VSM sodba I Cp 1532/2008

Jedro

Pritrditi je sicer pritožbi, da je na prvi stopnji prisojena in sedaj zvišana odškodnina nižja v primerjavi z odškodninami oškodovancev, oziroma da so v teh zadevah bile prisojene višje odškodnine. Vendar pa je v teh primerih bil ugotovljen tudi prekomerni obseg drugih imisij (onesnaženost zraka in vibracije) in ne samo hrup.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da je tožena stranka sedaj v obsodilnem delu dolžna plačati tožeči stranki namesto zneska 3.500,00 EUR, znesek 4.000,00 (štiri tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 958.560,00 SIT od 08.11.2006 do 31.12.2006 in od zneska 4.000,00 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila in ji povrniti namesto zneska 586,99 EUR pravdnih stroškov, pravdne stroške v znesku 838,25 (osemsto osemintrideset 25/100) EUR v roku 15 dni od prejema sodbe prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stroške pritožbenega postopka v znesku 62,89 (dvainšestdeset 89/100) EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe druge stopnje, odtlej dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 838.740,00 SIT od 08.11.2006 do 31.12.2006 in od zneska 3.500,00 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo in ji povrniti pravdne stroške v znesku 586,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnilo.

Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s prvostopnim zaključkom, da lahko tožnica uveljavlja le odškodnino za tri leta pred vložitvijo tožbe in ne za obdobje petih let, kot tožeča stranka vtožuje, saj gre za sukcesivno škodo, ki ves čas nastaja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo bodoče škode, ker da še ni povsem jasno, kdaj bo avtocesta zgrajena oziroma, do kdaj bo povečan promet po cesti G. še trajal, čeprav iz predloženih listin in izvedenskega mnenja določno izhaja, da se pretok vozil povečuje in je nastajanje bodoče škode več kot gotovo. Višina odškodnine je prenizka, saj ni upoštevano, da tožnica živi v degradiranem okolju, kjer so presežene kritične vrednosti varstva pred hrupom, kar vse izhaja iz izvedenskega mnenja, sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati že vsako obremenjenost, ki presega mejne vrednosti. Od tožnice, ki ima zagotovljeno ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, pa je neutemeljeno zahtevati, da se prekomernemu hrupu umika drugam, kot bi sicer želela biti. Gotovo je, da bo glede na normalni tek stvari škodo trpela tudi v bodoče do izgradnje avtoceste, po napovedih jeseni. Prisojena odškodnina ni ustrezna dejanskim okoliščinam primera, v podobnih primerih so oškodovancem iz C. ulice v Murski Soboti bile prisojene drastično višje odškodnine, kot v obravnavani zadevi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se naj njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe iz vseh razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodišče v nasprotju z določbo drugega odstavka 286. člena ZPP zavrnilo dokaz z zaslišanjem izvedenca, tožena stranka je že v tretji pripravljalni vlogi opozorila na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in po prejemu dopolnitve v četrti vlogi postavila vprašanja izvedencu, pred pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja pa jih ni mogla postaviti. Tista vprašanja, ki bi jih morda lahko postavila, pa jih ni zato, ker je vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. V obravnavanem primeru so absolutne vrednosti emisij tega odseka tudi po porastu prometa primerljive z enakimi emisijami na drugih cestah. Visoke emisije so značilne za ceste na glavnih prometnih smereh, na katerih še ni bilo vzporednih avtocest in zato emisije na cesti G. ne presegajo običajne meje za tovrstne ceste. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da niso dokazane imisije, ki presegajo običajne meje v notranjih prostorih, ni se opredelilo do dokaza tožeče stranke, da je zamenjala okna in vrata, ni upoštevan morebitni soprispevek tožeče stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da gre za povrnitev škode v okviru opravljanja splošne koristne dejavnosti in da gre le za škodo, ki presega normalne meje. Prisojena odškodnina je pretirano visoka, upoštevaje odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih oškodovancem na C. in T. ulici v Murski Soboti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno prisodilo zamudne obresti že od 08.11.2006, upoštevaje predpravdni zahtevek, pravno odločilno dejstvo, ali in kdaj je nastala škoda, ki presega običajne meje, pa je bilo ugotovljeno šele z izvedencem, zato pred tem izvedenskim mnenjem tožena stranka ni mogla priti v zamudo. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe v obsodilnem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje, podrejeno pa predlaga spremembo sodbe tako, da se naj zniža prisojena odškodnina.

