VSL sodba I Cp 1808/2008

Jedro

Rumenega tiska ne varuje svoboda novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zviša na 5.000,00 EUR. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke glede glavne stvari zavrne ter sodba glede glavne stvari v nespremenjenem delu potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi tudi glede stroškovne odločitve (točka VI izreka sodbe prve stopnje) ter je odločitev o stroških postopka takšna, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega pravdnega postopka.

 

Obrazložitev

Tožbeno izhodišče:

Tožnica v tej pravdi uveljavlja nedenarni in denarni odškodninski zahtevek. Zahtevala je, naj se toženi stranki prepove objavo fotografij tožeče stranke, ki so bile posnete na otoku Lošinj, zlasti fotografije golega oprsja oziroma drugih intimnih delov telesa. Poleg nedenarnega odškodninskega zahtevka pa je uveljavljala tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.865,00 EUR. Tožbo glede premoženjske škode je tožnica umaknila.

Odločitev sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je ugodilo nedenarnemu odškodninskemu zahtevku ter toženi stranki prepovedalo objavo fotografij tožeče stranke. Delno je sodišče prve stopnje ugodilo tudi denarnemu odškodninskemu zahtevku ter tožnici prisodilo 2.000,00 EUR odškodnine. V preostalem delu je denarni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača 2.375,41 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Pritožba tožene stranke:

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba nasprotuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje glede vprašanja nedopustnosti posega v zasebnost. Poudarja, da se je tožnica v medijih pojavljala sama, ker je želela vzbujati pozornost. Pritožba meni, da je s tem načrtno ožila krog svoje zasebnosti. Iz tega razloga je po stališču tožene stranke treba pri koliziji pravice do zasebnosti s pravico do javnega informiranja slednji podeliti večjo težo. Dalje navaja, da je tožnica namerno ustvarjala specifičen interes javnosti oziroma svojih oboževalcev. Pritožba meni, da tudi komercialni/rumeni tisk izpolnjuje poslanstvo oblikovanja javnega mnenje in tako po stališču pritožbe opravlja pomembno socialno funkcijo. Mnogi posamezniki si namreč svoj življenjski slog oblikujejo na podlagi vzorcev, ki jih dobivajo od medijskih zvezd, to pa po stališču pritožbe upravičuje javni interes za prikaz različnih podrobnosti njihovega življenjskega sloga, ki niso nujno povezane z njihovo redno pojavnostjo v medijih. Tožeča stranka naj bi imela vse možnosti, da bi se umaknila očem javnosti v nekakšen bolj odmaknjen kraj. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da je besedilo, ki je spremljalo objavo fotografij, žaljivo. Poleg tega pa pritožba opozarja, da tožeča stranka tega očitka niti ni zaobjela v svojo trditveno podlago in je ves čas postopka zatrjevala le to, da je bila prizadeta zaradi objave fotografij brez njenega soglasja.

Pritožba tudi izpodbija razloge sodišča glede obstoja duševnih bolečin pri tožnici. Da duševnih bolečin ni trpela, naj bi dokazovalo dejstvo, da se je tožnica že naslednje poletje ponovno izpostavila enaki dejanski situaciji, v kateri je bila zopet ujeta zgoraj brez. Kakšen odnos ima tožnica do intimnih delov svojega telesa, pa izhaja tudi iz fotografij, ki so bile objavljene za revijo Playboy. Razkrivanje intimnih delov telesa je tudi sicer značilno za stil, ki ga je tožnica uporabljala pri promoviranju pevske kariere. V zaključku pritožbe tožena stranka napada tudi ugotovitve o vzročni zvezi med objavo spornih fotografij in razlogom za odmerjen počitek oziroma bolniški stalež. Iz potrdila Ginekološke klinike izhaja le to, da je bila tožeča stranka v sedmem tednu nosečnosti psihično zelo občutljiva in ranljiva. Razlogi za to pa so lahko različni, zlasti glede na to, da je šlo za zgodnji stadij nosečnosti.

Pritožba tožeče stranke:

Tožnica napada odločitev v 4. in 6. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj jo razveljavi in vrne prvi stopnji v novo obravnavanje. Tožnica napada materialnopravno določitev višine odškodnine. Opozarja, da ji je bilo priznano le 2,5 povprečnih slovenskih plač. To je po njenem stališču premalo. Iz zbirke Denarna odškodnine za nepremoženjsko škodo (1) izhaja, da naj bi se odškodnina za prestane duševne bolečine iz razloga kršitve osebnostnih pravic gibale med šestimi in petnajstimi povprečnimi mesečnimi plačami. V nadaljevanju opravi še primerjavo z odločitvijo o odškodnini staršev treh deklet, ki so umrle pred diskoteko Lipa. Tam so starši uveljavljali odškodnino od časopisa Direkt, ki je tri dekleta povezoval z narkomanijo.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O odškodninskopravni podlagi obeh zahtevkov:

Bistvene dejanske ugotovitve, ki jih pritožba tožene stranke niti ne izpodbija, so naslednje:

– fotograf je tožnico na poletnih počitnicah, ki jih je preživljala v družinskem krogu, skrivaj fotografiral golo (bila je zgoraj brez);

– Okrajno sodišče v Ljubljani je z začasno odredbo prepovedalo objavo teh fotografij;

– tudi sama tožnica je pisno toženi stranki prepovedala objavo teh fotografij, ko je za njihov obstoj izvedela;

– tožena stranka je v reviji ... posnete fotografije objavila 22. avgusta 2005.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nedovoljeno posegla v pravno zavarovano osebnostno sfero tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nosilnimi razlogi, navedenimi v sodbi prve stopnje. V nadaljevanju bo zato predvsem odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke.

Tožeča stranka je posegla v dve razsežnosti tožničine sicer neločljive osebnostne sfere (35. člen Ustave RS). Brez njenega soglasja (še več: ob njenem izrecnem nasprotovanju in navzlic sodni prepovedi) je v komercialni reviji objavila njene fotografije. Že s tem je posegla v enega od vidikov njene osebnostne pravice. Gre za pravico na lastni podobi (2). S tem, ko je tožnica na fotografijah zgoraj brez, pa je tožena stranka prešla še v drugo razsežnost tožničine osebnostne sfere, in sicer v njeno intimnost, ki je sestavni del njene zasebnosti. V njeno zasebnost pa je bilo poseženo še dlje, in sicer s tem, da je bila javno objavljena fotografija iz družinskega življenja. Posneta je bila namreč v naravi, na obali enega od otokov na hrvaškem, kjer posameznik računa na to, da bo njegova zasebnost v znatni meri varovana ter se v skladu s takšnim prepričanjem tudi prepušča družinskemu življenju. Za slednjega pa ima (spet načeloma) vsak posameznik pravico, da ostane skrito, če in kolikor to sam želi. Brez posameznikovega soglasja načeloma ni dopustno objavljati njegovih fotografij. Še toliko bolj velja, da tega ne sme storiti ob izrecnem nasprotovanju prizadete osebe. Teorija omenja sicer več tipsko zasnovanih izjem, v katerih je fotografije vseeno dopustno javno objaviti. Tak primer je tudi, ko gre za fotografije osebnosti iz javnega življenja, ki zanimajo javnost (3). Navedeno seveda ni dogmatičen kanon, marveč, kot rečeno, tipska konkretizacija rešitve materialnopravnega problema, ko se osebnostna pravica znajde v koliziji z neko drugo ustavnopravno zavarovano vrednoto. To pravilo zato, kot se v javnosti pogosto vzbuja napačen (dogmatičen) vtis, ne izhaja iz samega sebe, marveč gre za neposredno razlago ustave – ta pa zato tudi določa njegove razlagalne možnosti. Ko je govora o interesu javnosti, gre torej le za tisti interes javnosti, ki je ustavno varovan do takšne mere, da je poseg v posameznikovo osebnostno sfero upravičen. Za takšno kakovost javnega interesa pa ne gre, če se le zadovoljuje radovednost, če gre le za senzacijo ali zabavo (4).

Ustavna podlaga za varstvo interesa javnosti na eni strani ter za medijsko svobodo (kot konkretizacijo svobode izražanja) na drugi strani je podana v prvem in drugem odstavku 39. člena Ustave. Gre za »specifično povezavo med svobodo izražanja in demokratično obliko vladavine« (5). Kadar je v osebnostno sfero poseženo prek dnevnega ali tedenskega tiska, mora sodišče presoditi, ali je tak poseg upravičen z vidika svobode novinarskega izražanja. Svoboda izražanja tega tipa pa ni le posameznikova (novinarjeva) pravica, marveč se s tiskom (pa tudi drugimi mediji), kot rečeno, uresničuje tudi (demokratična) pravica javnosti, da je obveščena. Prav ta politični vidik je tisti, ki utemeljuje, da se mora osebnostna pravica izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Na eni strani je tako teža te posebne oblike svobode izražanja celo večja kot teža navadne, splošne svobode izražanja, saj je dodatno obtežena z demokratično pravico javnosti. Vendar pa po drugi strani prav ta demokratičen interes javnosti predstavlja tudi posebno odgovornost, ki se zahteva od novinarja. Novinar se pač, kadar bo trčil ob osebnostno pravico neke osebe, ne bo mogel sklicevati na demokratičen interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje (6), marveč izrablja medij zgolj kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. V tem primeru bo na vrednotni tehtnici povsem običajna, splošna svoboda izražanja s to oteževalno posebnostjo, da gre za izražanje prek medija, katerega domet je seveda bistveno drugačen od dometa izražanja v življenju nasploh, temu ustrezna pa je zato tudi teža posega v osebnostno dobrino drugega (7).

V obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Tožena stranka vsebinsko ni uresničevala svobode novinarskega izražanja (39. člen Ustave). To je počela le navidezno prek rumenega tiska. Rumenega tiska pa v nasprotju s stališčem tožene stranke v pritožbi, ne varuje svoboda novinarskega izražanja (rumeni tisk je varovan predvsem v mejah svobodne gospodarske pobude – prvi odstavek 74. člena Ustave, ki je z vidika dopustnosti poseganja v pravnozavarovano osebnostno sfero izrazito ožja, dopustnost posega pa načelno izključena (8)). V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o nikakršnem pravno zavarovanem interesu javnosti, da bi tožnico opazovali v medijih, kako je bila na skrivaj posneta gola, ko je v odmaknjeni naravi na dopustu z družino. Vrednotno nesprejemljivo je stališče pritožbe, da ima rumeni tisk „poslanstvo oblikovanja javnega mnenja in tako opravlja pomembno socialno funkcijo.“ Dejanskega učinka rumenega tiska na družbo sicer res ni mogoče spregledati (ni si mogoče zatiskati oči pred tem pojavom), to pa še ne pomeni, da udejanja kakršnokoli pozitivno kulturno ali drugo družbeno (ter pravno zaščiteno) vrednoto. Rumeni tisk je tržni proizvod; namen je lahko le zaslužek, škodoželjnost ali pa namena sploh ni in gre le za prazno, družbeno igro (9). Pritožbenemu sodišče se ni treba opredeljevati do tega, za kaj od navedenega je šlo v obravnavanem primeru. Kar je pomembno, je to, da ni šlo za uresničevanje svobode novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave.

Pritožba tožene stranke proti podlagi obeh odškodninskih zahtevkov je zato neutemeljena. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da tožnica v trditveno podlago tožbe ni zajela tudi spremnega besedila ter le-tega zato ni mogoče obravnavati kot nedopustno škodljivo dejstvo in tako tudi odškodnine za škodo, ki bi morebiti izvirala iz takšnega zapisa, ni mogoče prisoditi (ker ni zahtevana). Vendar pa sodišče prve stopnje posebne odškodnine za domnevno žaljivo besedilo tožnici tudi ni prisodilo.

O materialnopravnem preizkusu višine prisojene odškodnine:

Odločitev o ustreznosti višine prisojene odškodnine posredno napadata obe stranki. Tožena stranka na ta način, da skuša relativizirati obstoj duševnih bolečin tožnice, češ da je celotno pevsko kariero gradila na prikazovanju seksualno intonirane zunanjosti. Navedeno morda sicer drži (listinski dokazi, ki jih je predložila tožena stranka govorijo temu v prid), pa vseeno to ne more zmanjšati (ali celo zanikati) ranljivosti, ki je lastna vsakomur, če se proti njegovi izrecni volji posega v njegovo intimnost, če se vdira v njegovo družinsko zasebnost in ob izrecni prepovedi krati njegovo pravico na lastni podobi. V literaturi je soglasno poudarjeno stališče, da se posameznik z enkratno privolitvijo ne odreče svoje pravice zasebnosti za vedno, za ponoven poseg je potrebna nova privolitev (10).

Tožena stranka dalje spodbija tudi vzročno zvezo med nedopustnim škodljivim ravnanjem in bolniškim dopustom med zgodnjo nosečnostjo zaradi psihične ranljivosti in občutljivosti. Gotovo je bila sama nosečnost odločilnega pomena za bolniški dopust (navsezadnje: če tožnica ne bi bila noseča, ji bolniškega počitka ne bi prepisal ginekolog). Neločljiv del življenjskega primera pa je tudi nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je s posegom v tožničino osebnostno in zasebnostno sfero porušilo njeno notranje ravnovesje. Tega pritožba ne uspe izpodbiti z navedbami, ki v resnici zahtevajo, da bi bila vzročna zveza med objavo fotografij in bolniškim dopustom, ki je sicer del neločljive življenjske celote, podana izolirano. Takšne analitične potrebe v obravnavani zadevi ni ter bi glede na pomen te okoliščine za samo odmero višine odškodnine dodatno nadrobno obravnavanje v tej smeri preseglo pravo mero.

Tožnici je bilo na prvi stopnji priznano 2.000 EUR odškodnine. To ustreza približni vrednosti dobrih dveh povprečnih neto plač v državi. Takšna odškodnina je po prepričanju pritožbenega sodišča prenizka glede na načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Konkreten primer nam sporoča, da je bilo poseženo v dva vidika tožničine osebnostne sfere (o tem je bilo več govora že v prejšnjem razdelku obrazložitve). Pomembna okoliščina pa je tudi ta, da je tožnica izrecno prepovedala objavo fotografij ter ji je tožena stranka z ignoriranjem njene jasno izražene volje storila osebnostno silo. Ustrezno primerjavo nudi odškodninska zadeva II Ips 194/92 (11). V tej zadevi je bilo tožnici priznanih 6 povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče je odškodnino v obravnavani zadevi zvišalo na 5.000 EUR. Tako bo po prepričanju tega sodišča ta skladna z materialnopravnimi merili iz 179. člena OZ (12).

O stroških postopka:

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi uveljavljala dva različna zahtevka. Prvi je nedenaren in nepremoženjski zahtevek. Z njim je uspela. Drugi je denarni odškodninski zahtevek. Z njim je uspela delno. Podan je torej položaj, ko je tožeča stranka v pravdi delno uspela. 2. odstavek 154. člena ZPP za tak primer sodišču prepušča uporabo enega izmed dveh meril. Prvo merilo je, da v takšnem primeru vsaka stranka krije svoje stroške. Izjemoma lahko ob upoštevanju vseh okoliščin, sodišče naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Primarno merilo v položaju, ko je uspeh delen, je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (13). Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da ne bi uporabilo tega izhodiščnega merila. Zato je pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o stroških ugodilo ter odločitev o stroških spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. To velja tako za stroške pred sodiščem prve stopnje, kot tudi za stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Procesna podlaga odločitve pritožbenega sodišča:

Pritožba tožene stranke je zavrnjena in sodba v obsodilnem delu potrjena na podlagi 353. člena ZPP (14). Ob neutemeljeni pritožbi niso namreč podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Enaka podlaga velja za del odločitve, s katerim je bila pritožba tožeče stranke delno zavrnjena.

Pritožbi tožeče stranke je bilo delno ugodeno in sodba delno spremenjena (zvišanje odškodnine) na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

----------------------------------------------------------

(1) D. Jadek Pensa in ostali, GV Založba, Ljubljana, 2001.

(2) Glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana, SAZU 1985, str. 102 in nasl..

(3) Nav. delo str. 107.

(4) Prav tam. Glej tudi A. Polajnar Pavčnik v: Temeljne pravice, Ljubljana, Cankarjeva založba 1997, str. 166: „ Vendar morajo biti tudi informacije o njih (o osebnostih javnega življenja; op. sodišča) koristne, njih narava mora biti v skladu z dopustnim ciljem in funkcijo informacije.“.

(5) K. Jaklič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 417.

(6) A. Polajnar-Pavčnik, nav. delo, str. 165, 166.

(7) Povzeto po T. Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, Pravna praksa 19/2007.

(8) Gospodarska dejavnost je svobodna, vendar se ne more izvajati na rovaš ustavnih pravic drugih oseb. Za prav tak primer pa je šlo v obravnavani zadevi. Bistvo svoboščine iz 74. člena Ustave je predvsem v tem, da država (najprej z nevmešavanjem) zagotovi svobodno delovanje gospodarstva ter ustrezne statusnopravne okvire zanj (prim. B. Pernuš Grošelj, v: Komentar ustave, str. 718, 719). Ne zagotavlja pa, kar bi bilo seveda sprevrženo, morebitne samostojne pravice kapitala, ki bi konkurirala katerikoli človekovi pravici (še najmanj osebnostnim pravicam in pravicam zasebnosti). Nasprotno: okvir, v katerem je dovoljeno delovanje tržnih subjektov v boju za zaslužek, predstavljajo človekove pravice ter vrednote naravne in kulturne dediščine.

(9) Sem sodijo tudi naslednje pritožbene navedbe: „Tisk lahko prikazuje javne osebnosti tudi izven opravljanja njihovih javnih funkcij, saj s tem zadovolji interes javnosti, da je objektivno seznanjena z njihovim vedenjem v zasebnih zadevah. Mnogi posamezniki namreč oblikujejo svoj življenjski slog in podobo na podlagi vzorcev, ki jih dobivajo od medijskih zvezd, to pa opravičuje javni interes za prikaz različnih podrobnosti njihovega življenjskega sloga...“.

(10) Tako A. Polajnar Pavčnik, nav. delo, str. 166.

(11) Glej: D. Jadek Pensa, nav. delo, primer 691 (str. 750).

(12) Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ).

(13) prim. J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2, Ljubljana 2008.

(14) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Uradni list RS št. 45/2008.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2011/2003
• VSRS Sklep II DoR 140/2018
• VSL sodba in sklep I Cpg 661/2007