VSL sodba in sklep I Cpg 617/2006

Jedro

Če skupščinski sklep navaja kategorije, ki predstavljajo vezani kapital, je ničen zato, ker vezani kapital pomeni varstvo za upnike. Sklep, ki nasprotuje tistim določilom ZGD, ki so namenjena varstvu upnikov, pa je po določilu 3. alineje 359. člena ZGD ničen.

Navedba kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, je v skupščinskem sklepu obvezna. Ne glede na to pa skupščinski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala po določilu 3. odstavka 356. člena ZGD, ki ne vsebuje kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, zgolj zato ni ničen. Če te kategorije niso navedene, mora pač uprava tak skupščinski sklep izvršiti tako, da je določilo 3. odstavka 356. člena ZGD spoštovano.

Oškodovanje upnikov ni predpogoj za ugotavljanje ničnosti skupščinskega sklepa. Ničnost sklepa pomeni, da že od sprejetja dalje nima nobenih pravnih učinkov (363. člen ZGD).

 

Izrek

I.

Pritožbi proti II. točki izreka prvostopne sodbe se ugodi in se:

1.

izpodbijana sodba v točki II.1. delno spremeni tako, da se ugotovi, da je sklep, ki ga je sprejela skupščina delničarjev tožene stranke dne 17. 12. 2001 in je naveden v notarskem zapisniku notarja B.P., opr. št. Su 1567/01 z dne 17. 12. 2001 pod drugo točko, ničen;

2.

v vseh preostalih delih II.1. točke in II.2. točke prvostopna sodba razveljavi in se v teh delih zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

Pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka se zavrne in se sklep o prekinitvi postopka potrdi.

III.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

I.

Prvostopna odločitev in pritožba proti tej odločitvi

1.

Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane odločbe odločilo, da se glavna obravnava v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek ponovno začne in postopek prekinilo do odločitve v zadevi V Pg 18/2005. Pojasnilo je, da je s tem ugodilo soglasnemu predlogu obeh pravdnih strank, ker odločitev v zadevi opr. št. V Pg 18/2005 predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku.

2.

S sodbo (II.1. točko izreka) je zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost sklepov, ki jih je dne 17. 12. 2001 sprejela skupščina delničarjev tožene stranke in so navedeni v notarskem zapisu B. P. pod opr. št. Su 1567/2001 z dne 17. 12. 2001 od druge do pete točke. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 906,56 EUR (prej 217.250,00 SIT), (II.2. točka izreka).

II.

1.

Proti sklepu o prekinitvi postopka in proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlaga razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi ničnost izpodbijanih skupščinskih sklepov. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

2.

V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3.

Pritožba je delno utemeljena.

III.

Uvodna pojasnila

1.

Predmet tožbenega zahtevka v tem sporu je zgolj in samo ničnost skupščinskih sklepov tožene stranke kot delniške družbe, sprejetih na skupščini dne 17. 12. 2001. Zato pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da se do tistih delov izpodbijane sodbe, kjer je odgovorjeno na navedbe obeh pravdnih strank glede izvedbe teh skupščinskih sklepov, ne opredeljuje. Tako kot izpolnitev pogodbe civilnega prava, ki je lahko povsem skladna z njeno vsebino ali pa je izpolnjena v nasprotju z njo, na presojo o ničnosti te iste pogodbe nima nobenega vpliva, tudi takšna ali drugačna izvedba skupščinskih sklepov za presojo ničnosti le teh ni pomembna. Skupščinski sklepi so, kot navaja teorija, korporacijski pravni posli, s katerimi skupščina z glasovanjem delničarjev oblikuje in izjavi njihovo voljo v zvezi z urejanjem družbenih zadev (Korporacijsko pravo, Šime Ivanjko, Marjan Kocbek, GV 2003, stran 682). Izvršujejo pa jih ne oni, pač pa uprava (3. alineja 249. člena ZGD), ki pa pri sprejemanju skupščinskih sklepov ne sodeluje (281. člen ZGD). Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z nobeno pritožbeno navedbo izven okvirov tistega dela izpodbijane sodbe, ki obravnava tožbeni zahtevek na ničnost v izreku citiranih skupščinskih sklepov.

2.

Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da se v tej odločbi sklicuje na določila ZGD po stanju, ki je bilo uveljavljeno z novelo F (Ur. l. RS, št. 45/20021).

IV.

Ničnost drugega skupščinskega sklepa

1.

Ničnost tega skupščinskega sklepa tožeča stranka utemeljuje na več pravnih podlagah, med drugim tudi na podlagi 3. alineje 359. člena ZGD. Po tem določilu je skupščinski sklep ničen tudi takrat, kadar po svoji vsebini nasprotuje tistim določilom ZGD, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov. Tako varstvo pa izhaja (med drugim) tudi iz dikcije 3. odstavka 356. člena ZGD, ki dovoljuje poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom lastnih delnic (ne oziraje na 350. člen ZGD) za katere je v celoti vplačan nominalni ali višji emisijski znesek, le v breme točno določenih kategorij prostega kapitala.

2.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo,

-da je bila skupščina tožene stranke opravljena dne 17. 12. 2001;

-da je bil na tej skupščini (med drugimi) sprejet sklep "druga točka", ki se je glasil: "Za umik delnic se uporabi 1. prevrednoteni popravek osnovnega kapitala, 2. rezerve, 3. prevrednoteni popravek rezerv, 4. druge rezerve iz dobička ter 5. prevrednoteni popravek drugih rezerv iz dobička in sicer v taki višini; da seštevek teh podstavk (od 1. do 5.) in zneska, za katerega se osnovni kapital zmanjša (3.806.624,000,00 SIT), doseže nakupno vrednost vseh delnic, ki se umikajo, to je 7.803.451.117,63 SIT, pri čemer se za razporeditev teh zneskov po vrsti posameznih postavk v točkah od 1. do 5. pooblasti nadzorni svet družbe tako, da uporabi vse navedene sestavine kapitala pred uporabo nerazporejenega dobička (stran 17 sodbe);

-da je šlo za poenostavljen postopek umika - smiselno 3. odstavku 356. člena ZGD;

-da je tožena stranka lastne delnice kupila in plačala pred skupščino dne 17.12.2001 in;

-da je poslovno leto tožene stranke enako koledarskemu.

Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je tožena stranka na dan zasedanja skupščine imela 500052 lastnih delnic oziroma 68,69 % kapitala družbe (trditvena podlaga pod II. (list. št. 3) in X. ter pod 2.).

3.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ničnost drugega skupščinskega sklepa zavrnilo na podlagi presoje, (1) da skupščinski sklep, tudi če je bil sprejet v nasprotju s 3. odstavkom 356. člena ZGD ni ničen, ker ni ogrozil upnikov, "saj je imela družba dovolj virov za operacijo", (2) da je določitev kategorij, v breme katerih skupščinski sklep določa umik delnic nepotrebno, saj predstavlja le računovodsko operacijo, (3) da je predpogoj za ničnost skupščinskega sklepa na podlagi 3. odstavka 359. člena ZGD oškodovanje upnikov, takega oškodovanja pa noben upnik ni uveljavljal in (4) da zaradi neusklajenosti ZGD, ZGD-F, slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) in SRS-1 v času od uveljavitve ZGD-F (22. 06. 2001) do uveljavitve SRS-1 (01. 01. 2002) "noben pravni subjekt v Sloveniji ne bi mogel pravilno kvalitetno in kvantitetno določiti in poimenovati kapitalskih virov oziroma bremen v celovitem sklepu o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic" (stran 18 do 19 izpodbijane sodbe), torej naj bi to veljalo tudi za sporno skupščino, ki je bila izvedena dne 17. 12. 2001.

