VSL sklep I Cp 4634/2008

Jedro

V določenih okoliščinah lahko sicer nenevarna stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec v 15 dneh plačati tožnici znesek 9.680,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dne 20.11.2002 do 27.06.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (po 13,5% obrestni meri), od dne 28.6.2003 do dne plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan v 15 dneh povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 3.369,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni soodgovorna za nastalo škodo, saj ji ni mogoče očitati neskrbnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala iz podesta sestopiti počasneje, je nerazumljiv in v nasprotju z listinami v spisu, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi iz podesta sestopala pospešeno ali neprevidno. Iz njenega zaslišanja ne izhaja, da bi slišala opozorilo D. M., da drsi. Res je izpovedala, da je videla, da so bile ploščice spolzke in da ji je že prej spodrsnilo, vendar to ne pomeni, da se ne bi smela premakniti iz podesta in previdno odnesti oblačil do obešalnikov. Ni mogoče pričakovati, da bi povprečno skrben gost plašč obdržal na sebi ali ga imel na kolenih. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja pravične denarne odškodnine. V škodnem dogodku je utrpela hudo telesno poškodbo. Zaradi otekanja prstov in močnih bolečin je dne 7.1.2000 prišla na predčasen pregled. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da je dalj časa trpela zelo močne in stalne bolečine, nato srednje močne, končno pa več mesecev še lahke do srednje bolečine, ki bodo po ugotovitvah izvedenca in sodišča prve stopnje trajno ostale. Ni upoštevalo, da je bila tedaj v hudem življenjskem obdobju zaradi zdravljenja depresije, zaradi česar je telesne bolečine še težje prenašala, škodni dogodek pa je zdravljenje depresije zavrl. Glede na navedeno in upoštevajoč še druge nevšečnosti med zdravljenjem (dva dni bolnišničnega zdravljenja, namestitev zloma v splošni anesteziji, namestitev doramenskega mavca, namestitev radius mavca, dvakratno previtje ranice na zapestju, večkratna poprava mavca, nošnja mavca skoraj dva meseca, začasna skaženost zaradi velike otekline na čelu z obsežno modrico zaradi izlitja krvi v mehka tkiva in posledičnim hematomom, nezmožnost uporabe roke zaradi močne zavrtosti zapestja in izgube moči v roki v obdobju dveh let, petkratni obisk kirurga, štirikratni obisk fiziatra, obisk lečečega zdravnika, 41 fizioterapij, 16 rentgenskih pregledov, dalj časa trajajoče jemanje analgetikov) odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 6.500 EUR ni pravična denarna odškodnina in ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za strah v znesku 2.000 EUR. Tožnica je izpovedala, da ji je roka po dogodku visela, kost ji je gledala ven, krvavela je, prednja dva sekalca sta izstopala in se majala, po obrazu pa je bila podpluta. Bila je prestrašena in v šoku. Razmišljala je, da bi bila lahko tudi mrtva, če se ne bi ujela in da roka ne bo več uporabna. Glede na vse navedeno je bil njen primarni strah upravičeno zelo močan. Utrpela pa je tudi dalj časa trajajoč sekundarni strah, saj je bilo zdravljenje dolgotrajno in z zapleti, bala se je pred vsakim posegom, skrbelo jo je, da bodo posledice trajne in nepopravljive in da se bo zdravljenje depresije zaradi navedenega še podaljšalo. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3.600 EUR, saj zaradi deficita gibljivosti levega zapestja srednje stopnje in zmanjšane grobe moči levega zapestja ter prstov leve dlani z levo roko ne more več opravljati težjih fizičnih in finih del. Tudi v prihodnosti bo posebej ob napornejših fizičnih aktivnostih trpela zmerne bolečine. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja posledično trpi zmerne duševne bolečine. Četudi je desničarka, se večina del opravlja z obema rokama. Ker živi sama, je v celoti odvisna od svojega dela in svojih zmožnosti. Odločitve o stroških ne da preizkusiti, ker priznani stroški tožnice niso obrazloženi.

