VSL sklep I Cp 4635/2008

Jedro

Toženec da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov nujna sodna intervencija.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tretji toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora tožnica tretjemu tožencu povrniti 437,09 EUR pravdnih stroškov.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga spremembo sklepa tako, da tretji toženec sam krije svoje stroške ali razveljavitev sklepa. Tožnica v pritožbi pojasnjuje, da je tretji toženec dal povod za tožbo s tem, ko je izdelal reklamni material, katerega del je bila tožničina fotografija, in ta material objavil na svoji spletni strani. Pri tem se tožnica sklicuje na podobno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 321/95. Res je, da tožnica pred vložitvijo tožbe tretjega toženca ni pozvala, naj oglas odstrani z internetne strani, a tega po materialnem pravu ni bila dolžna storiti. Pritožnica se sklicuje na Komentar Zakona o pravdnem postopku (Nina Betetto v: Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založbi GV in Uradni list RS, 2006, stran 44), v katerem naj bi bilo izrecno navedeno, da se določba 157. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) nanaša zgolj na primere, ko je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe po materialnem pravu dolžna poslati opomin, pa tega ne stori. Ker v tem primeru ne gre za takšno situacijo, tretji toženec ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Pritožnica meni, da se pri takšni odločitvi odpira vprašanje ustavne pravice do sodnega varstva. Tožnica je denarno kaznovana, ker se je obrnila na sodišče, kar pa ji dopuščata tako ustava kot 134. člen Obligacijskega zakonika (2). Če bi zakonodajalec želel naložiti tožnikom obvezen predhodni opomin pred tožbo, bi to izrecno zapisal v zakonu.

Pritožba je bila vročena tretjemu tožencu, ki je nanjo odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo plačilo stroškov tretjega toženca na podlagi določbe 157. člena ZPP, po kateri mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške, če slednji: 1./ ni dal povoda za tožbo in če je 2./ pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari.

V tej zadevi ni dvoma, da je tretji toženec tožbeni zahtevek pripoznal v odgovoru na tožbo, med pravdnima strankama pa je sporno, ali je dal povod za tožbo.

Pritožnica meni, da je toženec povod za tožbo dal s tem, ko je posegel v njene osebnostne pravice, pritožbeno sodišče pa njenega stališča ne sprejema. Poseg v tožničino osebnostno pravico je vzrok za sodno varstvo. Povod pa je nekaj drugega. Na splošno štejemo, da da toženec povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov nujna sodna intervencija (povzeto po komentarju ZPP, na katerega se sklicuje tudi pritožnica, a tako, da citira le del stališča avtorice).

Iz tožničinih trditev ni mogoče zaključiti, da bi na podlagi kakšnega ravnanja tretjega toženca lahko sklepala, da bo za varstvo njene pravice potrebna sodna intervencija. Tožbo je vložila, ne da bi poznala stališče tretjega toženca do njenega zahtevka, ne da bi vedela, ali med njima o zadevi sploh obstaja spor (prim. 1. člen ZPP).

Sodišče v njeno ustavno pravico do sodnega varstva ni poseglo, prav nasprotno, sodno varstvo ji je bilo dano, s tem ko je sodišče prve stopnje 16.7.2008 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Dejstvo, da mora tožnica tretjemu tožencu, ki je tožbeni zahtevek takoj v odgovoru na tožbo brezpogojno priznal in ga tudi nemudoma izpolnil, povrniti pravdne stroške (ne pa plačati kazen), v njeno pravico do sodnega varstva prav v ničemer ne posega, je zgolj posledica tega, da se je izkazalo, da sodno varstvo ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče v določbi 157. člena ZPP ne zazna nikakršne protiustavnosti, četudi ureditev predstavlja enega od odstopov od siceršnjega načela odgovornosti za stroške po uspehu. Gre za določbo, ki pomeni udejanjenje splošnih pravno civilizacijskih vrednost (ki temeljijo tudi na spoznanju, da upravičenja, ki tvorijo pravico, niso dana zato, da bi imeli njihovi nosilci abstraktno in neomejeno oblast, ampak zaradi zadovoljevanja in varstva njihovih upravičenih interesov) ter temeljnih načel civilnega postopka, npr. načela vestnosti in poštenja.

Nazadnje višje sodišče odgovarja še na sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 321/95. Podobno stališče, to je, da povod za tožbo predstavlja že ravnanje, ki predstavlja podlago (vzrok) za utemeljenost tožbenega zahtevka, je bilo zavzeto tudi v zadevi istega sodišča I Cp 1311/2000. Vendar sodna praksa o tem vprašanju ni enotna. Vrhovno sodišče RS je v zadevi III Ips 177/99 zavzelo nasprotno stališče, podobno tudi Višje sodišče v Kopru v zadevah I Cp 304/2006 in I Cp 264/2005. Izpodbijana odločitev torej ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse.

Zaradi vsega opisanega je višje sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tretji toženec je na pritožbo sicer odgovoril in priglasil stroške odgovora na pritožbo, ki pa jih mora kriti sam, saj niso bili potrebni, glede na to, da v odgovoru zgolj ponavlja stališča, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 264/2005
• VSK sklep I Cp 408/2005
• VSM sklep I Cp 986/2008