VSL sklep I Cpg 107/2008

Jedro

Dogovor o odkupni pravici omejuje lastnikovo lastninsko pravico, zato ni prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank dogovarjanje o podaljšanju roka za uveljavitev odkupne pravice. Ker je bil celoten posel prodaje delnic tožeče stranke izpeljan izven petletnega roka skladno 2. odst. 53. člena ZNVP, ni podana verjetnost terjatve tožeče stranke na razveljavitev pravnih poslov, navedenih v tožbenem zahtevku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep prvostopenjskega sodišča.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvi in tretjetoženi stranki 548,67 EUR, drugotoženi stranki pa 176,47 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan, od vročitve te odločbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se glasi:

"1. Družbi A. d.o.o., P. ulica 5, Ljubljana, se do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka prepoveduje odtujitev, obremenitev in kakršnokoli drugo razpolaganje s 3.962 navadnimi delnicami družbe D. R. d.d.. Prav tako pa se za ta čas odvzema glasovalne pravice za te delnice.

2. Za primer kršitve prepovedi iz prejšnjega odstavka se družbi A. d.o.o. nalaga denarna kazen v višini 500.000,00 EUR.

3. Ta začasna odredba se pošlje Centralno klirinški depotni družbi d.d., Ljubljana, kateri se nalaga, da v delniški knjigi družbe D. R. d.d. vpiše prepovedi in omejitve iz 1. točke.

4. Družba A. d.o.o. je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila. "

Tožeča stranka se je proti sklepu pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Tožene stranke so na pritožbo odgovorile in predlagale zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pravdne stranke so zahtevale povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na neobstoj predpostavke, predpisane v tretji alineji 2. odst. 272. člena ZIZ in sicer, da dolžnik za izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožnik niti ne napada razlogov izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, da tretjetožena stranka z glasovalnimi pravicami, ki jih je pridobila s pridobitvijo spornih delnic ne more doseči zamenjave nadzornega sveta in uprave ter umik predmetne tožbe. Zato je pritožbeno sodišče na omenjene dejanske ugotovitve vezano.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo prvostopenjsko sodišče navesti razloge o trditvah tožeče stranke, navedene skladno prvi alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, torej, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Razlogov o onemogočanju uveljavljanja terjatve o tem, da bi tretjetožena stranka lahko sporne delnice prodala tretji osebi, v izpodbijanem sklepu ni.

Vendar pa mora sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi vedno presojati, ali obstoji tudi prvi pogoj skladno 1. odst. 272. člena ZIZ in sicer, da je upnik (tožeča stranka) izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (tretjetoženo stranko) nastala.

Tožeča stranka in prvotožena stranka sta sklenili pogodbo o vzajemni podelitvi opcije za nakup delnic dne 19. 12. 2001 in aneks k tej pogodbi z dne 01. 02. 2006 dalje pogodba in aneks). Skladno 2.1. točki pogodbe sta vsaka v korist druge dogovorili vzajemno oblikovalno opcijo za nakup delnic iz točke 1.1 pogodbe. Rok za nakupno opcijo je bil določen do 31. 03. 2006 in z aneksom podaljšan do 31. 03. 2008.

S pogodbo sta tožeča in prvotožena stranka vzajemno oblikovali odkupno pravico delnic iz točke 1.1 pogodbe. Tožeča stranka je bila namreč lastnik in imetnik 38.265 navadnih imenskih delnic prvotožene stranke, slednja pa lastnik in imetnik 3.962 navadnih imenskih delnic tožeče stranke. Skladno 1. odst. 53. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23/99, ZNVP) je odkupna pravica enostransko oblikovalno upravičenje, z uresničitvijo katerega je sklenjena pogodba o prodaji vrednostnega papirja, ki je predmet odkupne pravice, med imetnikom vrednostnega papirja kot prodajalcem in imetnikom odkupne pravice kot kupcem, za določeno ceno v določenem času oziroma na določen dan. Rok za uresničitev odkupne pravice ne more biti daljši od petih let.

Tožeča stranka je v točki II. tožbenih navedb zatrjevala, da je prvotožena stranka prodala drugotoženi stranki celoten paket delnic tožeče stranke 13. 09. 2007, slednja pa je prodala omenjene delnice tretjetoženi stranki 27. 09. 2007. Prenos omenjenih delnic je bil tako izveden v času, ko je bilo trajanje odkupne pravice z aneksom, torej z dogovorom med tožečo in prvotoženo stranko podaljšano od petih na sedem let. 2. odst. 53. člena ZNVP je prisilnega pomena. Dogovor o odkupni pravici namreč omejuje lastnikovo lastninsko pravico (primerjaj z enako ureditvijo pri predkupni pravici 507. in naslednji členi Obligacijskega zakonika, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga avtorja prof. dr. Mihe Juharta, stran 305). Zato ni prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank dogovarjanje o podaljšanju roka za uveljavitev odkupne pravice. Ker je bil celoten posel prodaje delnic tožeče stranke izpeljan izven petletnega roka skladno 2. odst. 53. člena ZNVP, ni podana verjetnost terjatve tožeče stranke na razveljavitev pravnih poslov, navedenih v tožbenem zahtevku.

Že zaradi pomanjkanja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe skladno 1. odst. 272. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati s presojo, ali obstoji kateri izmed ostalih pogojev, predpisanih v 2. odst. 272. člena ZIZ.

Zato tudi ni pravno odločilnega pomena, da prvostopenjsko sodišče ni oblikovalo stališča o pogoju, predpisanem v prvi alineji 2. odst. 272. člena ZIZ. Očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 239. člena ZPP torej ni podana.

S temi razlogi je drugostopenjsko sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe skladno 1. odst. 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena ostala absolutna bistvena kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena, 1. odst. 154. člena, 155. členom ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroške postopka z odgovorom na pritožbo je drugostopenjsko sodišče priznalo toženim strankam in sicer prvi in tretji toženi stranki za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi (OT) 875 točk, 2 % materialne stroške po 13. členu OT (17,5 točk), 20 % davek na dodano vrednost (178,5 točk), vse skupaj povečano za 10 % skladno 9. členu OT (107,1 točk), skupaj 1178,10 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) pripada prvi in tretjetoženi stranki 540,74 EUR. Ob upoštevanju sodne takse za odgovor na pritožbo (7,93 EUR po 2. odstavku tarifne številke 1 Zakona o sodnih taksah) pripada prvi in tretjetoženi stranki 548,67 EUR pritožbenih stroškov. Drugotoženi stranki pa je priznalo prijavljene stroške za odgovor na pritožbo 300 točk, 2 % materialne stroške 6 točk in 20 % DDV 61,2 točk, skupaj 367,2 točk, kar znese 168,54 EUR. Ob upoštevanju sodne takse za odgovor na pritožbo (7,93 EUR) znašajo stroški drugotožene stranke 176,47 EUR. Če bodo ti stroški plačani z zamudo, pripadajo toženim strankam tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje, ki začne teči od vročitve odločbe (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, pravna mnenja VS RS I/2006, stran 5).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009