VSL sklep I Cp 620/2007

Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-202/93, z dne 6.10.1994, v kateri je izraženo stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. čl. ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila leta 2001, ko sta pravdni stranki sklepali posojilno pogodbo, domača denarna enota stabilna, tožeča stranka pa je denarno obveznost zavarovala tudi z zastavno pravico na nepremičnini, ki je last drugotoženca, saj se je le-ta s pogodbo zavezal kot porok in plačnik. Dogovorjene pogodbene obresti so bile 22 % za čas treh mesecev, kar pomeni, da bi v nekaj več kot enem letu pogodbene obresti dosegle posojeno glavnico. Takšen dogovor torej krši splošna obligacijska načela (načelo pogodbene avtonomije strank in načelo vestnosti in poštenja) in je zato po 1. odst. 103. čl. ZOR ničen. V skladu s 105. čl. ZOR se ničnostni razlogi nanašajo samo na sporna določila o pogodbenih obrestih, ki so predmet obravnavanega zahtevka, ne pa na celo pogodbo.

Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno v celoti kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za plačilo dogovorjenih pogodbenih obresti z zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje z razlogom, da tožeča stranka v postopku kot dokaz ni predlagala pridobitve podatkov o višini obrestne mere, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju posojil v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno. Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 147/2002, z dne 30.10.2002, povzema zgoraj navedeno ustavno odločbo, nato pa zavzame stališče, da je potrebno preveriti, ali mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vso posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V teh okvirih je treba ugotoviti, kolikšna obrestna mera je dovoljena, morebitni presežek pa je nedopusten. Gre prvenstveno za materialnopravno vprašanje, premajhno dokazno aktivnost pravdne stranke pa mora sodišče korigirati v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. In 48/2003, z dne 25.9.2003, razveljavi v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo 868.000,00 SIT pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2002 dalje do plačila, v roku 15 dni in je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov.

Zoper navedeno sodbo je druga tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Obenem je predlagala, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje, toženima strankama pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je namreč z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbenih zamudnih obresti v znesku 868.000,00 SIT, saj je ugotovilo ničnost določb posojilne pogodbe glede pogodbenih in zamudnih obresti. Po mnenju pritožnika bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z določilom 104. člena ZOR, če je ugotovilo ničnost obresti, odločiti tudi o vrnitvi prejete koristi s strani tožene stranke tožeči stranki. Za čas teka pogodbenih obresti bi moralo tožeči stranki priznati obresti, kot so jih obrestovale banke v tistem času za kratkoročne kredite, oz. priznati tožeči stranki tudi zakonite zamudne obresti od začetka zamude dalje do plačila. Tožena stranka je po posojilni pogodbi prejela glavnico v znesku 2.200.000,00 SIT, z rokom vračila do 29.11.2001, oz. po kasnejšem aneksu do 01.03.2002. Iz tega razloga tožeči stranki pripadajo redne pogodbene obresti za čas od 29.08.2001 do 01.03.2002 in zakonite zamudne obresti od 01.03.2002 dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo o plačilu pogodbenih obresti, so naslednje: pravdni stranki sta dne 23.8.2001 sklenili posojilno pogodbo v skladu s 557. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala toženi stranki izročiti določen znesek denarja, to je 2,200.000,00 SIT, tožena stranka pa se je zavezala ta znesek vrniti po določenem času, to je dne 29.11.2001. V skladu s 1. odst. 558. čl. ZOR se je tožena stranka zavezala poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti za čas od 29.8.2001 do 29.11.2001 v višini 484.000,00 SIT. Z aneksom k tej pogodbi pa sta stranki dogovorili nov rok vračila dne 1.3.2002 in pogodbene obresti od 29.11.2001 do 1.3.2002 v višini 484.000,00 SIT. Ker je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (posojilne pogodbe) postal pravnomočen za znesek glavnice, je ostal sporen samo znesek pogodbenih obresti v višini 484.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-202/93, z dne 6.10.1994, v kateri je izraženo stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. čl. ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila leta 2001, ko sta pravdni stranki sklepali posojilno pogodbo, domača denarna enota stabilna, tožeča stranka pa je denarno obveznost zavarovala tudi z zastavno pravico na nepremičnini, ki je last drugotoženca, saj se je le-ta s pogodbo zavezal kot porok in plačnik. Dogovorjene pogodbene obresti so bile 22 % za čas treh mesecev, kar pomeni, da bi v nekaj več kot enem letu pogodbene obresti dosegle posojeno glavnico. Takšen dogovor torej krši splošna obligacijska načela (načelo pogodbene avtonomije strank in načelo vestnosti in poštenja) in je zato po 1. odst. 103. čl. ZOR ničen. V skladu s 105. čl. ZOR se ničnostni razlogi nanašajo samo na sporna določila o pogodbenih obrestih, ki so predmet obravnavanega zahtevka, ne pa na celo pogodbo.

Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno v celoti kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za plačilo dogovorjenih pogodbenih obresti z zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje z razlogom, da tožeča stranka v postopku kot dokaz ni predlagala pridobitve podatkov o višini obrestne mere, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju posojil v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno. Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 147/2002, z dne 30.10.2002, povzema zgoraj navedeno ustavno odločbo, nato pa zavzame stališče, da je potrebno preveriti, ali mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vso posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V teh okvirih je treba ugotoviti, kolikšna obrestna mera je dovoljena, morebitni presežek pa je nedopusten. Gre prvenstveno za materialnopravno vprašanje, premajhno dokazno aktivnost pravdne stranke pa mora sodišče korigirati v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP).

Zaradi zgoraj navedenega napačnega pravnega pristopa sodišča prve stopnje dejansko stanje v tem delu ni bilo ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je tako moralo ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v ponovno sojenje v skladu z 355. členom ZPP. V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti obrestno mero, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju kreditov v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Če so obresti po predpisani obrestni meri po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO), ki je veljal takrat, ko sta stranki sklenili posojilno pogodbo (23.8.2001) ter po kasneje veljavnem ZPOMZO-A (Uradni list RS 109/2001), ki je začel veljati 1.1.2002 višje, pa je treba vzeti kot dovoljene tolikšne obresti in o obrestih, določenih v 1 .členu posojilne pogodbe, ki bi presegale te obresti, odločiti po 103. in 105. členu ZOR.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, kadar razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4620/2008
• VSL sklep II Cp 697/99
• VSL sklep Cpg 200/93