VSL sodba III Kp 41/2007

Jedro

Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 2. odst. 211. čl. KZ namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine, ravnanja storilca tedaj, kadar si bo na primer med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost na primer vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po 1. odst. 211. čl. KZ, kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ.

 

Izrek

Pritožbama obtoženega M.H. in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka zniža na 3 (tri) mesece zapora, določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa se zniža na 5 (pet) mesecev zapora,

nato pa se obtožencu na podlagi 2. točke 2. odst. 47. čl. KZ izreče enotna kazen

7 (sedem) mesecev zapora.

V preostalem pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega M.H. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. čl. KZ. Obtožencu je najprej določilo kazni in sicer za dejanje pod točko 1 izreka pet mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 izreka sedem mesecev zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 13.10 ure dne 16.10.2006 dalje. Obtoženec je dolžan oškodovani firmi H.S.L. d.d., L., plačati znesek 420,01 EUR in to v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi določila 4. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec se je pritožil brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal združitev že prestane kazni štirih let in sedem mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, s kaznijo, izrečeno v izpodbijani sodbi. Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka M.K. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 377. čl. ZKP, predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena.

Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženca ter skladno z določbo 4. odst. 378. čl. ZKP, kljub temu da se je višji državni tožilec (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornik sicer izpodbija verodostojnost strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v zvezi z dejanjem pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, vendar neutemeljeno. Mnenja je, da se analize krvnega madeža in analize sline glede na to, da sta bili posamezni izmed njih narejeni v različnih daljših časovnih razdobjih, sploh ne da primerjati, niti preveriti. Takšno stališče je zmotno, saj je splošno znano, da DNK vsakega posameznika ostaja nespremenjen od rojstva do smrti. Dejstvo pa je tudi, da se sledem biološkega porekla, ki vsebujejo celice s celičnim jedrom, med katere sodita tako kri, kakor tudi slina in s tem genetski material, lahko določi DNK profil na osnovi nekaterih genetskih markerjev. To, da sodišče ni razpolagalo z dopisom v izpodbijani sodbi je očitno pomotoma naveden datum 9.1.2001), pa ne more omajati verodostojnosti omenjenega strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, kot to smiselno nakazuje zagovornik. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da so policisti pri opravljanju ogleda kraja kaznivega dejanja z dne 27.2.2001, na zadnjem desnem blatniku pod oknom oškodovančevega vozila našli sled rdeče snovi, ki so jo primerno zavarovali in poslali v analizo Centru za forenzične preiskave. Slednji je ugotovil, da je vzorec zavarovanega madeža z oškodovančevega vozila sled človeške krvi, nato pa je opravil še DNK preiskavo tega krvnega madeža in jo vložil v evidenco DNK preiskav. Ko pa je Center za forenzične preiskave v zvezi s kaznivim dejanjem vloma v vozilo znamke Renault Twingo od Policijske uprave Ljubljana v preiskavo prejel primerjalni vzorec sline, odvzete obtoženemu M. H., je pri vnosu njegovega profila STR v evidenco DNK preiskav prišlo do ujemanja z istovrstnim profilom krvnega madeža, odvzetega pri ogledu kraja predmetnega kaznivega dejanja na škodo firme H.S.L. d.o.o., L.. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi izredno majhno verjetnost, da bi imeli dve naključno izbrani osebi iz bele populacije enak STR SGM plus profil na osmih analiziranih lokusih STR, kot je to v obravnavanem primeru, pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da krvni madež, najden na oškodovančevem avtomobilu pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe izvira od obtoženca, ki pa, kot je bilo tudi preverjeno, nima enojajčnega dvojčka, kakor tudi nadaljnji zaključek, da je obtožencu na podlagi navedenega dejstva dokazana tudi storitev očitanega kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, torej, da je obtoženec tisti, ki je vlomil v osebno vozilo last firme H. S., L., iz katerega pa je vzel predmetni avtoradio. Pri slednjem zaključku se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje na istovrstna kazniva dejanja, ki jih je obtoženec storil dne 14.2.2001, dne 16.3.2001 in dne 20.3.2001, kot je bilo to ugotovljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, tako, da zagovornikovo razmišljanje, da bi do krvnega madeža na oškodovančevem vozilu lahko prišlo tudi le ob obtoženčevi hoji mimo oškodovančevega parkiranega vozila, ostaja zgolj na abstraktni ravni.

Neprepričljivo pa je tudi stališče zagovornika, smiselno pa tudi obtoženega, da bi bilo dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine po 2. odst. 211. čl. KZ, saj ni dokazov, da bi obdolženi imel namen iz oškodovankinega avta vzeti vse, kar bi tam uporabnega našel. Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 2. odst. 211. čl. KZ namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine, ravnanja storilca tedaj, kadar si bo na primer med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost na primer vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po 1. odst. 211. čl. KZ, kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ. V obravnavanem primeru pa kljub temu, da je obtoženec vzel avtoradio, katerega vrednost je majhna, ni mogoče sprejeti stališča obrambe, da si je torej obtoženec hotel prilastiti prav stvar majhne vrednosti. Pri tem je povsem irelevantno vprašanje, s katerim se ukvarja tako izpodbijana sodba, kakor tudi obramba, ali je bil obtoženec zaloten, ko je bil še v vozilu oziroma potem, ko je vozilo že zapustil. Iz zagovora samega obtoženca namreč izhaja, da naj bi ukradeni avtoradio kasneje prodal, da bi dobil sredstva za nakup mamila, torej je že po tej plati jasno, da v njegovem naklepu nikakor ni bila pridobitev stvari majhne, ampak čim večje vrednosti. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi dejstvo, da v oškodovankinem vozilu, razen avtoradia, kakih drugih vrednejših predmetov ni bilo ter, da obtoženec, kljub temu, da je bil, kot to trdi obramba, "skoncentriran" le na avtoradio, ko je vlamljal, ni vedel, za kakšen avtoradio gre oziroma kolikšna je njegova vrednost, je edino utemeljen zaključek, da je obtožencu pri dejanju pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe šlo za to, da si prilasti stvar čim večje vrednosti. Tako se izkaže pravna opredelitev dejanja pod točko 2 izreka kot kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odst. 212. čl. KZ pravilna.

Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke za obtoženca v zvezi z dejanjem pod točko 2 izreka in to svojo odločitev tudi sprejemljivo obrazložilo (peta stran izpodbijane sodbe). Prištevnost obdolženca se namreč v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja. Ugotavlja se samo njegova neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Če ni bila ugotovljena obdolženčeva neprištevnost ali zmanjšana prištevnost, se šteje, da je storil kaznivo dejanje v prištevnem stanju. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost lahko sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca. Psihiatrični pregled obdolženca pa je vrsta izvedenstva, ki se odredi, če nastane sum, da je zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti, ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (1. odst. 265. čl. ZKP). Ne zahteva se sicer, da bi morala biti podana neka višja stopnja suma glede obdolženčeve prištevnosti, na primer utemeljen sum, niti da bi moral sum kazati, da je bila prištevnost bistveno zmanjšana, kar pa še ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno vselej odrediti psihiatrični pregled obdolženca, če bi bil podan najmanjši sum, da je bila njegova prištevnost zmanjšana, pa čeprav samo nebistveno. Ker je psihiatrični pregled poseg v obdolženčevo osebnost, mora sodišče pretehtati, ali je tak poseg nujno potreben za kazenski postopek. Nebistveno zmanjšana in bistveno zmanjšana prištevnost ne izključujeta kazenske odgovornosti storilca kaznivega dejanja, temveč pomenita samo okoliščino, ki (lahko) vpliva na odmero kazni. Zato je za presojo, ali naj se odredi psihiatrični pregled obtoženca, pomembna tudi teža storjenega kaznivega dejanja - težje ko je kaznivo dejanje, v večji meri lahko pride pri odmeri kazni v poštev tudi zmanjšana prištevnost. Pri najlažjih kaznivih dejanjih se zmanjšana prištevnost tako rekoč ne more odraziti pri odmeri kazni, zato bi se pri teh dejanjih psihiatrično izvedenstvo smelo odrediti le ob sumu, da je bila obtoženčeva prištevnost izključena ali vsaj bistveno zmanjšana. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi vse okoliščine, v katerih je bilo predmetno dejanje storjeno ter obdolženčev zagovor, v katerem je opisal način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ter povedal, da v tistem času ni bil pod vplivom mamil niti pod vplivom alkohola, se tudi pritožbenemu sodišču ni porodil sum v obtoženčevo prištevnost. Zagovornikovo sklicevanje na dejstvo, da je obtoženec kazniva dejanja v letu 2000 storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kot to izhaja iz sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je neupoštevno, saj se ugotavljanje psihičnih sposobnosti veže na določeno časovno točko, ki so lahko odvisne od spreminjajočih psihičnih disfunkcij. V zvezi z obtoženčevo željo po zdravljenju odvisnosti od mamil ter eventuelnim izrekom varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je bil obtožencu že izrečen ta ukrep, obtoženi pa je bil tudi že na zdravljenju v komuni, vendar le-to ni prineslo pričakovanega uspeha, sicer pa obtoženec ima vsak čas možnost, da prične z zdravljenjem, v kolikor si to resnično želi. Zagovornik pa tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o vrnitvi obtožencu zaseženih obuval, saj ne gre za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, torej ne gre za situacijo iz 69. čl. KZ. Tako bo sodišče prve stopnje obtožencu zasežena obuvala vrnilo.

Odločba o kazenski sankciji, ki jo je obtoženec le smiselno izpodbijal, je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi na podlagi določila 386. čl. ZKP in pri tem ugotovilo, da je prestroga. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo težo očitanih kaznivih dejanj, ki kljub načinu storitve sodijo med lažja kazniva dejanja ter tudi dejstvo, da pri dejanju pod točko 2 izreka ni prišlo do nadaljnje škode, saj je bil avtoradio vrnjen oškodovanki, pri dejanju pod točko 1 pa tudi časovno odmaknjenost dejanja. Upoštevajoč navedene okoliščine se kljub obtoženčevi večkratni predkaznovanost za kazniva dejanja zoper premoženje, izrečena kazenska sankcija izkaže kot prestroga. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo smiselnim pritožbam obtoženca in njegovega zagovornika ter izpodbijano sodbo glede odločbe o kazenski sankciji spremenilo tako, da je določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka znižalo na tri mesece zapora, določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa na pet mesecev zapora, nato pa na podlagi določb o steku obtožencu izreklo enotno kazen v trajanju sedem mesecev zapora.

Obtoženčev predlog za združitev kazni ni utemeljen. Po določbi 48. čl. KZ sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po čl. 47 KZ. Ker pa je obtoženec dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe storil (dne 16.10.2006) že po tem, ko je kazen po poprejšnji sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani (4 leta in 7 mesecev zapora) že prestal (dne 7.6.2006) tako, da navedeni pogoji za združitev kazni niso podani.

Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbam obtoženca in njegovega zagovornika deloma ugodilo, kot je to razvidno iz izreka odločbe, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 542/2000
• VSL sodba I Kp 1410/99
• VSC sklep Kp 5/2000