4.(1) K stališču, da drugi skupščinski sklep ni bil ničen, ker je družba imela dovolj virov za operacijo

Pritožba pravilno opozarja, da so vsi pod zgornjo točko omenjeni zaključki prvostopnega sodišča pravno zmotni. Kar se tiče prvega zaključka, da "je imela družba dovolj virov za operacijo", se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na III.1. točko obrazložitve te odločbe. K temu pa dodaja, da je uprava lahko odpoklicana, če huje krši obveznosti (1. alineja 2. odstavka 250. člena ZGD), na primer, če ne izvrši skupščinskih sklepov. Na drugi strani pa ni odgovorna za škodo, ki nastane v posledici izvršitve zakonitega skupščinskega sklepa (2. odstavek 280. člena ZGD). Ker pa iz navedbe tožene stranke izhaja, da je izpodbijani sklep zakonit, je prvostopno pojasnjevanje, da ugotovitev ničnosti ne more biti sama sebi namen, v predmetni zadevi po oceni pritožbenega sodišča neupoštevno.

K stališču, da je določitev kategorij, v breme katerih naj se izvede umik, nepotrebna

4.(2)1.

Po določilu 3. odstavka 356. člena ZGD-F je dovoljeno izvesti poenostavljen postopek zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic (v primeru, da lastne delnice družbi niso bile neodplačno dane na razpolago) le tako, da se le-te umaknejo v breme treh taksativno določenih kategorij in sicer v breme (1) bilančnega dobička, (2) statutarnih rezerv oziroma (3) drugih rezerv iz dobička, če jih je dovoljeno uporabiti za te namene. Vse tri kategorije kapitala predstavljajo prosti kapital. Izpodbijani sklep pa je med drugim določil (glej točko IV.2. druga alineja te obrazložitve) najmanj eno kategorijo, ki brez dvoma predstavlja vezani kapital in to je "prevrednoteni popravek osnovnega kapitala". Po 2. odstavku standarda 8.53 (Č. Pojasnila) v ekonomsko finančnem smislu in po 61. členu ZGD (Obveznosti do virov sredstev, A, VI.) prevrednoteni popravek osnovnega kapitala predstavlja osnovni kapital. Da vezani kapital, kamor spada tudi prevrednoteni popravek osnovnega kapitala, predstavlja jamstvo upnikov, pa je pojasnjeno v nadaljevanju pod točko 4.(2)3.

4.(2)2.

Kar se tiče prvostopnega stališča, da je v primeru zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom lastnih delnic po 3. odstavku 356. členu ZGD, v skupščinskem sklepu navedba virov, v breme katerih se umikajo lastne delnice nepotrebna, pritožbeno sodišče opozarja na določilo 5. odstavka 228. člena ZGD, po katerem o uporabi bilančnega dobička odloča skupščina. Statutarne rezerve se lahko uporabijo za namene, določene v statutu (8. odstavek 60. člena ZGD-F), druge rezerve iz dobička pa se lahko uporabijo za katerikoli namen (9. odstavek 60. člena ZGD). Oboje se oblikujejo iz dobička (4. točka 1. odstavka 228. člena ZGD in 3. odstavek 228. člena ZGD) in predstavljajo del osnovnega kapitala v bilanci stanja. Poleg tega je tudi v 4. odstavku 356. člena ZGD izrecno določeno, da o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic na podlagi 3. odstavka 356. člena odloča skupščina. Ta določila kažejo na to, da je navedba kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, v skupščinskem sklepu obvezna. Enako pa je tudi stališče pravne teorije (prim. npr. Janez Vončina, Postopek zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic, PiD, 2/2005/XXXI,). Ne glede na to pa po oceni pritožbenega sodišča skupščinski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala po določilu 3. odstavka 356. člena ZGD, ki ne vsebuje kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, zgolj zato ni ničen. Če te kategorije niso navedene, mora pač uprava tak skupščinski sklep izvršiti tako, da je določilo 3. odstavka 356. člena ZGD spoštovano. Če pa skupščinski sklep navaja kategorije, ki predstavljajo vezani kapital, pa je ničen zato, ker vezani kapital pomeni varstvo za upnike, kot je pojasnjeno v naslednji točki te obrazložitve. Sklep, ki nasprotuje tistim določilom ZGD, ki so namenjena varstvu upnikov, pa je po določilu 3. alineje 359. člena ZGD ničen.