Stranki na nasprotni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev. Pri tem tožeča stranka ne pojasni, v čem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženi stranki pa ni pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodišče prve stopnje v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena ZPP zavrnilo dokaz z zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnimi razlogi (tretji odstavek na 2. strani sodbe), da je tožena stranka z vprašanji izvedencu v četrti pripravljalni vlogi prekludirana in bi ta vprašanja lahko postavila že v tretji pripravljalni vlogi (kar deloma sama priznava v pritožbi), pri tem pa ni predlagala, razen na zadnji glavni obravnavi, neposrednega zaslišanja izvedenca Zavoda za zdravstveno varstvo M., ki je sicer pred tem na ugovore tožene stranke že dopolnil prvotno izvedensko mnenje. Tožena stranka pa nikjer ni izrecno oporekala postopku, načinu in rezultatu meritev oziroma izračunom izvedencev. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in materialno pravo pravilno uporabilo, razen kolikor pri odmeri odškodnine ni zajelo tudi bodoče škode, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge sodbe in glede na pritožbene navedbe obeh strank dodaja:

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je materialnopravno zmotno zaključilo, da lahko tožnica terja odškodnino le za čas treh let pred vložitvijo tožbe, ker bi sicer moralo upoštevati petletni splošni zastaralni rok. V obravnavanem primeru je tožena stranka sicer v prvi pripravljalni vlogi podala pavšalen ugovor zastaranja: "Tožena stranka ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem v smislu določb Obligacijskega zakonika - OZ zastarajo odškodninske terjatve", ni pa podala nobenih dejanskih navedbe ne v tej vlogi ne kasneje. Zato se sodišču prve stopnje s tem ugovorom niti ne bi bilo potrebno ukvarjati. Vendar pa je sodišče zavrnilo del zahtevka tožeče stranke predvsem iz razloga zastaranja, temveč tudi, ker v letu 2003 kritične vrednosti emisij dnevnega in nočnega hrupa še niso bile presežene, ampak le mejne vrednosti nočnega hrupa, v nadaljnjih letih pa so bile presežene kritične vrednosti dnevno - večerno nočnega hrupa, kot izhaja iz razlogov sodbe (stran 6 sodbe). Pri tem pa tudi sama tožeča stranka v vlogi z dne 25.03.2008 (list. št. 142) navaja, da se je začel hrup prekomerno povečevati leta 2003 (ne tudi 2001 in 2002, kot je tožeča stranka sprva navajala v tožbi). Pritrditi pa je pritožbi, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine moralo upoštevati tudi bodočo škodo, ko zaključuje, da bo tožnica nepremoženjsko škodo zaradi prekomernih emisij v bodoče še trpela, da pa ni povsem jasno, v kakšnem obsegu in kako dolgo. Pritožba s tem zvezi utemeljeno opozarja, da je po normalnem teku stvari gotovo nastajanje škode do zgraditve avtocest na tem območju, pri čemer je dograditev in odprtje tega odseka bilo napovedano v jeseni 2008, ta napoved pa je bila znana že ob zaključku sojenja na prvi stopnji in se je v vmesnem času tudi uresničila. Zato je soglašati s pritožbo, da bo nastajala škoda tožeči stranki v takem obsegu vsaj še nekaj mesecev po zaključku sojenja na prvi stopnji. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno zvišati odškodnino na 4.000,00 EUR, kar predstavlja ustrezno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja kot posledice prekomernih obremenitev hrupa, ki mu je tožnica bila izpostavljena. Pritrditi je sicer pritožbi, da je na prvi stopnji prisojena in sedaj zvišana odškodnina nižja v primerjavi z odškodninam oškodovancev, oziroma da so v teh zadevah bile prisojene višje odškodnine. Vendar pa je v teh primerih bil ugotovljen tudi prekomerni obseg drugih imisij (onesnaženost zraka in vibracije) in ne samo hrup.

K pritožbi tožene stranke:

