VSL sklep I Cpg 1118/2002

Jedro

Pogodba o leasingu je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje. To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja (posledica avtonomije volje pogodbenih strank je namreč dispozitivni značaj ZOR). V obravnavanem primeru se zato učinki razdrte pogodbe (za katere omejitev načela avtonomije volje ne velja) presojajo s splošnimi pogoji pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se glasi:

"Ugotovi se, da obstaja tožnikova terjatev do stečajnega dolžnika S. S. d.o.o. - v stečaju, v višini 197.272,60 SIT, ki jo je stečajna upraviteljica družbe S. S. d.o.o. - v stečaju dolžna uvrstiti med ostale prijavljene terjatve",

se ugodi.

2. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti plačilo dela kupnine po pogodbi o finančnem leasingu št. 202259/00 z dne 17.07.2000 v znesku 4.482,20 DEM oz. 495.547,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve nasprotne tožbe dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila,"

se zavrne."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 164.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 09.06.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj sodišče ugotovi obstoj njene terjatve v znesku 197.272,60 SIT in jo uvrsti med ostale prijavljene terjatve (1. točka izreka). Tožena stranka po nasprotni tožbi je naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 495.547,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.01.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni (2. točka izreka).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da se je sodišče napačno postavilo na stališče, da je obravnavano pogodbo treba presojati po določilih pogodbe o prodaji na obroke. Spregledalo je tudi določbo točke 3.1. Splošnih pogojev o finančnem leasingu, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka ves čas trajanja pogodbe lastnica predmeta leasinga ne glede na delna plačila s strani leasingojemalca. Podrejeno je tožeča stranka ugovarjala tudi višini prisojenega zahtevka. Menila je namreč, da je v vrednosti pogodbe (37.265,66 DEM) vsebovan tudi 20% DDV. Dejanska vrednost, ki jo je tožeča stranka prejela je le tolarska protivrednost 31.527,45 DEM, preostanek v znesku 5.949,98 DEM pa predstavlja DDV. Glede na to, da je tožena stranka poleg omenjenega DDV plačala le sedem obrokov po 869,88 DEM, kar skupaj znaša 6.089,16 DEM, naj bi uporabnina za več kot eno leto uporabe znašala 1.606,96 DEM. Sicer pa sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 550. člena ZOR ampak le določbe splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o leasingu. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe. Stroškov ni priglasila.

Glede zahtevka po tožbi

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da sta pravdni stranki sklenili "Pogodbo o finančnem leasingu" (glej prilogo A4 spisa, v nadaljevanju: pogodba), katere predmet je bilo vozilo Fiat Ducato Maxi Furgon 2,8 TDS. Sestavni del omenjene pogodbe so tudi splošni pogoji (glej prilogo A2 spisa), odplačilni načrt (glej prilogo A3 spisa) ter obvestilo o sklenitvi pogodbe in prevzemni zapisnik. Pri tem je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe plačala 6.347,38 DEM v tolarski protivrednosti (glej prilogi A3 in A4 spisa), vsak izmed šestintridesetih nadaljnjih obrokov, ki jih je dolgovala, pa je znašal 869,88 DEM oziroma 92.430,49 SIT. Tožena stranka je tako nesporno plačala le prvih sedem obrokov.

Nad toženo stranko se je dne 16.05.2001 začel stečajni postopek (z opr. št. St 28/2001 - glej podatke sodnega registra), v katerem je bila tožeči stranki na predmetu pogodbe priznana izločitvena pravica (glej navedbe v tožbi in v odgovoru na tožbo). V omenjenem postopku je bila tožnica napotena na vložitev tožbe zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 197.272,60 SIT, kar predstavlja vrednost (dveh) neplačanih, pred začetkom stečajnega postopka zapadlih obrokov iz pogodbe. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo, da je z izročitvijo predmeta pogodbe prišlo do njenega razdrtja pred izpolnitvijo. Vendar pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ko je posledice razdrtja pogodbe presojalo skladno z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR, primerjaj 132. člen ZOR).

Pogodba o leasingu je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje (primerjaj še 10. člen ZOR). To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja (posledica avtonomije volje pogodbenih strank je namreč dispozitivni značaj ZOR).

Učinki razdrte pogodbe (za katere omejitev načela avtonomije volje ne velja - glej zgoraj) so torej v obravnavanem primeru urejeni s splošnimi pogoji pogodbe (glej 5. in 6. točko priloge A2 spisa); iz njih pa je razvidno, da leasingojemalec (tožena stranka) kljub vračilu vozila dolguje vse zneske po pogodbi, ki so zapadli do datuma odvzema vozila skupaj s pripadajočimi pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter stroški (glej zadnji stavek točke 5.2. priloge A2 spisa).

Zato je zahtevek tožeče stranke za plačilo dveh, pred razdrtjem pogodbe zapadlih obrokov, v celoti utemeljen; povrnitve škode ji torej ni bilo treba zahtevati (a contrario 1. odstavek 132. člena ZOR).

Na zgornje stališče tudi ne vpliva ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi predmet leasinga po preteku določenega časa in s plačilom zadnjega obroka najemnine postal last jemalca leasinga (glej točko 9.1 splošnih pogojev v prilogi A2 spisa); zaradi navedenega se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju oprlo na mnenje pravne teorije (glej 2. odstavek na listovni številki 27 spisa, glej še Gospodarske pogodbe, II knjiga, stran 105) in zaključilo, "da v takem primeru leasing obrok vsebuje tudi kupnino, ki jo jemalec leasinga odplačuje istočasno, zaradi česar lahko stečajni upravitelj (tožene stranke) zahteva, da dajalec leasinga, ki uveljavlja izločitveno pravico kot izločitveni upnik, v stečajno maso plača znesek, ki presega najemnino, ki bi jo jemalec lizinga plačeval zgolj za uporabo in izkoriščanje stvari." Glede na že poudarjeno načelo avtonomije volje in ob dejstvu, da struktura obroka po pogodbi iz podatkov spisa ni razvidna (glej 1. odstavek na listovni številki 28 spisa), takšen zaključek prvostopenjskega sodišča (na katerega ne napotujejo tudi določbe Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji) po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni možen; citiranih ugotovitev namreč ni mogoče izpeljati iz določb pogodbe. Tožena stranka bi tako lahko trdila (ugovarjala) le, da je terjatev tožeče stranke prenehala že z odvzemom (in prodajo) predmeta pogodbe, zaradi česar bi pogodbeno dogovorjeni obroku utegnili biti poplačani (primerjaj točko 5.4. priloge A2 spisa).

Glede zahtevka po nasprotni tožbi

Zaradi zgoraj predstavljenega stališča sodišča druge stopnje zahtevek iz nasprotne tožbe, katerega dejanska podlaga je enaka navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, ni utemeljen. Sicer pa njegova utemeljenost iz v nasprotni tožbi navedenih dejstev niti ne izhaja (t. i. nesklepčnost). Ob sklicevanju na mnenje pravne teorije (glej že predhodno omenjeno delo) bi tožena stranka tako morala navesti tudi dejstva in predlagati dokaze glede višine tožbenega zahtevka (primerjaj 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), česar pa zgolj z navedbo, da "je tožeča stranka neupravičeno obogatena v skupni višini 4.482,20 DEM oz. 495.547,55 SIT" (kar naj bi znašalo prvih sedem obrokov - glej 2. stran listovne številke 13 in listovno številko 14 spisa) ni storila. Zato je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 164.800,00 SIT in predstavljajo naslednje izdatke:

- za sestavo tožbe v višini 200 točk (po tar. št. 13/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 22.000,00 SIT;

- za odgovor na nasprotno tožbo v višini 300 točk (po tar. št. 14 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 33.000,00 SIT

- za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 16.05.2002 v višini 75 točk (po 2. odstavku tar. št. 15 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 8.250,00 SIT;

- za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 06.06.2002 v višini 150 točk (po 1. odstavku tar. št. 15 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 16.500,00 SIT;

- za 20% davek na dodano vrednost od odvetniških storitev v znesku 15.950,00 SIT in

- za sodne takse za tožbo, odgovor na nasprotno tožbo, sodbo in pritožbo proti sodbi v znesku 69.100,00 SIT. V primeru zamude je tožena stranka na tako obračunane pravdne stroške dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od dne 09.06. dalje do plačila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 578/2000
• VSK sodba I Cp 1176/2004
• VSL sklep II Cp 825/2002