Toženec je zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o podani objektivni odgovornosti, na kateri utemeljuje odgovornost toženca, zmoten. Napačno je uporabilo pravni standard nevarne stvari, saj dejanske okoliščine, ugotovljene s strani sodišča prve stopnje, ne utemeljujejo zaključka, da gre za nevarno stvar. Sicer pa se z dejanskimi ugotovitvami sodišča ne strinja. V nasprotju z izvedenskim mnenjem, da so mere miz in stolov na podestu v mejah običajnih standardov in da omogočajo varen odhod od mize, da je bilo lokalu izdano uporabno dovoljenje in da je prostorska razporeditev ustrezna, je zaključek sodišča, da so v obravnavanem primeru mere očitno neustrezne. Enako velja za oceno, da ni omogočen varen sestop s podesta, ker se lahko stopi v globino 30 centimetrov, če se sestopa na tisti strani mize, kjer so stoli in se ne zavijuga v desno, in da je v primeru mokrih stopnic nevaren tudi sestop na tisti strani mize, kjer je klop, saj je od roba mize do začetka prve stopnice le dvajset centimetrov. Pri tem pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo mesta, kjer naj bi tožnica padla s podesta. Zaključek, da so bile stopnice mokre, je sprejelo na podlagi izpovedi tožnice in prič, ki so v sorodstvenemu razmerju z njo, zanemarilo pa je izpoved prič V. R. in G. Š., da so bila tla suha, oziroma jo je neutemeljeno zavrnilo na podlagi minimalnih razlik v izpovedih glede dolžine preprog. Zmotna je razlaga, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo na izpovedi I. J. O., da po tleh ni pobrisano, če natakar ni prost in da so bila tega dne zato tla in stopnice mokre. Izvedenec je tudi ugotovil, da ima tlak pred vhodom zunanjo nadstrešnico, da je po vsej dolžini nadstrešnice položen tepih, da je v vetrolovu predpražnik za čiščenje čevljev, v lokalu pa so na robovih stopnic montirani kovinski kotniki. Po lokalu so po ugotovitvah izvedenca položene ploščice iz nepoliranih in poliranih ploščic granitogreza, ki se veliko projektirajo za takšne lokale, nekoliko večja je zdrslost mokrega tlaka na poliranih ploščicah, vendar je odvisna tudi od podplata. Nujna je torej ugotovitev, ali je tožnica imela vremenskim razmeram ustrezno obutev. Obstoj povečane nevarnosti od običajne ni mogoče utemeljevati z odsotnostjo držala ali ograje, saj noben predpis lastnikom lokalov ne nalaga, da morajo imeti varno zgrajene stopnice ograjo. Tožnica je izključno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ker je padla zaradi nezadostne motorične sposobnosti za samostojno hojo po stopnicah. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v času škodnega dogodka ni imela motoričnih težav, saj je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju dr. B., zanemarilo pa je izpoved dr. V. Š., da je bila tožnica tedaj bolj okorna in da je vizualno dajala vtis slabše koordinacije gibov. Navedena priča je še povedala, da če pri tožnici niso zabeleženi stranski učinki zdravil, to ne pomeni, da jih ni imela, zato sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja, ki temelji le na medicinski dokumentaciji. Zdravila Stugeron forte tožnica ne bi jemala, če ne bi trpela zaradi vrtoglavic in motenj ravnotežja in izvedenec ni pojasnil, zakaj ji je bil predpisan. O tem, da je bila tožnica svojo staro terapijo začela prejemati šele po škodnemu dogodku, je izvedenec sklepal zgolj na podlagi besedne zveze "stara terapija". Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do bistvenih pripomb, ki jih je podal na izvedensko mnenje in do izpovedbe dr. Š., da je ob izhodih obstajala možnost zmanjšane koordinacije, in ni izvedlo predlaganega soočenja izvedenca in priče dr. Š., zavrnitve soočenja pa ni obrazložilo. Ker se izvedensko mnenje sklicuje na medicinsko dokumentacijo, bi mu sodišče prve stopnje moralo omogočiti vpogled vanjo, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje dr. C.. Lahke do srednje bolečine, ki ji tožnica še trpi in jih bo tudi v prihodnje, je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica lahko opravlja vsa dela, ki jih je opravljala pred poškodbo, zato je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi glede na tožničino starost previsoka. Odškodnina zaradi strahu je previsoka. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem, da je sekundarni strah zmerne intenzitete trpela še vsaj 6 mesecev po dogodku, saj je bila z vrsto in težo poškodbe seznanjena na dan škodnega dogodka in med zdravljenjem ni bilo nobenih komplikacij, poleg tega je zaradi depresije tožnica intenzivneje doživljala strah, česar ni mogoče naložiti tožencu. Odločitve o stroških se ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni navedlo zneskov stroškov, ki jih je priznalo tožnici in tožencu, ni obrazložilo, koliko točk je priznalo za posamezno opravljeno pravdno dejanje v postopku ter ni navedlo priznanega stroška sodnih taks in stroškov izvedenca psihiatrične in travmatološke stroke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno materialnopravno stališče, da so se mokre stopnice, ki same po sebi niso nevarna stvar, zaradi dodatnih konkretnih okoliščin spremenile v nevarno stvar in da je zato toženčeva odgovornost za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi padca po stopnicah, objektivna. Tako je utemeljen toženčev pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji standarda nevarne stvari napačno uporabilo materialno pravo. Naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni odgovornosti (131. člen OZ), objektivna odgovornost oziroma odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Zato med nevarne stvari ali dejavnosti ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja, ki so jim ljudje vsakodnevno izpostavljeni. Stopnice niso nevarna stvar. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja (to je tudi razlog, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar in ni podana objektivna odgovornost, četudi iz njihove uporabe izvira večja nevarnost zdrsov in padcev in s tem povezan nastanek škode). Treba je namreč ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna. V obravnavanem primeru bi bil toženec tako odgovoren tožnici za škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja toženca.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o objektivni odgovornosti toženka, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh predpostavk krivdne odgovornosti. Morebitno protipravno dejanje ali opustitev mora biti v vzročni zvezi z nastalo škodo, pri čemer se vzročna zveza pri krivdni odgovornosti ne domneva tako kot pri objektivni odgovornosti, temveč jo mora tožnica dokazati. V konkretnem primeru je iz tožničine trditvene podlage, da so bile stopnice v ploščicah, mokre, nezaščitene, neograjene in le za krajšo razdaljo odmaknjene od mize, razbrati več očitanih protipravnih ravnanj (opustitev brisanja mokrih stopnic, premajhen prostor med mizo in prvo stopnico, itd.). Med zatrjevanimi (in ugotovljenimi) protipravnimi ravnanji toženca so upoštevna le tista, ki so tožničin padec dejansko povzročila oziroma so z njim v vzročni zvezi. Zato ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnica po stopnicah padla (s takšno ugotovitvijo se je v izpodbijani sodbi zadovoljilo sodišče prve stopnje), temveč je treba ugotoviti tudi vzrok njenega padca.

Ker je že na podlagi navedenega treba izpodbijano sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe pravdnih strank ni odgovarjalo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbam tožnice in toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo, ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali so podane vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ugotovljenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in krivda, ki se domneva). Upoštevati bo treba, da se oškodovalec lahko razbremeni krivdne odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, torej če dokaže, je ravnal preventivno in ukrepal tako, da se je na mestih, kjer je v določenih okoliščinah pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrenilo vse potrebno za preprečitev nastanka škode. Upoštevati bo treba, da mora biti morebitna neskrbnost oškodovanca ugotovljena na podlagi njegovega ravnanja, ki ne dosega skrbnosti povprečnega človeka, in o njej ni mogoče pavšalno sklepati, šele nato je na podlagi 171. člena OZ mogoče mogoče zaključiti o prispevku oškodovanca k nastanku škode.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1207/97
• VDS sodba Pdp 929/99
• VSL sodba II Cp 31/2008