Pritožba izpostavlja, da ima povečan tranzitni promet na cesti G. za posledico porast emisij tudi na drugih cestah v Republiki Sloveniji in da so absolutne vrednosti imisij na tem odseku tudi po porastu prometa še vedno primerljive z emisijami na drugih cestah pred izgradnjo vzporednih avtocest in da emisije na G. ne odstopajo od tistih podobnih cest v Republiki Sloveniji, zaradi česar naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do odškodnine. Iz ugotovitev Inštituta za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo M. v izvedenskem mnenju z dne 05.02.2008 in dopolnitvi z dne 09.06.2008, ki jo povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, izhaja, da se glavna cesta G., v neposredni bližini katere živi tožnica, uvršča med najhrupnejše odseke v svoji kategoriji, v nočnem času pa je najhrupnejša. Presežene kritične vrednosti in presežene mejne vrednosti nočnega hrupa ter vrednost nočnega hrupa v letih 2004 in 2005 ter presežene vrednosti dnevno - večerno nočnega hrupa ter nočnega hrupa od leta 2006 dalje nedvomno upravičujejo tožnico do odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, pri čemer je povsem nepomembno sklicevanje tožene stranke, da imisije na tem odseku ne odstopajo od tistih na podobnih cestah v Republiki Sloveniji. Pritožbena navedba, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali imisije presegajo običajne meje tudi v notranjosti hiše (ali terasi) predstavlja neupoštevno novoto v smislu člena 337 ZPP. Prav tako predstavlja novoto pritožbena navedba, da pri odmeri odškodnine ni upoštevan morebitni soprispevek tožeče stranke oziroma dejavniki na njeni strani, pri čemer tudi v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi tožnica soprispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do zamenjave oken in vrat v prostorih tožnice, ko je zaključilo, da sicer zmanjšujejo hrup v varovanih prostorih, ne zagotavljajo pa odprave čezmerne obremenitve. Zato nasprotni pritožbeni navedbi, da se sodišče do tega ni opredelilo, ni moč pritrditi. Res je sicer, da čas prinaša razvojne spremembe, zaradi katerih je nedvomno povečan promet, ki ima obremenjujoč vpliv tudi v urbanih okoljih in kar zadeva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh vplivov, vendar pri tem prezre, da je podlaga za odškodnino tista prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato tožnica ni dolžna več prenašati, saj ji Ustava in drugi predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju in je sodišče pri tem upoštevalo določbo tretjega odstavka 156. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 133. člena OZ in pa tudi dejstvo, da je v obravnavanem primeru kot prekomerna imisija ugotovljen le hrup, ne pa tudi druge vrste imisij. Tožena stranka neutemeljeno graja tudi prisojene zamudne obresti, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od 08.11.2006, pri čemer navaja, da tedaj ni bil znan obseg škode, ki presega običajne meje in je to bilo ugotovljeno šele z izvedenskim mnenjem. Pritožbeno sodišče meni, da je moč pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine prisodilo od 08.11.2006, od tedaj, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, pri čemer teku obresti, ki jih je tožeča stranka v tožbi sicer uveljavljala že od 27.10.2006, v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. V odgovoru na tožbo pa se je sklicevala na Oceno obremenitve s hrupom, s predlogom protihrupnih ukrepov za ureditev glavne ceste G. Inštituta za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo M. (A2), ki jo je naročila sama tožena stranka, v spis pa predložila tožeča stranka. Ta ocena iz novembra 2005 pa izkazuje čezmerno obremenitev s hrupom na vseh merilnih mestih v G.R. in R. (na območju, kjer prebiva tožnica), zato se tožena stranka ne more sklicevati, da ji škoda ni mogla biti znana že pred izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano v tej pravdni zadevi.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 358 točka 4 ZPP/99 in 353 ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje delno spremenilo sodbo, je odločilo tudi o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke v prvi fazi postopka je sedaj 63,9 %, v drugi fazi postopka po modifikaciji zahtevka pa 57,1 %, uspeh tožene stranke pa je v enakih fazah sedaj 36,1 % oziroma 42,9 %, zato sta v enakem obsegu upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke v prvi fazi postopka znašajo 1.519,37 EUR, v drugi fazi 570,82 EUR, stroški tožene stranke pa v enakem obdobju 769,51 EUR in 421,36 EUR (obseg odmerjenih stroškov ni predmet pritožbe). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov glede na pravdni uspeh v obeh fazah postopka pa je tožena stranka sedaj dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 838,25 EUR namesto 586,99 EUR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ter 155. členom ZPP. Uspeh tožeče stranke v pritožbi je 14,3 % (sporna vrednost v pritožbi 3.500,00 EUR zvišanje odškodnine za 500,00 EUR), tožena stranka pa ni uspela s pritožbo. Pri tem je tožeča stranka utemeljeno priglasila za 439,80 EUR pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe 500 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 10 točk in za DDV 112 točk, kar znaša 672 točk oziroma 308,44 EUR ter sodne takse 131,36 EUR). Glede na pritožbeni uspeh pa ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 62,89 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4704/2005
• VSL sodba I Cpg 685/2010
• VSC sodba Cp 1738/2006