VSL sklep I Cp 6375/2005

Jedro

Če se nujna pot določi po že obstoječi poti se pri izračunu nadomestila upošteva vrednost zgrajene poti ter število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izpodbijanega sklepa odločilo, da se za potrebe nepremičnin in sicer vsakokratnega lastnika stanovanjske hiše P. 14/b, S., ležeče na parc. št. 1085/3 k.o. M., katerih lastnika sta predlagatelja, ustanovi nujna pot, ki poteka v dolžini 112 m in širini 4 m po edini obstoječi poti po vzhodni strani parcele 17/1 k.o. Podvrh, katerih lastnika sta nasprotna udeleženca, od severa proti jugu od točke A proti točki B aerofotogrametričnega posnetka na list. št. 44 spisa, ki je sestavni del tega sklepa, za hojo in vožnjo, vključno s tovornjaki z nosilnostjo do 10 ton, z dovoljenjem vknjižbe v zemljiški knjigi na predlog vsakokratnega lastnika zgoraj navedenih parcel. Nadalje je odločilo, da sta predlagatelja dolžna nerazdelno v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa plačati nasprotnima udeležencema za tako dovoljeno nujno pot denarno nadomestilo 96.320,00 SIT. V točki dve sklepa pa je izdalo začasno odredbo, po kateri sta nasprotna udeleženca dolžna omogočiti prost dostop po obstoječi poti po parceli št. 17/1 k.o. P. in sicer po trasi, ki je razvidna iz aerofogrametričnega posnetka, in sicer za potrebe vsakokratnih lastnikov parc. št. 1085/3 k.o. M., tako da bo možen dostop osebnim, komunalnim, reševalnim, poštnim vozilom, torej vozilom, lažjim od 10 ton nosilnosti. Odločilo je še, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti odločbe v tej zadevi, ter nasprotnima udeležencema zagrozilo z denarno kaznijo v višini 200.000,00 SIT, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, v kolikor bi dostop po obstoječi poti ovirala, ter jima bo hkrati z novim sklepom določilo nov rok za izpolnitev obveznosti ter jima izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če niti v novem roku ne bosta izpolnila obveznosti. Predlagateljema je naložilo še, da sta dolžna nerazdelno plačati nasprotnima udeležencema stroške postopka v znesku 151.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v 15 dneh.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila tako predlagatelja kot nasprotna udeleženca.

Predlagatelja se pritožujeta zoper 1. točko sklepa. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v 1. točki prišlo v neskladje med dolžino poti, ki povsem ustreza in pa točko B na aerofotogrametričnem posnetku. Točka B je na tem posnetku napačno vrisana in bi morala biti zarisana po izteku dolžine 112 m navzdol mimo točke B do križišča pod obstoječim objektom. Po mnenju pritožbe gre pri označbi točke B na aerofotogrametričnem posnetku za napako in bi morala biti točka B označena po izteku 112 od točke A navzdol, zato pritožbenemu sodišču predlagata, da se iz izreka pod točko 1 izpusti besedilo "od točke A proti točki B," namesto tega teksta pa vstavi besedilo "kar je razvidno iz" (aerofotogrametričnega posnetka). V kolikor pa ta predlog ne bo upoštevan, predlagata, naj pritožbeno sodišče 1. točko sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Nasprotna udeleženca izpodbijata sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prepričanju nasprotnih udeležencev je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa tudi bistvene kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da bo nujno pot v korist predlagateljev določilo po drugi poti (zahodna ali vzhodna varianta), podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bi moralo ob kakršnikoli odločitvi upoštevati, da predstavlja nujna pot obremenitev za tuje zemljišče in posledično pot določiti tako, da bi bila obremenitev za takšno zemljišče čim manjša. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ravnalo tako, saj je celo prekoračilo predlog predlagateljev glede širine poti. Slednja sta v predlogu za vzpostavitev nujne poti predlagala pot v širini 2,4 m, sodišče pa je ustanovilo pot v širini 4 m. Izvedenec je nepravilno izmeril širino poti, ki zanesljivo ni povsod 4 m, ampak bistveno manj. Opozarjata še na dejstvo, da se vse od ustanovitve služnosti poti izpred 20 let v korist očeta prvega predlagatelja, le-ta neprestano širi (iz 2 metrov na 4 metre). Tudi zaradi tega bi bilo potrebno širino poti nujno omejiti, ker bo sicer prišlo do prekomerne nadaljnje širitve. Način omejitve širine bi moral ugotoviti in predlagati izvedenec, česar ni storil. Prav tako se nasprotna predlagatelja ne strinjata z odločitvijo sodišča, da je to najbolj optimalna pot za predlagatelja. Takšna odločitev sloni na zgrešenem in protislovnem izvedenskem mnenju, ki je stroške vzpostavitve vzhodne poti izračunal bistveno