VSL sklep I Cpg 1150/2007

Jedro

Če je dolžnik preko svojih spletnih strani brez soglasja imetnika znamke uporabljal zaščiteni znak, je v takšnih trditvah upnikov vsebovana izrecna oblika kršitvenega ravnanja, kot ga ZIL-1 določa v točki b) 2. odst. 47. čl. Odsotnosti protipravnosti ravnanja ni mogoče utemeljevati z ugotovitvijo, da je dolžnik ob uporabi zaščitenega znaka nakazal na nosilca zaščitene pravice.

Predpostavka za nastanek avtorske pravice je avtorsko delo, ki je predmet varovanja. Upnika sta se v predlogu sklicevala v tem smislu na telefonski imenik kot bazo podatkov in računalniški program TIS za obe kategoriji. ZASP opredeljuje, da imata značaj avtorskega dela samo pod predpostavko, da je v njih izražen element lastne intelektualne stvaritve avtorja (1. odst. 8. čl. in 3. odst. 111. čl. ZASP). To pomeni, da baze podatkov in računalniški programi, ki tega elementa ne vsebujejo, ne morejo biti predmet avtorskopravne zaščite.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnikov za izdajo naslednje odredbe:

"1. Dolžniku E., d.o.o., Ljubljana, se do pravnomočnosti sodne odločbe v postopku iz 5. točke tega izreka prepoveduje reprodukcija, distribucija računalniške baze in računalniškega programa, znanega pod nazivom Telefonski imenik Slovenije in/ali Telefonski imenik Slovenije 2008 in/ali omogočanje tretjim, da s pomočjo informacij, objavljenih na spletnih straneh dolžnika, brez dovoljenja upnika predelajo računalniški program tako, da deluje brez dovoljenja upnikov;

2. Dolžniku E., d.o.o., Ljubljana, se do pravnomočnosti sodne odločbe v postopku iz 5. točke tega izreka prepoveduje uporaba znamke TIS (št. znamke 9871577), vpisane v register znamk Urada RS za intelektualno lastnino;

3. V primeru, da krši to začasno odredbo, je dolžnik E. d.o.o., Ljubljana, za vsak dan kršitve dolžan upnikoma nerazdelno plačati 20.000,00 EUR v roku 15 dni od dneva kršitve, pod izvršbo;

4. Dolžniku E., d.o.o., Ljubljana, se do pravnomočnosti sodne odločbe v postopku iz 5. točke tega izreka v namen zavarovanja dokazov po sodnem izvršitelju zasežejo sredstva, ki so uporabljena za reprodukcijo, distribucijo računalniške baze in računalniškega programa, znanega pod nazivom Telefonski imenik Slovenije 2008, zlasti pa se zasežejo vsi in vsak računalnik v lasti ali posesti dolžnika, na sedežu družbe ali kakem drugem naslovu, na katerem dolžnik posluje ali deluje, če so ta sredstva v času zasega priključena na računalniško mrežo bodisi neposredno bodisi posredno preko druge naprave bodisi brezžično ali bi lahko bila na tako računalniško mrežo priključena bodisi neposredno,posredno preko druge naprave bodisi brezžično; ta sredstva se hranijo pri ali pod nadzorom sodnega izvršitelja, ki je dolžan omogočiti dostop izvedencu ustrezne stroke, da sredstva pregleda glede vsebnosti dokazov;

5. Upniku se naloži, da zoper dolžnika v 30 dneh vloži tožbo zaradi kršitve materialne avtorske pravice in zaradi kršitve pravic iz znamke;

6. Upniku se dovoli, da iz baze podatkov fiksne telefonije v Republiki Sloveniji pridobi podatke o imetniku ali njih množini in naslovu ali njih množini za telefonske številke (03)xx, (03)xy in (03)xz ter na teh naslovih izvede zaseg po 4. točki te začasne odredbe;