4.(2)3

Dr. Marjan Kocbek v svojem delu "Pridobivanje lastnih delnic in lastnih poslovnih deležev zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala", Podjetje in delo, letnik 2002, št. 6., str. 1151 in naslednje v podnaslovu "Varovanje delničarjev" in upnikov poudarja, da so pri umiku lastnih delnic lahko bistveno prizadeti tudi interesi upnikov. V primerih, ko hkrati potekajo izplačila delničarjem, se upnikom zmanjšuje jamstvo v zmanjšanjem premoženju in zmanjšanem osnovnem kapitalu. Z vidika varovanja upnikov je bistvena razlika med rednim in poenostavljenim umikom delnic. Pri rednem umiku delnic praviloma potekajo izplačila delničarjem, katerih delnice družba pridobi. Zaradi tega se upnikom zagotavlja enaka raven varstva kot sicer pri osnovnem - rednem zmanjšanju osnovnega kapitala. Zakon določa prepoved plačil delničarjem, dokler ne poteče šest mesecev od objave vpisa zmanjšanja osnovnega kapitala in upnikom, ki so se pravočasno prijavili, ni zagotovljeno poplačilo ali ustrezno zavarovanje (2. odstavek 350. člena ZGD). Pri poenostavljenem umiku pa ni takšne potrebe po varovanju upnikov kot pri rednem umiku, ker ali sploh ne gre za plačila delničarjem (pri neodplačni pridobitvi) ali pa se umik delnic realizira v breme bilančnega dobička ali statutarnih rezerv oziroma drugih rezerv iz dobička. Gre za izplačila iz nevezanih kategorij lastnega kapitala, ki upnikom ne dajejo nobenega jamstva. Te dobičke kot nevezane kategorije lastnega kapitala bi lahko družba kadarkoli izplačala delničarjem prek uporabe bilančnega dobička. Zato je za upnike irelevantno, če pri takšnem izplačilu iz premoženja družbe družba le-tega ne deklarira kot dividendo, ampak umik delnic, in hkrati delničarji, ki prejmejo izplačilo, družbi izročijo delnice. Povsem drugače pa je, če gre za izplačila iz vezanih kategorij kapitala, ki predstavljajo jamstvo upnikom. Pod točko 4.(2)1. te obrazložitve je bilo omenjeno, da je izpodbijani sklep najmanj v tistem delu, kjer kot vir umika lastnih delnic navaja "prevrednoteni popravek osnovnega kapitala" v nasprotju s tistimi določbami ZGD, ki se pretežno uporabljajo za zaščito upnikov družbe. Tak sklep pa je, kot rečeno, po določilu 3. alineje 359. člena ZGD ničen. Ker je ta sklep oblikovan tako, da iz njega ni mogoče razbrati števila lastnih delnic, ki se umikajo v breme prepovedane kategorije niti višine osnovnega kapitala, ki se zniža na račun te kategorije, ni mogoče pritrditi (podrejenemu) stališču tožene stranke, da je v tem primeru sporni sklep le delno ničen.

4.(3) K stališču, da je predpogoj za ničnost sklepa oškodovanje upnikov

Zmotno je prvostopno stališče, da je predpogoj za ugotavljanje ničnosti skupščinskega sklepa oškodovanje upnikov. Ničnost sklepa pomeni, da že od sprejetja dalje nima nobenih pravnih učinkov (363. člen ZGD). V katerih primerih je to, pa ZGD taksativno našteva. Prav z novelo ZGD-F je bil na novo kot ničnostni razlog dodan skupščinski sklep, ki je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami ZGD, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. S tem je ZGD upnikom dal aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti takega sklepa, vendar pa to ne pomeni, da bo tožbeni zahtevek na ničnost takega sklepa utemeljen le takrat, kadar bo v posledici takega sklepa upnikom škoda tudi nastala. Tako tolmačenje, kot ga zastopa prvostopno sodišče, ničnemu skupščinskemu sklepu že od sprejetja sklepa priznava pravne učinke, to pa nasprotuje bistvu ničnosti skupščinskega sklepa (363. člen ZGD).

K stališču glede neusklajenosti predpisov

4.(4)1.

Glede na to, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD (ZGD-F, Ur. l. RS, št. 45/01) stopil v veljavo dne 22. 06. 2001, je pravilno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je v času sklepanja skupščine dne 17. 12. 2001 določilo 3. odstavka 356. člena ZGD že veljalo. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema pritožbeno naziranje tožeče stranke, da se na podlagi določbe 1. odstavka 137. člena ZGD-F od uveljavitve te novele (22. 06. 2001) ne uporabljajo le določila 7. poglavja prvega dela ZGD, to so tista določila, ki urejajo poslovne knjige in letno poročilo. Ta določila se prvič uporabijo za letno poročilo za leto, ki se začne po uveljavitvi novele F. Ker je poslovno leto tožene stranke enako koledarskemu letu, to pomeni, da so omenjena določila za toženo stranko veljala od 01. 01. 2002 dalje. Da se določila 7. poglavja I. dela ZGD-F o poslovnih knjigah in letnem poročilu uporabljajo kasneje, torej z začetkom poslovnega leta, ki sledi uveljavitvi ZGD-F, je v 1. odstavku 137. člena ZGD-F predpisano zgolj zaradi spoštovanja temeljnega načela računovodske stroke, da računovodskih politik in usmeritev med poslovnim letom ni dovoljeno spreminjati. Čeprav je res, da so se SRS 1 začeli uporabljati 01. 01. 2002, pa pritožba pravilno opozarja, da so stari SRS poznali tako pojem "statutarne rezerve" kot "druge rezerve" (prim. 3. odstavek 356. člena ZGD). Nov je sicer pojem "bilančni dobiček", za katerega pa je jasno, da gre za kategorije iz dobička (prim. citiran članek dr. Marjana Kocbeka, pod točko IV.4.(2)3. Ta pojem je ZGD poznal že pred spremembo ZGD-F. Sicer pa se finančni dobiček omenja tudi v členih na primer 228., 247.a, 282.... noveliranega ZGD. Za ta določila pa ZGD-F ni predpisal, da se ne uporabljajo že od 22.6.2001.

4.(4)2.

Sicer pa standard 8.53 v "Pojasnilih" izrecno določa, kako se do začetka uporabe določbe 7. poglavja I. dela ZGD pri sestavi vmesnih izkazov prevajajo posamezne stare kategorije oziroma pojmi na nove, da so skladne z določili ZGD-F. V zadnjem odstavku citiranega standarda je izrecno pojasnjeno, kaj predstavlja finančni dobiček leta 2001 in da o njegovi uporabi odloči pristojni organ (prim. 4. odstavek 282. člena ZGD in 5. odstavek 228. člena ZGD).

4.(4)3.

Pravno zmoten je torej zaključek prvostopnega sodišča, da na dan sprejema izpodbijanega sklepa 17. 12. 2001 ni bilo mogoče pravilno poimenovati kategorij, v breme katerih naj bi se izvedel poenostavljen umik osnovnega kapitala z umikom delnic.

5.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je prvostopno sodišče s svojo odločitvijo glede skupščinskega sklepa pod 2. točko zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi proti temu delu sodbe ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ugotovilo njegovo ničnost.

V.

Ničnost tretjega skupščinskega sklepa

1.

Po presoji tožeče stranke je skupščinski sklep pod tretjo točko (umik delnic z organiziranega trga) in pod četrto točko (spremembe in dopolnitve statuta) treba obravnavati v kontekstu celotne skupščine delničarjev. Ta je bila po njenem očitno zlorabljena s strani družbe A. in I. P. d.o.o. (ki sta oba delničarja tožene stranke) z namenom da v nasprotju z moralo in Zakonom o prevzemih prevzameta večinsko kontrolo nad toženo stranko. Za dosego tega cilja bi navedeni družbi morali dati javno ponudbo za odkup delnic tožene stranke, tega pa nista storili. Pač pa je tožena stranka s svojim premoženjem odkupila toliko lastnih delnic, da je družbama omogočila, da izglasujeta umik lastnih delnic v breme kapitala tožene stranke, s čimer sta postali večinska delničarja tožene stranke.

2.

Drži pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka nepravilno upoštevanje glasovalnih pravic družbe A. in I.t P. d.o.o. navajala kot podlago za izpodbojnost in ne za ničnost tretjega skupščinskega sklepa. Ker pa se prvostopno sodišče zaradi zmotne pravne presoje, da drugi skupščinski sklep ni ničen, do zgoraj povzetih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu (glede tretjega skupščinskega sklepa) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do omenjenih navedb tožeče stranke.

VI.

Ničnost četrtega in petega skupščinskega sklepa.

Kot rečeno je tožeča stranka zatrjevala, da je treba ničnost četrtega skupščinskega sklepa (o spremembah in dopolnitvah statuta) obravnavati v kontekstu celotne skupščine delničarjev. Kot odgovor na trditveno podlago tožeče stranke, iz katere izhaja, kako bi tožena stranka morala postopati, da bi peti skupščinski sklep (o izvolitvi članov nadzornega sveta) ne bil ničen na podlagi 361. člena ZGD in zakaj ob sklicevanju na 184. člen ZGD (list. št. 41 do 42, pod XIV. točko) sklep o spremembah in dopolnitvah statuta (pod četrto točko) ne more nadomestiti sklepa o odpoklicu članov nadzornega sveta tožene stranke (točka V., list. št. 7., točka IX., list. št. 28c, točka št. XIV., list. št. 41 do 42) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi (zadnja stran izpodbijane sodbe) zapisalo le, da ostali sklepi niso nični po 359. členu ZGD-F, ker "ne nasprotujejo bistvu d.d., ki bi se sicer morali nanašati na formalno organizacijo ustroja družbe, pristojnosti organov in tako dalje" in da "tudi sklep, ki se nanaša na nadzorni svet ni ničen, saj je bila spoštovana celo večja višina, kot je sicer predpisana za izvolitev oziroma odpoklic nadzornega sveta in je šlo le za drugačno obliko". Zato drži pritožbena graja, da o ničnosti teh dveh sklepov izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določil po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je glede na navedeno podan razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi omenjenega določila izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče podati razloge za takšno ali drugačno svojo odločitev.

VII.

K pritožbi zoper sklep

Z izdajo te odločbe pritožbenega sodišča je prvostopna odločitev o drugem skupščinskem sklepu postala pravnomočna. Zato je v tem delu izpodbijani sklep o prekinitvi postopka že sam po sebi prenehal učinkovati. Tako se izkaže, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Ker pa v preostalem delu pritožba ni obrazložena, kot je pravilno opozorjeno v ugovoru na pritožbo, je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa. Ob tem se je potrdila prvostopna ugotovitev, da sta obe stranki soglašali z odločitvijo iz izpodbijanega sklepa. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

VIII.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 4. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 684/2011
• VSC sklep Cpg 179/2013
• Sodba III Ips 50/2007