previsoko. Pri tem je izhajal iz nerazumljivih postavk, kajti če bi se na podeželju gradile poti in ceste s takšnimi stroški, bi ne bila narejena nobena pot. Najbolj bode po njunem mnenju v oči cena zemljišča, po katerem bi potekala vzhodna pot (1.200,00 SIT/m2) v primerjavi z vrednostjo zemljišča, po katerem poteka obstoječa pot (225,00 SIT/m2), ki je izračunana zaradi nadomestila. Gre za očitno nesorazmerje, pri čemer tudi pojasnilo izvedenca ni upoštevno in realno. Ta bi moral narediti izračun za vzhodno varianto poti na način, da bi upošteval način izgradnje in stanje obstoječe poti. Tega pa ni storil. Nesprejemljivo je tudi stališče izvedenca, da zahodne poti ni ovrednotil, ker je trasa daljša in bi bili stroški večji kot pri vzhodni poti. Tudi takšno stališče izvedenca je zgrešeno. Zahodna pot je namreč že sedaj prevozna tako s tovornjakom kot z osebnim vozilom, zato bi jo bilo potrebno eventualno samo malo utrditi. Ker pri vzhodni varianti obstaja samo steza, strošek te zahodne poti zanesljivo ne bi bil višji, kot pa (sicer zgrešena) cena vzhodne poti. Ker je izvedenec izhajal iz napačnega izhodišča, je izdal napačno mnenje, ki nikakor ne more biti podlaga za odločitev. Pritožnika sta torej upravičeno zahtevala postavitev novega izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo. Napačno je izvedenec nadalje tudi zaključil, da vožnje po obstoječi poti ne povzročajo škode na nepremičninah in stavbah nasprotnih predlagateljev. To je nenazadnje razvidno iz izvedenskih mnenj, ki se nahajajo v pravdnem spisu. Zato je zgrešen tudi zaključek izvedenca, da je dopustno voziti po poti s tovornimi vozili do 10 ton skupne teže. Takšen zaključek nima strokovne podlage, ker izvedenec ni opravil nikakršnih meritev. Glede na navedeno pritožnika torej menita, da je bilo v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno glede tega, katera pot je optimalna in s kakšnimi stroški sta povezani drugi dve poti in je bilo zato posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Nadalje nasprotna udeleženca grajata, tako kot predlagatelja, odločitev sodišča v točki 1 izreka sklepa, kjer je nujna pot določena od točke A do točke B. Poudarjata, da je tudi parc. št. 19/2, po kateri poteka pot dalje proti jugu, njuna, ker je bila kupljena s strani njunih pravnih prednikov. Tako bi moralo sodišče odločiti tudi o tem, ali se na tej južni trasi poti vzpostavi nujna pot ali ne, kar pa ni storilo, še toliko bolj pa to velja za še nadaljnjo južno traso poti, ki zopet poteka po parcelni številki pritožnikov 17/1. Iz izreka sklepa torej izhaja, da je nujna pot vzpostavljena samo približno do polovice trase, v preostalem delu pa ne. Takšno stanje pa je nevzdržno tudi za pritožnika, četudi sta prvenstveno mnenja, da je nujno pot potrebno določiti drugje. Podrejeno pa še poudarjata, da se nikakor ne strinjata z določenim nadomestilom v višini 96.320,00 SIT. Takšno nadomestilo je sramotno, saj je z njim razvrednoten vzhodni del njune parcele, ki je gradbena parcela in bi bilo zato potrebno za izračun nadomestila vzeti najmanj vrednost m2 zemljišča kot nezazidanega stavbnega zemljišča (kot je izvedenec upošteval pri vzhodni poti). Podrejeno pa nasprotujeta tudi da se vzpostavi pot tudi za odvoz komunalnih odpadkov. Sama namreč odlagata odpadke v bližini ob javni cesti, kjer je kontejner, predlagatelja pa imata do tega mesta še bližje, zato ni nobene potrebe tudi za takšne vožnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Upoštevaje določilo 88. člena Stvarnopravnega zakonika sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. 89. člen določa, da dovoli sodišče nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri bi nujna pot potekala, pri čemer sodišče dovoli nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Namen citiranih določil je, da se za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, določi taka nujna pot, ki omogoča takšno zvezo v celoti, ker je sicer nujna pot, določena samo na delu služečega zemljišča nesmiselna, saj lastniku gospodujočega zemljišča nujna pot samo po delu gospodujočega zemljišča ne zagotavlja namena, zaradi katerega se nujna pot ustanovi in zanjo zato tudi nima pravnega interesa. 