VSL sklep I Cpg 145/2008

Jedro

Upnik nima pravnega interesa za vložitev regulacijske začasne odredbe v registrskem postopku na podlagi 590. člena ZGD-1.

Tudi v postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (15. čl ZIZ v zvezi s 319. čl. ZPP), če se okoliščine, na katere je predlagatelj oprl ponovni predlog, niso v ničemer spremenile.

Načeloma ni nedopustno, da sodišče s procesnim sklepom prekvalificira vlogo stranke, saj naziv, s katerim je stranka vlogo poimenovala, ni ključnega pomena pri opredelitvi pravnega sredstva, ki ga vloga dejansko vsebuje, pač pa je to njena vsebina.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže, v ostalem pa se zadeva vrne v nov postopek.

Upnik sam nosi pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vlogo upnika z dne 14. 01. 2008, ki je vsebovala predlog za izdajo začasne odredbe, priglasitev udeležbe v postopku in zahtevo za vročitev sklepa, štelo za pritožbo zoper sklep registrskega sodišča, opr. št. Srg 2007/13892 z dne 19. 12. 2007.

Upnik je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in prvostopnemu sodišču naloži, da odloči o predlagani začasni odredbi.

Izpodbijani sklep ima naravo sklepa procesnega vodstva, katerih vsebino primeroma ureja 270. čl. ZPP. Načeloma ni nedopustno, da sodišče s procesnim sklepom prekvalificira vlogo stranke, saj naziv, s katerim je stranka vlogo poimenovala, ni ključnega pomena pri opredelitvi pravnega sredstva, ki ga vloga dejansko vsebuje, pač pa je to njena vsebina. Vendar pa je pritrditi pritožbi, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenih razlogov za takšno prekvalifikacijo, saj med nazivom vloge (predlog za izdajo začasne odredbe) in njeno vsebino ni nobenega neskladja, pa tudi cilj, ki ga je upnik zasledoval, bi bilo s predlagano začasno odredbo mogoče doseči. V tem delu je zato višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

V nadaljevanju pa je višje sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbe preizkusilo obstoj procesnih predpostavk za odločanje o predlagani začasni odredbi in ugotovilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, da le te niso podane.

Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazoval verjetnost dveh terjatev:

- terjatve za razveljavitev sklepa registrskega sodišča, opr. št. 2007/13892, s katerim je vpisalo sklep skupščine dolžnika S. d.d. o prenosu vseh delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja in

- terjatve za razveljavitev sklepa skupščine dolžnika S. d.d. o prenosu vseh

delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja.

Za uveljavitev slednje je upnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že predlagal izdajo začasne odredbe z enako vsebino in enakimi sredstvi zavarovanja kot v tem postopku, predlog pa je bil tudi že pravnomočno zavrnjen (glej sklep Višjega sodišča I Cpg 1070/2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. Zg 48/2007). Tudi v postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (15. čl ZIZ v zvezi s 319. čl. ZPP), če se okoliščine, na katere je predlagatelj oprl ponovni predlog, niso v ničemer spremenile. Okoliščine med obema upnikovima predlogoma za izdajo enake začasne odredbe v zavarovanje iste terjatve pa so se spremenile le v toliko, da je bil v vmesnem času opravljen vpis skupščinskega sklepa o prenosu delnic v sodni register. Navedeno dejstvo pa nima nobenega vpliva na že sprejete zaključke sodišča o neobstoju pogojev za izdajo začasne odredbe v zgoraj citiranih sklepih. O predlogu za izdajo začasne odredbe, predlagane v zavarovanje terjatve na izpodbijanje skupščinskega sklepa družbe S. d.d., zato ni več dopustno ponovno odločati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).

Pravnomočna zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe bi načeloma imela odločilne učinke tudi v smeri ugotavljanja verjetnosti upnikove terjatve na razveljavitev registrskega sklepa, saj je vpis v sodni register le logična in neizogibna posledica veljavnega skupščinskega sklepa (zlasti, če je vpis v srg le deklaratorne narave). V konkretni zadevi pa je glede na specialno ureditev v 590. čl. ZGD-1 v registrskem postopku predviden poseben institut registrske zapore, namenjen (začasni) preprečitvi vpisa skupščinskega sklepa v sodni register, ki je v marsičem podoben postopku, v katerem se po določbah ZIZ ugotavljajo pogoji za izdajo začasne odredbe. Postavlja se zato vprašanje, ali je podvajanje istovrstnih postopkov smiselno, natančneje, ali ima upnik lahko kakšno pravno korist od tega, da v registrskem postopku, v katerem želi doseči prekinitev postopka vpisa, svoje pričakovanje, da bo s prekinitvijo uspel, zavaruje s predlagano začasno odredbo. Odgovor na to vprašanje je po mnenju pritožbenega sodišča negativen, in to iz dveh razlogov.

Prvi razlog je ta, da je postopek registrske zapore po 590. členu ZGD-1 za upnika ugodnejši, saj se v njem zahteva bistveno večja aktivnost dolžnika v smeri preprečitve prekinitve v primerjavi s postopkom zavarovanja z začasno odredbo, kjer nosi upnik celotno trditveno in dokazno breme za izkaz pogojev za izdajo začasne odredbe.

Drug razlog pa je, da iz sistemskih razlogov ne obstoji pravni interes strank za izdajanje začasnih odredb v registrskem postopku. Res, da noben predpis tega izrecno ne prepoveduje, vendar do takšnega zaključka pripelje pravilna razlaga zakona. V registrskem postopku se ne odloča o terjatvah udeležencev, zato že sama narava registrskega postopka nasprotuje izdaji klasičnih začasnih odredb v zavarovanje bodoče izvršbe. Z odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 1997 (opr. št. Up-275/97), ki je začasnim odredbam priznala tudi regulacijske učinke, pa so te postale dopustne tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih. Vpis skupščinskega sklepa o iztisnitvi manjšinskih delničarjev je nedvomno oblikovalne (konstitutivne) narave, kar pomeni, da načeloma ne bi smelo biti ovir za začasno ureditev spornega razmerja pred pravnomočno odločitvijo o vpisu.

Vendar pa je osnovni razlog (raison džetre) instituta začasnih odredb v sodnih postopkih njihova sistemska dolgotrajnost. Začasne odredbe ne bi imele nobenega pomena, če bi se sodni postopki, v katerih stranke iščejo varstvo svojih pravic, lahko odvijali tako hitro, kot traja odločanje o začasnih odredbah. Primerjava (nepravdnega) postopka o vpisih v sodni register z (izvršilnim) postopkom izdaje začasnih odredb pa pokaže, da oba (de iure in de facto) zagotavljata približno enako hitrost odločanja. Pritožbeno sodišče tako ne vidi nobenega razloga, zaradi katerega bi postopek vpisa v sodni register trajal dlje kot postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Odločanje o začasnih odredbah v registrskem postopku bi zato imelo prav nasprotni učinek od želenega, brez potrebe in brez razlogov bi se zaradi odločitve o začasni odredbi odložila končna odločitev o vpisu v sodni register oziroma o pravnih sredstvih zoper to odločitev.

Na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ je višje sodišče sklep prvostopnega sodišča razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. V delu, ki se nanaša na priglasitev udeležbe v postopku in zahteve za vročitev registrskega sklepa pa je zadevo vrnilo v nadaljnji postopek v registrski zadevi, v kateri sta bili navedeni sredstvi vloženi. Ker s pritožbo ni uspel, je upnik dolžan sam nositi pritožbene stroške (154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009