VSL sklep I Cp 6297/2006

Jedro

Podružnica tujega podjetja se vpisuje v sodni register, nima pa lastnosti pravne osebe, zato ne more biti samostojna pravdna stranka v postopku.

V primeru, da gre za državi, ki sta članici Evropske skupnosti, je treba za določanje pristojnosti uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in ne določb ZMZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi z dne 11.08.2004 ostane v celoti v veljavi (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške v višini 87.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka, ki navaja, da v Republiki Sloveniji ne more biti tožena, saj je nizozemski državljan, ki nastopa kot fizična in ne kot pravna oseba. H. Leasing, ki je tu imela podružnico, pa ne posluje več in kot pravna oseba tu ni bila nikoli registrirana, saj je po nizozemskih predpisih samostojni podjetnik, zato bi morali tožniki tožbo vložiti na Nizozemskem. Takšno stališče je zavzelo tudi že naslovno sodišče, saj je odločalo o treh zadevah, odločitev pa je bila sprejeta tudi na višjem sodišču (II Cp 1410/2004). Sodišče prve stopnje bi bilo glede na navedbe tožene stranke dolžno opraviti poizvedbe pri strokovni instituciji glede njenega statusa. Tožena stranka je tudi predložila listine, ki dokazujejo njen status po nizozemskih pravilih, ki jih v slovenskem prevodu prilaga pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožniki na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožena stranka (H. L. T., podružnica K.) vpisana kot podružnica tujega podjetja. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1) v 1. odstavku 676. člena določa, da tuje podjetje v Republiki Sloveniji opravlja pridobitno dejavnost prek podružnic. Podružnice tujega podjetja se vpišejo v sodni register (8. točka 1. odstavka 3. člena Zakona o sodnem registru, Ur. list RS, št. 13/94, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), a niso pravne osebe, temveč nastopajo v imenu in za račun tujega podjetja (1. odstavek 679. člena ZGD-1), za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, pa je odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem (683. člen ZGD-1).

Iz navedenih zakonskih določb sledi, da tožena stranka nima statusa pravne osebe in posledično ni sposobna biti stranka v pravdnem postopku (primerjaj 76. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov zoper toženo stranko, ki nima lastnosti pravne osebe, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka (11. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Navedba osebe, ki ne more biti pravdna stranka, je odpravljiva napaka (1. odstavek 81. člen ZPP), o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa (primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.2002, opr. št. I Cp 1374/2002). V nadaljevanju postopka bo moralo zato sodišče prve stopnje najprej pozvati tožnike, da tožbo popravijo tako, da pravilno navedejo toženo stranko. Kot je razbrati iz pritožbenih navedb tožene stranke, ki jih dokazuje s prevodom izpiska iz trgovinskega registra Trgovinske in industrijske zbornice za Haaglanden (priloga B10 v spisu), pa matično podjetje ni pravna oseba (gospodarska družba), temveč samostojni podjetnik, zato bodo morali tožniki toženo stranko v tožbi navesti tako, da bo zadoščeno pogojem iz 1. odstavka 76. člena ZPP.

Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja še na naslednje: v obravnavani zadevi gre za t. i. spor z mednarodnim elementom, saj na pasivni strani nastopa tuja oseba, zato ni mogoče mimo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, št. 56/1999, ZMZPP). ZMZPP poleg t. i. kolizijskih pravil (tj. pravil o uporabi prava) vsebuje tudi določbe o pristojnosti, ki pa jih zaradi določbe 4. člena ZMZPP ob dejstvu, da sta Republika Slovenija in Nizozemska članici Evropske skupnosti, ki je izdala Uredbo Sveta št. 44/2001 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba), ni mogoče uporabiti. Uredba velja od 01.03.2002 in je v celoti zavezujoča ter se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropskih skupnosti (76. člen Uredbe). Za obravnavani primer je pomembna določba 5. odstavka 5. člena Uredbe, ki določa, da je v primeru spora, ki izhaja iz poslovanja podružnice, predstavništva ali druge poslovne enote, oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v drugi državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči po kraju, v katerem se ta podružnica, predstavništvo ali poslovna enota nahaja. Ker iz podatkov sodnega registra izhaja, da se podružnica nahaja na območju Okrajnega sodišča v Kamniku, imajo tožniki v skladu z navedeno določbo Uredbe torej pravico, da obveznosti, ki so nastale iz poslovanja podružnice, izterjajo pred tem sodiščem, zato ni utemeljena toženčeva pritožbena navedba, da predmetne tožbe sploh ni mogoče vložiti pred slovenskim sodiščem. V zvezi s tem pa velja opozoriti, da v obravnavani zadevi ni več mogoče uporabiti določbe 23. člena Uredbe, čeprav sta se stranki v pogodbah, ki so podlaga predmetnemu sporu, dogovorili za (krajevno) pristojnost sodišča v Ljubljani, vendar tožena stranka temu ni pravočasno ugovarjala (ugovor je bil podan le v smeri, da ni pristojno slovensko sodišče, ne pa, da bi bilo krajevno pristojno drugo sodišče), zato se je krajevna pristojnost ustalila pred sodiščem, ki je izdalo izpodbijano sodbo (1. odstavek 22. člena ZPP).

Če pa tožena stranka v pritožbi smiselno izpodbija pravilno uporabo materialnega prava, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: za odločitev, katero pravo se uporabi, so relevantne določbe ZMZPP, saj kolizijskih pravil Uredba ne vsebuje. Predmetni spor izvira iz pogodb o najemu vozila, sklenjenih med pravnim prednikom in XX (priloge A7-A13 v spisu). Ker iz besedila teh pogodb ne izhaja, da bi stranki izbrali pravo, ki naj se uporabi v primeru spora, ni mogoče uporabiti 19. člena ZMZPP, temveč se na podlagi 20. člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano (t. i. načelo koneksnosti). Šteje se, da je najtesnejša zveza podana (če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo) s pravom države, v katerim ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Sodišče prve stopnje se bo v nadaljevanju torej moralo opredeliti tudi do vprašanja, katera od pogodbenih strank je tista, ki se je zavezala opraviti značilno izpolnitev, ter določiti, katero pravo se uporabi v obravnavani zadevi.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in posledica odločitve o njeni pritožbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 495/2003
• VSL sodba in sklep I Cp 6104/2006
• VSL sklep Cpg 210/93