<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cpg 951/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:I.CPG.951.2006
Evidenčna številka:VSL0006641
Datum odločbe:09.04.2008
Področje:obligacijsko pravo
Institut:mednarodna prodaja blaga - preklic ponudbe - preklic naročila

Jedro

Ker je tožeča stranka prejela preklic ponudbe, potem ko je odposlala svojo izjavo o sprejemu ponudbe in celo potem, ko je v celoti izpolnila svojo obveznost iz prodajne pogodbe, izjava tožene stranke, da preklicuje svoje naročilo, ni mogla imeti pravnega učinka.

 

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrže.

2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdita 2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe.

3. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 12. 2002 in s sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 23.186,63 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 3 % nad diskontno stopnjo nemške zvezne banke od 11. 11. 1999 do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 450.234,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti v višini zakonske obrestne mere.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep je nedovoljena, pritožba zoper sodbo pa neutemeljena.

1. O pritožbi zoper sklep

Iz določbe 7. odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da ni posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe. Pritožbo zoper sklep je bilo zato treba kot nedovoljeno zavreči (1. točka 365. člena v zvezi s 7. odstavkom 185. člena ZPP).

2. O pritožbi zoper sodbo

Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo v znesku 23.186,63 EUR (prej: 45.349,10 DEM) po dveh računih, in sicer računu št. 1241750 in računu št. 1241749, ki sta bila oba izdana 11. 10. 1999 za blago na podlagi prodajne pogodbe. Tožena stranka se je branila z ugovorom pasivne legitimacije. Navajala je, da je naročilo blaga v celoti preklicala in tožečo stranko obvestila, naj se v zvezi z naročilom obrne na družbo I. kot končnega naročnika. Družba I. ji je odpoved naročila potrdila in tako od nje neposredno prevzela naročilo, na kar je tožeča stranka tudi pristala. Poleg tega pa še navaja, da s strani tožeče stranke naročila nikoli ni dobila pisno potrjenega. Tožena stranka torej smiselno zatrjuje, da ni zavezana iz naslova prodajne pogodbe, saj zaradi odpovedi naročila prodajna pogodba med njo in tožečo stranko ni bila sklenjena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je potrebno pravno razmerje med pravdnima strankama obravnavati po določbah Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne 11. 4. 1980 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija). V skladu s točko a) 1. odstavka 1. člena te konvencije se ta uporablja za prodajne pogodbe med strankama, ki imata svoje sedeže na ozemlju različnih držav, če so te države pogodbenice Dunajske konvencije. Glede na to, da ima tožeča stranka sedež v Nemčiji, tožena stranka pa v Sloveniji, in da sta obe državi pogodbenici Dunajske konvencije, se za presojo spornega razmerja uporabljajo določbe Dunajske konvencije.

V pritožbi tožena stranka priznava, da je pri tožeči stranki naročila blago, vendar pa vztraja pri trditvah, da je svoje naročilo stornirala, še preden je bila obveščena, da je bilo blago prevzeto s strani špediterja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka 14. 10. 1999 (v obrazložitvi odločbe gre za očitno pisno napako sodišča prve stopnje, ki je zapisalo "12. 10. 1999", ki pa jo lahko sodišče prve stopnje vsak čas popravi) posredovala tožeči stranki preklic svojega naročila (faks sporočilo v prilogi B2) in da jo je tožeča stranka nemudoma obvestila, da od naročila ne more več odstopiti (elektronsko sporočilo v prilogi A5 in telefaks sporočilo v prilogi A6), saj je bilo blago 12. 10. 1999 že izročeno prevozniku (tovorni list v prilogi A8). Prvostopno sodišče je zaključilo, da toženkina izjava o preklicu naročila ni mogla imeti nobenih pravnih posledic, saj je tožeča stranka pogodbo z izročitvijo blaga prevozniku, ki ga je določila tožena stranka, že v celoti izpolnila. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje in dodaja, da je sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da ni bila obveščena o tem, da je bilo blago prevzeto s strani špediterja, v konkretnem primeru brez vsakega pomena. V skladu s 1. odstavkom 16. člena Dunajske konvencije se ponudba lahko prekliče, dokler pogodba ni sklenjena, če je naslovnik prejel preklic, preden je odposlal svojo izjavo o sprejemu. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot naslovnik prejela preklic ponudbe, to je naročila tožene stranke št. 966, dne 14. 10. 1999, medtem ko je svojo izjavo o sprejemu ponudbe odposlala 8. 10. 1999. Ker je torej tožeča stranka prejela preklic ponudbe, potem ko je odposlala svojo izjavo o sprejemu ponudbe in celo potem, ko je v celoti izpolnila svojo obveznost iz prodajne pogodbe, izjava tožene stranke, da preklicuje svoje naročilo, ni mogla imeti pravnega učinka.

