<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1008/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:I.CPG.1008.2007
Evidenčna številka:VSL07415
Datum odločbe:29.01.2008
Področje:PRAVO DRUŽB
Institut:lastne delnice

Jedro

Ni mogoče soglašati s stališčem, da pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic (1. odst. 248. člena ZGD-1), nima za posledico, da se na tak način pridobljene delnice štejejo za lastne delnice družbe. Z vidika ekonomskega učinka pridobitve na premoženje družbe je te delnice mogoče povsem enačiti z lastnimi delnicami (ki jih je družba sama pridobila). - Dejstvo, da pridobitev delnic ni neveljavna, še ne pomeni, da pridobljenih delnic ni mogoče šteti za lastne delnice.

Ni mogoče soglašati niti s stališčem, da se določba 1. odst. 248. člena ZGD-1 ne razteza na dajanje posojil tretjemu s strani odvisne družbe (družbe v večinski lasti družbe izdajateljice delnic). Posojilo, ki ga da tretjemu družba v večinski lasti izdajateljice delnic, ima za družbo izdajateljico delnic enak ekonomski učinek, kot da bi posojilo dala sama družba izdajateljica (obvladujoča družba).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (I., II. in IV. točka izreka odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da sodišče vse sklepe 12. redne skupščine delničarjev tožene stranke z dne ... proglasi za nične. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da sodišče sklep navedene skupščine pod štev. 2 razveljavi. Odločilo je še, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo sta tožeči stranki vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagali sta, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Tožeči stranki sta v utemeljitev primarnega tožbenega zahtevka navedli, da je na 12. redni skupščini delničarjev tožene stranke dne ... sodelovala in glasovala tudi družba W. kot imetnik 29.892 delnic, kar je predstavljalo 69,98% navzočega kapitala, in je tako sama izglasovala vse sklepe. Ker pa so se te delnice štele za lastne delnice tožene stranke, družba W. iz njih ni imela nobenih pravic, torej tudi glasovalnih pravic ne. Zato so vsi sklepi skupščine nični. Za to stališče sta tožeči stranki navedli več podlag oziroma dejanskih stanov, ki jih je mogoče povzeti v dva sklopa, in sicer:

- prvi sklop: družba W. je te delnice pridobila z ekonomsko podporo tožene stranke (s posojilom, ki ji ga je odobrila od tožene stranke odvisna družba K., kar je bilo v nasprotju z določbami 241. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD);

- drugi sklop: družba W. je te delnice pridobila od družbe O. nezakonito, ker so že pred tem imele lastnost lastnih delnic, pa jih tožena stranka v rokih iz 243. člena ZGD ni niti odsvojila niti umaknila; tudi družba O. je namreč te delnice v nasprotju z 241. členom ZGD pridobila z ekonomsko podporo tožene stranke (s posojilom, za katero je tožena stranka dala zavarovanje), poleg tega pa tudi v nasprotju z določbami 244. člena ZGD (pridobila jih je za račun tožene stranke in kot od tožene stranke odvisna družba).

Tako kot obe stranki v večini svojih vlog in tako kot sodišče prve stopnje se bo v nadaljevanju tudi sodišče druge stopnje namesto na določbe ZGD sklicevalo na vsebinsko enake

določbe ZGD-1.

V zvezi s prvim sklopom podlag primarnega zahtevka je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se določba 1. odst. 248. člena ZGD-1 ne razteza na dajanje posojil tretjemu s strani odvisne družbe. Po tem stališču torej dejstvo, da je družba K. družbi W. zagotovila posojilo za nakup spornih delnic, sploh ne bi moglo biti podlaga tožbenega zahtevka. Ne glede na to je sodišče prve stopnje še zapisalo, da po 248. členu ZGD-1 morebitno financiranje nakupa delnic (očitno je mišljeno financiranje s strani izdajateljice delnic) nima za posledico, da bi se kupljene delnice zaradi takega financiranja štele za lastne delnice izdajateljice. Dodalo je še, da tudi v primeru, če bi bila posojilna pogodba nična, zaradi tega pogodba o prodaji delnic ni neveljavna.

Ta stališča sodišča prve stopnje so napačna.

Predvsem ni mogoče soglašati s stališčem, da pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic (1. odst. 248. člena ZGD-1), nima za posledico, da se na tak način pridobljene delnice štejejo za lastne delnice družbe. Namen omenjene zakonske določbe je namreč onemogočiti, da bi se načelo prepovedi pridobivanja lastnih delnic iz 247. člena ZGD-1 izigralo s pravnimi posli, ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi sama pridobila lastne delnice. Prepovedana je zato tudi ekonomska podpora, s katero bi družba svoje premoženje uporabila za to, da bi se kupovale njene delnice. Te delnice bi bile namreč svoje protislovje, saj osnovni kapital, ki ga delnice predstavljajo, ne bi imel potrditve v premoženju družbe. Z vidika ekonomskega učinka pridobitve na premoženje družbe je zato te delnice mogoče povsem enačiti z lastnimi delnicami (ki jih je družba sama pridobila). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi bila posojilna pogodba nična, zaradi tega pogodba o prodaji delnic ni neveljavna, je sicer pravilna (prim. 4. odst. 247. člena ZGD-1), vendar za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantna. Dejstvo, da pridobitev delnic ni neveljavna, namreč še ne pomeni, da pridobljenih delnic ni mogoče šteti za lastne delnice.

Ni mogoče soglašati niti s stališčem, da se določba 1. odst. 248. člena ZGD-1 ne razteza na dajanje posojil tretjemu s strani odvisne družbe (očitno je kot odvisna družba mišljena družba v večinski lasti družbe izdajateljice delnic - 2. odst. 529. člena ZGD-1). Posojilo, ki ga da tretjemu družba v večinski lasti izdajateljice delnic, ima za družbo izdajateljico delnic enak ekonomski učinek, kot da bi posojilo dala sama družba izdajateljica (obvladujoča družba). Pritrditi je namreč treba pritožbi, da je v tem primeru premoženje odvisne družbe premoženje obvladujoče družbe (kot dolgoročna finančna naložba).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pri presoji prvega sklopa tožbenih navedb napačno uporabilo materialno pravo, zlasti 1. odst. 248. člena ZGD-1. Ker zaradi tega potem teh navedb ni presojalo še v dejanskem pogledu, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tožena stranka dejstvo, da je družba K. dala družbi W. posojilo prav za nakup delnic tožene stranke, zanikala, tako da to dejstvo med strankami še naprej ostaja sporno.

V zvezi s presojo drugega sklopa tožbenih navedb je sodišče prve stopnje zapisalo samo to, da "vprašanje ali je delnice družbe O. šteti kot lastne delnice tožene stranke, za razmerje med pravdnima strankama v tem gospodarskem sporu ni relevantno. Tudi če bi bilo delnice družbe O. šteti za lastne delnice tožene stranke, jih je družba O. veljavno prenesla na W.".

Tudi to stališče je napačno.

Kot je bilo že pojasnjeno, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno vprašanje veljavnosti prenosa (pridobitve) delnic, temveč vprašanje, ali se delnice, ki jih je družba W. pridobila od družbe O., štejejo za lastne delnice. Za presojo drugega sklopa tožbenih navedb je zato treba odgovoriti na več nadaljnjih vprašanj. Prvo je sicer hipotetično, vendar je po naravi stvari treba odgovoriti najprej nanj. Glasi se:

Ali bi v primeru, če bi se te delnice v času, ko je bila njihova imetnica še družba O., štele za lastne delnice, to lastnost obdržale tudi potem, ko so bile prenesene na družbo W.?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa je treba seveda odgovoriti še na vprašanje, ali so se te delnice v času, ko je bila njihova imetnica družba O., res štele za lastne delnice.

Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje tudi pri presoji drugega sklopa tožbenih navedb zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev.

Po povedanem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo je razveljavilo tudi v delu, s katerim je bil zavrnjen podredni tožbeni zahtevek, ne da bi se s tem delom sodbe posebej ukvarjalo, saj je nadaljnja usoda podrednega zahtevka negotova. V novem sojenju morda o njem sploh ne bo treba odločati, lahko pa da bo ugodeno samo njemu, v takem primeru pa ni mogoče izključiti (tudi) pritožbe tožečih strank (zoper zavrnilni del sodbe).

Sicer pa je sodišču prve stopnje mogoče dati tale splošni napotek:

Tožbenemu zahtevku bo mogoče ugoditi že v primeru, če se bodo za utemeljene izkazale tožbene navedbe bodisi iz prvega bodisi iz drugega sklopa. Zavrniti pa ga bo mogoče le v primeru, če se bodo za neutemeljene izkazale navedbe iz obeh sklopov, pri čemer bo treba pri drugem sklopu pri morebitnem vprašanju, ali so se sporne delnice v času, ko je bila njihova imetnica družba O., res štele za lastne delnice, to vprašanje presojati tako v luči 248. kakor tudi 251. člena ZGD-1.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZGD-1 člen 247, 247/4, 248, 248/1, 251, 247, 247/4, 248, 248/1, 251.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDgyMw==