<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1087/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CPG.1087.2005
Evidenčna številka:VSL07079
Datum odločbe:01.02.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:pogodba o kompenzaciji - zmota - skrbnost - priznanje pred pravdo

Jedro

Pogodba o kompenzaciji sodi v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja, ker pomeni enega izmed (drugih) možnih načinov prenehanja (vzajemnih) obveznosti. Podpis tovrstne pogodbe zato ne ustanavlja novih obveznosti, temveč (praviloma) ugaša obstoječe. Predpostavka tovrstnega prenehanja obveznosti je zato obstoj vzajemnih istovrstnih terjatev oziroma obveznosti. Če teh ni, tudi do njihovega vzajemnega prenehanja ne more priti.

Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije sodišča prve stopnje, ki je zatrjevano pomoto tožene stranke pri podpisu sporne kompenzacije, presojalo z gledišča njene (ne)skrbnosti. Morebitna njena premajhna skrbnost namreč ne more imeti nobenega vpliva na nastanek obveznosti, ker pogodba o kompenzaciji ni podlaga nastanku obveznosti.

In ker je zatrjevano prenehanje obveznosti odvisno od obstoja vzajemnih terjatev oziroma obveznosti, morebitno zmotno priznanje obstoja le-teh pa le-teh ne ustanavlja, zmotno priznanje obstoja svoje obveznosti samo zase ne more imeti pobotnega učinka v izpolnitveni fazi neobstoječe obveznosti.

Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo treba podpisu sporne pogodbe o kompenzaciji pripisati pomen priznanja obstoja svoje obveznosti pred pravdo, ki samo zase ne izključuje drugačnih trditev v postopku pred sodiščem in ki so kot pravno pomembne predmet dokazovanja (1. odst. 213. in 214. čl. ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. točki izreka za znesek 23.968.936,80 SIT in pripadajoče obresti.

Proti sodbi sodišče prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti obrambo tožene stranke, da njena obveznost po sporni kompenzaciji z označbo ob podpisu le-te ni več obstajala zaradi izpolnitve.

Podpis tožene stranke na spornem predlogu za kompenzacijo (v prilogi A) že po naravi stvari ni podlaga za nastanek njene obveznosti v razmerju do tožeče stranke iz tega predloga z označbo. Pogodba o kompenzaciji sodi namreč v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja, ker pomeni enega izmed (drugih) možnih načinov prenehanja (vzajemnih) obveznosti. Podpis tovrstne pogodbe zato ne ustanavlja novih obveznosti, temveč (praviloma) ugaša obstoječe. Predpostavka tovrstnega prenehanja obveznosti je zato obstoj vzajemnih istovrstnih terjatev oziroma obveznosti. Če teh ni, tudi do njihovega vzajemnega prenehanja ne more priti. Enako kot terjatev ni plačana, če ni izkazan denarni tok, pa čeprav je morda upnik pred pravdo (zmotno) priznal, da je dobil plačilo. Če bi podpisu pogodbe o kompenzaciji pripisali drugačen pomen, to je pomen nastanka nove obveznosti, bi bila to obveznost, ki ne bi imela podlage. Pogodbena obveznost, ki nima podlage, pa je nična (4. odst. 39. čl. OZ). Že zato takšno razumevanje ni sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče tako ne sprejema argumentacije sodišča prve stopnje, ki je zatrjevano pomoto tožene stranke pri podpisu sporne kompenzacije, presojalo z gledišča njene (ne)skrbnosti. Morebitna njena premajhna skrbnost namreč ne more imeti nobenega vpliva na nastanek obveznosti, ker pogodba o kompenzaciji ni podlaga nastanku obveznosti. In ker je zatrjevano prenehanje obveznosti odvisno od obstoja vzajemnih terjatev oziroma obveznosti, morebitno zmotno priznanje obstoja le-teh pa le-teh ne ustanavlja, zmotno priznanje obstoja svoje obveznosti samo zase ne more imeti pobotnega učinka v izpolnitveni fazi neobstoječe obveznosti.

Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo treba podpisu sporne pogodbe o kompenzaciji pripisati pomen priznanja obstoja svoje obveznosti pred pravdo, ki samo zase ne izključuje drugačnih trditev v postopku pred sodiščem in ki so kot pravno pomembne predmet dokazovanja (1. odst. 213. in 214. čl. ZPP).

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega pritožnica pravilno opozarja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso pravno pomembne trditve o prenehanju obveznosti z označbo devet mesecev pred podpisom sporne kompenzacije zaradi izpolnitve (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.6.2005). Zato je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izčrpati zgoraj opisano obrambo tožene stranke. Od ugotovitve, ali so omenjene trditve tožene stranke resnične, bo odvisno, ali so resnične trditve tožeče stranke o zamudi tožene stranke pri izpolnjevanju obveznosti po Pogodbi o ureditvi medsebojnih obveznosti v oktobru 2002, ki je po trditvah tožeče stranke utemeljevala njeno odstopno upravičenje po tej pogodbi.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnica pravilno opozarja na pomanjkljivost v delu obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obstoj dolga tožene stranke v razmerju do tožeče na dan 18.10.2002 v znesku 3.779.258,05 SIT iz naslova novih posredniških poročil, to je tistih, ki niso bila predmet obravnave s pogodbo o ureditvi obveznosti. Obstoj dolga tožene stranke v zatrjevani višini je sodišče prve stopnje kljub nasprotnim trditvam ugotovilo zgolj na podlagi enostranske listine tožeče stranke. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja na nerazumljivost trditev tožeče stranke v zvezi z utemeljitvijo tega dolga v pripravljalni vlogi z dne 29.6.2005. Presoja o (ne)resničnosti trditev tožene stranke, da je tovrstne obveznosti v celoti poravnala, pa je seveda odvisna od predhodne pravilne ugotovitve obstoja in višine dolga, pri čemer praviloma ne zadostuje, da je opredeljen le glede na stanje ne pa po posameznih postavkah.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 39, 39/4, 39, 39/4. ZPP člen 213, 213/1, 214, 213, 213/1, 214.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDc4MA==