7. Pritožba ali ugovor zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve;

8. Dolžnik je upniku nerazdelno dolžan povrniti stroške tega postopka s pp, pod izvršbo v 8 dneh;"

Zoper sklep sta pravočasno vložila pritožbo upnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da samo izda začasno odredbo v korist upnikov, podrejeno temu pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Trditvena podlaga upnikov za izdajo predlagane začasne odredbe je v tem, da naj bi dolžnik nepooblaščeno omogočil reproduciranje in distribuiranje Telefonskega imenika Slovenije 2008 s pomočjo dolžnikove spletne strani, pri čemer je tudi nepooblaščeno uporabljal blagovno znamko TIS. Glede pravne podlage za izdajo začasne odredbe se upnika sklicujeta na določbe 123. čl. in 124. čl. Zakona o intelektualni lastnini (ZIL-1). Druga podlaga, na katero se sklicujeta upnika za izdajo začasne odredbe, pa je 170. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).

Sodišče prve stopnje je predlog upnikov zavrnilo na podlagi ugotovitve, da upnik ni izkazal predpostavk za izdajo predlagane odredbe niti po določbi 123. čl. ZIL-1 niti po 170. čl. ZASP.

Glede predlagane odredbe v posledici kršitve znamke TIS

Utemeljena je pritožbena ugotovitev glede materialnopravno zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje, ko je na neizkazano kršitev znamke TIS sklepalo na podlagi trditvenih navedb upnikov in predložene dokumentacije, iz katerih naj bi izhajalo, da dolžnik z navedbo znamke TIS na svoji spletni strani ni označil svojih storitev. Upnika sta s tem v zvezi v trditveni podlagi predloga zatrjevala, da je dolžnik na svoji spletni strani ponujal v uporabo računalniško bazo in računalniški program Telefonski imenik Slovenije 2008 ter uporabljal znamko TIS. Ob današnjem stanju tehnike je uporaba spletnih strani v smislu komuniciranja s potencialnimi potrošniki ena od temeljnih oblik izvajanja ponudbe blaga in storitev na trgu. Če se takšnega načina poslužuje gospodarska družba, se načeloma predpostavlja, da v tem smislu posluje iz pridobitnih nagibov, zato je tovrstno ravnanje, če ni izkazano nasprotnega, potrebno razumeti kot segment gospodarskega prometa, v katerem nastopa taka družba. Če je dolžnik preko svojih spletnih strani brez soglasja imetnika znamke uporabljal zaščiteni znak, je v takšnih trditvah upnikov vsebovana izrecna oblika kršitvenega ravnanja, kot ga ZIL-1 določa v točki b) 2. odst. 47. čl. Odsotnosti protipravnosti ravnanja ni mogoče utemeljevati z ugotovitvijo, da je dolžnik ob uporabi zaščitenega znaka nakazal na nosilca zaščitene pravice (glej sodbo sodišča Evropskih skupnosti, opr. št. C-63/97 z dne 23. 2. 1999). Pritožbeno sodišče zato v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje ugotavlja, da podana trditvena podlaga ne izključuje verjetnosti kršitve iz znamke.

Glede predpostavk iz 2. odst. 123. čl. ZIL-1 je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da upnika v predlogu nista konkretizirala navedb o nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena oziroma otežena brez izdaje predlagane odredbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je napačna ocena sodišča prve stopnje, da sta se upnika sklicevala zgolj na hipotetično možnost zatrjevane nevarnosti. Sodišče prve stopnje se v tem delu ni opredelilo do konkretnih trditev glede nevarnosti, da bi dolžnik na enostaven način lahko uničil dokaze o svojem kršitvenem ravnanju (tč. III predloga). Po mnenju pritožbenega sodišča tako podana trditvena podlaga izkazuje verjetnost nevarnosti iz točke a) 2. odst. 123. čl. ZIL-1.