141. člen Zakona o nepravdnem postopku določa, da se postopek za dovolitev nujne poti uvede na predlog lastnika zemljišča, imetnika pravice uporabe na zemljišču ali pravice razpolaganja oz. upravljanja takega zemljišča v družbeni lastnini, ki pot potrebuje. Predlog mora vsebovati: 1. zemljiškoknjižne podatke o zemljišču, ki pot potrebuje in o zemljišču oziroma zemljiščih, po katerih poteka oziroma bi lahko potekala pot, 2. vrsto dejanske rabe zemljišč, 3. priimek in ime ter prebivališče lastnikov, imetnikov uporabe ali pravice razpolaganja oz. upravljanja teh zemljišč in 4. predlog načina uporabe nujne poti. V kolikor predlagana nujna pot poteka po več zemljiščih, je skladno s sodno prakso, potrebno navesti vsa zemljišča, po katerih naj bi nujna pot potekala oz. če predlagatelj katerega izmed zemljišč ne navede, mora predložiti dokaze, da ima na tem delu zemljišča stanje oz. pravico poti že urejeno, ker je sicer takšen predlog nesklepčen. Ker predstavlja nujna pot, kot jo je določilo sodišče, od točke A do točke B, samo del nujne poti, kot bi jo za doseganje namena potrebovala predlagatelja za redno rabo svoje nepremičnine, izvedenec pa ni izdelal natančne skice s potekom poti, kot mu jo je določilo sodišče, iz katere bi bilo razvidno, po katerih zemljiščih, v kakšni širini in dolžini pot poteka, zaradi česar pritožbeno sodišče sklepa v tem delu ne more preizkusiti, je bilo potrebno sklep razveljaviti. Na naroku, ki se je opravil dne 4.11.2004 na kraju samem, je namreč sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, da na skici prikaže predlog predlagateljev z izmerami in predlog nasprotnih udeležencev. Aerofotogrametrični posnetek, ki je sestavni del sklepa in ki ga je izdelal izvedenec, namreč ne more nadomestiti skice, kakršno je pri določitvi nujne poti dolžan izdelati izvedenec geodet. Tak posnetek ima lahko, upoštevaje mapno kopijo, tudi odstopanja in ne odraža nujno resničnega dejanskega stanja, tako glede širine kot poteka poti, kar vsaj glede širine pravilno izpodbijata nasprotna udeleženca. Iz aerofotogrametričnega posnetka torej niso razvidni glavni sestavni deli skice o nujni poti, kot so dolžina, širina poti ter zemljišča po kateri ta poteka. Zato bo v ponovljenem postopku potrebno postaviti izvedenca ustrezne stroke (geodeta), ki bo ob ogledu na kraju samem moral preveriti predlog predlagateljev po nujni poti po obstoječi služnostni poti preko parcele št. 17/1, pripisane pod vl. št. 5 k.o. P., kakršno zahtevata predlagatelja, njun predlog nujne poti skicirati in vrisati, skladno z njunimi zahtevami. Le tako bo dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev sodišča, popolnoma in resnično ugotovljeno. V kolikor bo iz skice izvedenca z natančnimi podatki razvidno, da obstoječa pot, ki jo za nujno pot predlagata predlagatelja, poteka po več zemljiščih, bo nadaljnja usoda postopka odvisna glede na citirana zakonska določila od predlagateljev samih. Pritožbeno sodišče, ob sedanjem dejanskem stanju, sicer soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obstoječa pot, ki poteka, tako kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, po več parcelnih številkah (ni pa to podkrepljeno s skico z izmerami), najbolj optimalna, zato nasprotna udeleženca v tem delu pritožbe nimata prav. Sodišče je tudi zadostno obrazložilo, zakaj drugi dve predlagani poti nista primernejši Je pa, sodišče prve stopnje, tako kot pravilno opozarjata nasprotna udeleženca, z določitvijo poti širine 4 metrov, preseglo svoja pooblastila, saj 1. ne predlagatelj toliko ni zahteval in 2. sodišče ni upoštevalo, da je potrebno dovoliti nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, kar vse bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku. Glede določitve odmere za uporabo nujne poti je upoštevati, da pot že obstaja in da zato kriterij kmetijskega zemljišča ni pravilen kriterij. Po drugi strani pa je upoštevati tudi število stvarnih služnosti, ki na poti že obstajajo. Drugače povedano, če pot uporabljata že dva nosilca pravic vožnje po poti, in bosta predlagatelja tretja nosilca pravic, morata predlagatelja plačati 1/3 vrednosti sedaj obstoječe poti. Pri določitvi višine odmene pa bo upoštevati tudi morebitne druge okoliščine, ki doslej niso bile obravnavane, ker se je izhajalo iz drugačnega materialnopravnega izhodišča. V ponovljenem postopku bo torej potrebno postaviti izvedenca geometra, ki bo po ogledu na kraju samem, moral narisati natančno skico z izmerami poti, kot jo predlagata predlagatelja in od že postavljenega izvedenca dopolnitev mnenja glede vrednosti poti.

Ker je bilo zaradi vsega navedenega dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno izpodbijani sklep upoštevaje 340. člen ZPP v zvezi s členom 355. ZPP v celoti razveljaviti, vključno z začasno odredbo, saj tudi ta glede na ugotovljeno nima pomena, ker predlagateljema nujna pot, ugotovljena v izpodbijanem sklepu in ki je tudi predmet začasne odredbe, v takšnem obsegu, ne more zagotoviti želenega namena ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka, v skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP, pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009