevi končana 11.9.2008).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4737/2008
• VSL sodba I Cp 348/2009
• VSL sodba I Cpg 992/99