Ne glede na drugačno oceno izkazanih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe na podlagi 123. čl. ZIL-1 pa pritožbeno sodišče ne more slediti predlogu pritožnikov, da bi samo izdalo predlagano začasno odredbo, saj je le-to izključno v pristojnosti prvostopenjskega sodišča, pred katerim je omogočen tudi nadaljnji postopek preizkusa same odredbe, upoštevaje tudi nasprotne trditve dolžnika ob morebitnem ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

V kolikor bo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o predlogu upnikov, upoštevaje zgornja materialnopravna izhodišča, prišlo do drugačnega zaključka glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in bo le-to izdalo, pa bo moralo na ustrezen način utemeljiti tudi odločitev o predlogu v delu, ki se tiče predloga za zavarovanje dokazov (124. čl. ZIL-1), in predloga za pridobitev podatkov o imetniku telefonskih številk v smislu 6. tč. predlagane odredbe.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da se zgornje ugotovitve glede obstoja podlage za izdajo začasne odredbe nanašajo zgolj na predlog v delu, kjer kot predlagatelj nastopa prvi upnik T. S., d.d., saj je iz samih trditev predlagateljev razvidno, da je imetnik zaščitene pravice prvi upnik. Že to samo po sebi izključuje upravičenje do varstva na podlagi 123. čl. ZIL-1 s strani drugega upnika T., d.o.o., Ljubljana.

Glede izkazanosti podlage za izdajo začasne odredbe po 170. čl. ZASP

Sodišče prve stopnje je izdajo začasne odredbe na tej podlagi zavrnilo na podlagi ugotovitve, da upnika v okviru trditvene podlage nista izkazala verjetnosti obstoja avtorske pravice. Predpostavka za nastanek avtorske pravice je avtorsko delo, ki je predmet varovanja. Upnika sta se v predlogu sklicevala v tem smislu na telefonski imenik kot bazo podatkov in računalniški program TIS za obe kategoriji. ZASP opredeljuje, da imata značaj avtorskega dela samo pod predpostavko, da je v njih izražen element lastne intelektualne stvaritve avtorja (1. odst. 8. čl. in 3. odst. 111. čl. ZASP). To pomeni, da baze podatkov in računalniški programi, ki tega elementa ne vsebujejo, ne morejo biti predmet avtorskopravne zaščite. Ker upnika v svojih trditvenih navedbah nista zatrjevala, da baze podatkov in računalniški program telefonskega imenika Slovenije 2008 vsebujeta tovrstni element individualne intelektualne stvaritve, je tako pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazani verjetnosti same avtorske pravice. V tem smislu je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na domnevo iz 11. čl. ZASP in zatrjevan položaj upnikov kot izdajatelja oziroma založnika, saj se ta domneva nanaša zgolj na vprašanje upravičenca za uveljavljanje varstva, ne pa na vprašanje samega obstoja avtorskega dela.

Ker pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo predlogov upnikov, je dolžno preizkusiti, ali za uveljavljeni pravovarstveni zahtevek obstoji tudi druga pravna podlaga, ki je predlagatelja nista izrecno zatrjevala, izhaja pa iz zatrjevane dejanske podlage. 170. čl. ZASP daje podlago za zavarovanje poleg avtorske pravice tudi drugih pravic, ki jih ureja ta zakon. Sodišče prve stopnje bi s tem v zvezi moralo preizkusiti, ali trditvena podlaga upnikom morebiti izkazuje obstoj katere od drugih pravic, ki so predmet varstva po ZASP. Glede baz podatkov zakon v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (glej preambulo Direktive 96/9 ES z dne 11. 3. 1996 o pravnem varstvu baz podatkov). Za presojo izkazanosti morebitne kršitve izključne pravice iz 141c. člena ZASP pa bo potrebno s strani sodišča prve stopnje pozvati upnika, da utemeljita njun položaj založnika oziroma izdajatelja v smislu upravičencev do varovanja izključne pravice iz 141c. čl. ZASP. Dosedanje trditve so v tem smislu nedoločne, kar narekuje (vsaj glede drugega upnika) postopanje po 108. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Upoštevaje navedene razloge je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Po odpravi navedenih pomanjkljivosti v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo, ali je predlog za izdajo predlagane odredbe utemeljen kakor tudi, ali imata oba upnika izkazano legitimacijo za uveljavljanje tovrstnega zavarovanja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 491/2011
• VSL sodba I Cpg 937/2011
• VSL sodba in sklep I Cpg 575/2003