V nadaljevanju tožena stranka kot nesporno označuje dejstvo, da je po odpovedi naročila družba I. neposredno stopila v kontakt s tožečo stranko in v celoti prevzela naročilo, saj je bilo blago ocarinjeno in dobavljeno direktno družbi I.. Iz tega tožena stranka izvaja, da je morala tožeča stranka izdati račun na družbo I., sicer ta ne bi mogla pripeljati blaga v Slovenijo. Pritožbeno sodišče se tudi na tem mestu strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi prišlo do odstopa pogodbe oziroma do prevzema naročila, kakor to sama opredeljuje, s strani I.. Že sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da do zatrjevanega prevzema dolga s strani I. ni prišlo, pritožbeno sodišče pa le dodaja, da iz dopisa tožene stranke o odprtih naročilih z dne 14. 10. 1999 v prilogi B3 ne izhaja, da bi se družba I. strinjala s prevzemom dolga, temveč zgolj to, da je družba I. potrdila prejem faksa. Tudi dejstvo, da je bilo blago ocarinjeno in neposredno dobavljeno družbi I., ne kaže na to, da bi družba I. prevzela dolg od tožene stranke. Že iz trditev tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi iz njenega naročila št. 966 v prilogi A3, izhaja, da je bil I. že od vsega začetka označen kot končni uporabnik. Kot naslovnik za dostavo blaga pa je označen tudi na računu št. 1241750 (priloga A11) in računu št. 1241749 (priloga A12), kjer je kot pogodbena stranka tožeče stranke še vedno navedena družba M., torej tožena stranka. Tako se izkažejo neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka morala izdati račun na družbo I., da je ta lahko pripeljala blago v Slovenijo.

Končno pa tožena stranka zatrjuje, da je šlo v konkretnem primeru za naročilo družbe I., ki je tudi sicer pri tožeči stranki sukcesivno naročala blago. S tem v zvezi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo z dejstvom, da so bili vtoževani računi izdani na podlagi naročila 99-213 z dne 29. 9. 1999 in ne na podlagi njenega naročila št. 966 z dne 1. 10. 1999. Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka z naročilom št. 966 pri tožniku naročila blago, ki ga je tožnik predhodno ponudil I.. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2002 pojasnila, da je najprej s strani družbe I. prejela naročilo št. 99-213 z dne 29. 9. 1999, na podlagi katerega je izdala proforma računa št. 1180721 z dne 30. 9. 1999. Tožeča stranka je očitno naročilo toženca še vedno vodila pod številko in datumom naročila družbe I., vendar pa iz spornih računov jasno izhaja, da se ti glasijo na družbo M., torej toženo stranko, družba I. pa je navedena zgolj kot naslovnik, kar je tudi v skladu z naročilom št. 966, ki ga je tožeči stranki posredovala tožena stranka. Prav tako presoje ne vzdržijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo z odpremo blaga odpremljeno ravno blago, ki ga je naročila 1. 10. 1999. Iz tovornega lista v prilogi A8 namreč izhaja, da je bilo odpremljeno blago, za katera sta bila izdana računa št. 112637 in 112646, to pa sta dejansko proforma računa z dne 8. 10. 1999, ki sta bila izdana toženi stranki (priloga A15 in A16).

Kot neuspešen se izkaže tudi pritožbeni očitek, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka prejela naročilo s strani družbe I.. Iz trditev tožeče stranke in predloženih dokazov namreč jasno izhaja, da je v konkretnem primeru kot naročnik blaga nastopila tožeča stranka in ne družba I.. Sprejem naročila družbe I. je namreč tožeča stranka spričo njene plačilne nesposobnosti pogojevala s plačilom pred dobavo, česar pa družba I. ni zagotovila. Brez vsake teže so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka v konkretnem poslu nastopila zgolj kot posrednik družbe I., ker na razmerje s tožečo stranko nimajo nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih sta se sodba in sklep izpodbijala, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

Zakon o ratifikaciji Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga člen 16, 16/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzcwOQ==