VSL sklep I Cp 4617/2007

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo nesporno dejstvo, da je večina dedičev že dne 7. 1. 1999 in 25. 2. 1999 podala dedne izjave, s katerimi so odstopili svoje dedne deleže pritožniku, da so bile te izjave dane (samo) v zvezi s premoženjem, ki je bil tedaj predmet dedovanja, in sicer s sklepom o dedovanju z dne 15. 3. 2001 (po delni denacionalizacijski odločbi, ki je vračala določene nepremičnine v naravi), ne pa tudi v zvezi denacionaliziranim premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Dediči niso mogli izgubiti svojih pravic, ki jim gredo po samem zakonu, češ da so bili premalo skrbni. Svojo voljo so lahko oblikovali le glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v trenutku njihove izjave, to pa je bilo le delno vrnjeno premoženje. Usoda ostalega premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije, je bila tedaj tudi še neznana, negotova. Če se njihova izjava izrecno ni nanašala tudi na to premoženje, ni podlage, da se jo tako razlaga.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom 15. 5. 2007 določilo za upraviteljico zapuščine do pravnomočnosti tega zapuščinskega postopka odvetnico M. M..

Z dodatnim sklepom o dedovanju je 22. 5. 2007 v zvezi s popravnim sklepom z dne 6. 6. 2007 sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji RS, UE Škofja Loka, Oddelek za občo upravo in skupne zadeve z dne 18. 11. 2003 in odločbe o denacionalizacije istega organa z dne 14. 1. 2004 ter na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo dediče in določilo deleže zapuščine, ki jim pripada po zapustniku.

Proti sklepoma se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje dedič C. K..

V pritožbi proti sklepu o določitvi upraviteljice zapuščine uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da ostane skrbnik premoženja pritožnik. Navaja, da je bil v denacionalizacijskem postopku imenovan za skrbnika za poseben primer. Svoje skrbniške obveznosti v celoti izpolnjuje, zato ni upravičena njegova zamenjava. Ni vsebinskih pogojev za postavitev drugega skrbnika, ampak s tem le nastajajo nepotrebni stroški. Meni, da ni bilo soglasja dedičev za spremembo skrbnika. Ni res, da so vsi dediči, razen njega, na zapuščinski obravnavi 15. 5. 2007 predlagali postavitev drugega skrbnika. Za skrbnico je bila predlagana pooblaščenka le s strani svojih strank, ne pa s strani vseh prisotnih dedičev na naroku. Ni razloga, da bi bil novi skrbnik bolj primeren od njega.

Dodatni sklep o dedovanju v zvezi s popravnim sklepom izpodbija dedič C. K. iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov dedni delež povečati na račun dednih deležev tistih dedičev (pritožnik poimensko navede 16 dedičev), ki so podali dedne izjave o odstopu dednega deleža v njegovo korist. Opozoril je sodišče, da so bile v zapuščinski zadevi po pokojnem s strani večine dedičev podane dedne izjave o odstopu njihovih dednih deležev njemu, vendar sodišče teh izjav ni upoštevalo. Zmotno je stališče, da naj bi bile dedne izjave podane le v zvezi s prejšnjim znanim premoženjem, ki je bilo obravnavano v sklepu o dedovanju z dne 15. 3. 2001. Zato je napačno nadaljnje stališče, da so ti dediči podali nove izjave, da dediščino sprejemajo in del zapuščine, ki je predmet tega sklepa, razdelilo po zakonitih dednih deležih. Izjave šestnajstih dedičev so bile očitno dane kot odstop celotnega dednega deleža pritožniku. Tudi drugi dediči so podali dedne izjave, v katerih so nazorno označili, da se njihov odstop dednega deleža nanaša le na prvi del denacionaliziranega premoženja. Vsi dediči so vedeli in bili seznanjeni, da bo sledilo še nadaljnje premoženje, ki bo vrnjeno. Dediči bi se morali zanimati za svoje pravice. Obstoječe premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa, za dediče ni nobeno presenečenje. Izjave dedičev so zato popolnoma jasne in nedvoumne ter zadevajo celoten dedni delež, torej tudi delež na obravnavanem premoženju. Izjava o odstopu dednega deleža je nepreklicna, razlogov za razveljavitev pa dediči niso uveljavljali. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede novih štirih izjav dedičev L. M., P. B., M. K. in K. K. (oziroma njegovega dediča, saj je K. K. že umrl). Ti dediči na zapuščinsko obravnavo sploh niso pristopili, niti niso podali v zvezi s sedanjim premoženjem nobene spremenjene dedne izjave, da dediščino sprejemajo. So pa ti dediči že podali dedno izjavo, da odstopajo dedni delež pritožniku. Zato bi morali njihovi dedni deleži pripadati pritožniku. Po določbi 3. odst. 207. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 23/78, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZD), sodišče obravnava pravice tistih oseb, ki na narok ne pridejo po podatkih, s katerimi razpolaga. Glede navedenih štirih dedičev, ki na narok niso prišli, velja, da niso spremenili dednih izjav, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podali nove izjave v zvezi z novim premoženjem, napačne. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče tudi pri dveh izjaviteljih, dedičih F. K. in J. K., ki sta sedaj že pokojna, ugotoviti, kdaj sta umrla, ali pred ali po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu z dne 15. 5. 2007

Ni dvoma, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na določbe ZD, ki se nanašajo na postavitev upravitelja dediščine, čeprav ni izrecno navedlo, da pravno podlago predstavlja določilo 2. odst. 145. čl. ZD. Po tem določilu sodišče, če se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi na zahtevo kateregakoli dediča upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Ni dvoma, da je bil pritožnik v denacionaliziranem postopku imenovan za skrbnika za posebne primere. Funkcija skrbnika denacionaliziranega premoženja lahko traja, dokler ni sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen, vendar pa zakon dopušča, da zapuščinsko sodišče postavi upravitelja zapuščine, torej tudi denacionaliziranega premoženja. Funkcija skrbnika postavljenega v denacionalizacijskem postopku lahko torej preneha že s postavitvijo upravitelja v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na naroku 15. 5. 2007 na predlog pooblaščenke posameznih dedičev, da se postavi upravitelja zapuščine, postavilo to pooblaščenko za upraviteljico zapuščine. Vsi navzoči dediči so s postavitvijo upraviteljice soglašali, zato pritožbeni očitek, da ni bilo soglasja dedičev, ne drži. Drži, da vsi dediči niso predlagali postavitve upravitelja zapuščine, temveč tisti, ki jih zastopa odvetnica M. M., vendar pa so se očitno tudi ostali navzoči dediči s tem strinjali, kar je razvidno iz zapisnika, ki so ga podpisali. Ker med dediči obstojijo nesporazumi glede uprave dediščine, je sodišče prve stopnje ravno iz tega razloga postavilo upraviteljico dediščine, s katero so se navzoči dediči strinjali, razen pritožnika. Samo dejstvo, da je bil pritožnik v denacionalizacijskem postopku postavljen za skrbnika denacionaliziranega premoženja, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Ta okoliščina nima z zakonskimi pogoji nobene zveze, saj zakon omogoča, da se v zapuščinskem postopku postavi upravitelja zapuščine. Zato pritožbene navedbe, da ni opravičena njegova zamenjava, niso razlogi, ki bi kazali, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov dvomiti o primernosti odvetnice za upraviteljico, saj pritožnik ni nasprotoval njeni primernosti za izvrševanje funkcije upravitelja, ampak le postavitvi upravitelja. Podani so torej vsi zakonski pogoji za postavitev upravitelja zapuščine, v katero spada premoženje na podlagi denacionalizacijskih odločb z dne 18. 11. 2003 in 14. 1. 2004.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP) v zvezi s 163. čl. ZD dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

O pritožbi proti sklepu z dne 22. 5. 2007 v zvezi s sklepom z dne 6.6.2007

Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s kasnejšimi spremembami, od tu: ZDen) ima glede dedovanja denacionaliziranega premoženja posebne določbe (čl. 74 do 83), ki so glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v ZD, lex specialis.

Iz podatkov spisa in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v zapuščinski zadevi po zapustniku, vodeni pod isto opravilno številko, že pravnomočno odločeno o predmetu dedovanja, ki so ga sestavljale nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene z odločbo RS, UE Škofja Loka z dne 18. 5. 1994. Glede tega premoženja je bil izdan sklep o dedovanju z dne 15. 3. 2001 in popravna sklepa z dne 8. 5. 2001 in 7. 6. 2001. Sodišče prve stopnje je tedaj upoštevalo dedne izjave (16) dedičev, ki so sprejeli zapuščino in jo odstopili dediču C. K..

V izpodbijanem sklepu pa so predmet dedovanja premičnine (denarna sredstva), ki so bile vrnjene zapustniku (upravičencu) z odločbama Republike Slovenije, Upravna enota Škofja Loka z dne 13. 11. 2003 in 14. 1. 2004. Ker je do izdaje odločb o denacionalizaciji, ki sta podlagi za obravnavani zapuščinski postopek, prišlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, izdanega v letu 2001, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odst. 74. čl. ZDen, na podlagi katerega je izvedlo nov zapuščinski postopek in ugotavljalo, kdo je dedič denacionaliziranega premoženja, vrnjenega z odločbama z dne 13. 11. 2003 in 14. 1. 2004. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo nesporno dejstvo, da je večina dedičev že dne 7. 1. 1999 in 25. 2. 1999 podala dedne izjave, s katerimi so odstopili svoje dedne deleže pritožniku, da so bile te izjave dane (samo) v zvezi s premoženjem, ki je bil tedaj predmet dedovanja, in sicer s sklepom o dedovanju z dne 15. 3. 2001 (po delni denacionalizacijski odločbi, ki je vračala določene nepremičnine v naravi), ne pa tudi v zvezi denacionaliziranim premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Ni dvoma, da je 16 dedičev leta 1999 podalo dedne izjave o odstopu svojega dednega deleža, torej so se odpovedali v korist pritožnika (2. odst. 136. čl. ZD, ki se glede na 3. odst. 74. čl. ZDen uporablja v tem postopku (v novem zapuščinskem postopku), vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da s tedaj podanimi izjavami dediči niso odstopili svojega dednega deleža tudi glede premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku z odločbama, izdanima šele v letu 2003 in 2004. V skladu z določbo 1. odst. 80. čl. ZDen dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, razen če so bile dane v postopku denacionalizacije (2. odst. 80. čl. ZDen). Dediči so bili vabljeni na zapuščinsko obravnavo v zvezi s premoženjem, vrnjenim po odločbi o denacionalizaciji z dne 18. 5. 1994, iz dednih izjav pa izhaja, da se zapuščinske obravnave ne bodo udeležili in da naj zato sodišče upošteva izjavo, da sprejemajo dediščino, ki jo odstopajo sodediču C. K.. Torej so podali dedne izjave glede na tisti obseg premoženja, ki je bil tedaj predmet dedovanja. Upoštevaje okoliščino, da so bile dane v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, ni mogoče šteti, da so bile očitno dane tudi glede naknadno vrnjenega premoženja, ki je predmet sedaj obravnavanega dodatnega sklepa o dedovanju. Dejstvo, da so štirje dediči nazorneje opredelili premoženje, kaže po presoji pritožbenega sodišča, da je bila volja ostalih 16 dedičev nič drugega, kot da odstopijo svoj delež na premoženju, ki je bil takrat predmet zapuščinskega postopka in torej v tem obsegu znan. Ker v dednih izjavah ni jasno in izrecno navedeno, da se odpovedujejo v korist pritožnika tudi za morebitno dodatno premoženje (na podlagi česar je sklepati, da jim je bilo znano le tisto premoženje, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka v letu 1999), ki pa je postalo nedvomno znano šele z izdajo odločb o denacionalizaciji v letu 2003 in 2004, odpoved dediščini (ki predstavlja vrnitev nepremičnin) v korist določenega dediča ni mogoče šteti tudi za odstop deleža na pozneje vrnjenem premoženju (premičnine). Iz podatkov spisa, ki se nanašajo na postopek v zvezi z vrnjenim premoženjem po odločbi z dne 14. 9. 1994, ne izhaja, da bi bilo premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa, znano že v letu 1999, ko so določeni dediči podali izjavo o odstopu svojega dednega deleža, oziroma, da bi že vedeli za morebiti pričakovano vrnitev premoženja. Predhodne izjave je mogoče upoštevati le kot izjave v zvezi s premoženjem, ki je bil predmet sklepa o dedovanju z dne 15. 3. 2001. Dediči niso mogli izgubiti svojih pravic, ki jim gredo po samem zakonu, češ da so bili premalo skrbni. Svojo voljo so lahko oblikovali le glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v trenutku njihove izjave, to pa je bilo le delno vrnjeno premoženje. Usoda ostalega premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije, je bila tedaj tudi še neznana, negotova. Če se njihova izjava izrecno ni nanašala tudi na to premoženje, ni podlage, da se jo tako razlaga.

Drži pritožbena trditev, da se izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine ne more preklicati (138. čl. ZD). Vendar v obravnavani situaciji ni šlo za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža na premoženju. Sodediči pritožnika so zapuščino sprejeli, in so jo le v obsegu tedaj znanega premoženja odstopili pritožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno zapuščino razdelilo zakonitim dedičem po zapustniku, ki pridejo v poštev po tretjem dednem redu in na podlagi vstopne pravice. Pri odločanju o naknadno vrnjenem premoženju je upoštevalo voljo vseh tistih dedičev glede razdelitve tega premoženja, ki so podali izjavo o sprejemu dediščine. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi pravilo, da po slovenskem pravu dediči pridobijo dediščino ipso iure. Za njeno pridobitev namreč ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje, zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Velja namreč domneva, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo. To pomeni, da vsi tisti dediči, ki na obravnavo niso pristopili in niso izrecno izjavili, da sprejemajo dediščino, kot so to storili ostali dediči poklicani k dedovanju, prav tako dedujejo po zapustniku glede obravnavanega denacionaliziranega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da po stanju razvidnem v spisu, dedujejo tudi L. M., P. B., M. K. in po K. K. njegov sin D. K. na podlagi vstopne pravice. Glede na navedeno so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je treba v zvezi z dedovanjem dedičev L. M., P. B., M. K. in K. K., ki niso pristopili na obravnavo, niti niso podali v zvezi s sedanjim premoženjem dedne izjave, da dediščino sprejemajo, upoštevati njihove izjave iz leta 1999, s katerim odstopajo svoj dedni delež pritožniku. Ker se te izjave ne upoštevajo, velja domneva o sprejemu dediščine, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Ker je K. K. med tem umrl, je z njegovo smrtjo pridobil pravico dedovati njegov edini sin D. K., za katerega tudi velja domneva o sprejemu dediščine.

Na odločitev o pritožnikovem dednem deležu tudi ne more vplivati okoliščina, ali sta F. K. in J. K. umrla pred ali po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb. Dediča sta bila ob uvedbi dedovanja živa, zato so na njuni mesti vstopili njuni dediči (1. odst. 78. čl., tako tudi teorija, glej npr. Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, Uradni list RS, l. 2002, str. 154 – 158). V primerih, kakršen je obravnavani, ko zapustnikovi dediči niso več živi, to pomeni, da dedujejo dediči dedičev. Ker se dedni izjavi dedičev F. K. in J. K. (sedaj že pokojna), ki sta ju podala v letu 1999, na podlagi katerih je bil izdan prejšnji sklep o dedovanju, ne upoštevata, je sodišče prve stopnje na podlagi domneve o sprejemu dediščine njunih dedičev, na podlagi zakonitega dedovanja, pravilno določilo dedne deleže zakonitim dedičem, torej tudi C. K. (ki po pokojnikovem zapustnikovem bratrancu deduje do 1/72, kot nazorno izhaja iz izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje namreč ni vezano na prejšnji sklep o dedovanju tedanjega denacionaliziranega premoženja, ko so po dednih izjavah večine dedičev ostali dediči sklenili dedni dogovor.

Pritožbeni očitki je torej niso utemeljeni tudi proti temu sklepu, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 5. 2007 v zvezi s popravnim sklepom s 6. 6. 2007 (2. tč. 365. čl. ZPP v povezavi s 163. čl. ZD).

V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ki jih je imela med postopkom ali zaradi njega (1. odst. 174. čl. ZD), zato dedič C. K. sam trpi pritožbene stroške, sodediči pa svoji pritožbenih stroškov niti niso priglasili.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1386/2007
• VSK sklep Cp 512/99
• VSL sklep II Cp 1218/93