VSL sklep I Cp 5899/2005

Jedro

Predpostavka za dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2.

odstavka 183. člena ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar

pomeni, da so podani pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem

postopku le dotlej, ko so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej

tudi stvarna pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke

pravdnih strank.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da ni

stvarno pristojno za odločanje po nasprotni tožbi in da bo po

pravnmočnosti sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo Okrožnemu sodišču

v Ljubljani.

Proti navedenemu delu sklepa vlaga pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb postopka. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Poudarja, da

je po členu 44 ZPP odločilna vrednost spornega predmeta in sicer

tista, kot jo je tožeča stranka navedla v tožbi ob njeni vložitvi. Po

istem členu mora sodišče o stvarni pristojnosti po uradni dolžnosti

preveriti vrednost spornega predmeta najkasneje na glavni obravnavi

pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Vrednost iz nasprotne tožbe

ob vložitvi torej ni presegala 2.000.000,00 SIT, razen tega pa je

sodišče združilo postopek v enotno obravnavanje in je tudi po načelu

atrakcije za odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku pristojno

okrajno sodišče. V ustaljeni sodni praksi je tudi sprejeto stališče,

po katerem je značilnost nasprotne tožbe v tem, da funkcionira tudi

kot toženčevo obrambno sredstvo in je smiselno vsa sporna vprašanja

reševati hkrati in zato kompleksno, odpravljena pa je zato tudi

možnost divergentnega sojenja v dejansko ali pravno povezanih

razmerjih. Višje sodišče v Ljubljani je v v sklepu I Cp 1678/2003, z

dne 3.12.2003 ugotovilo, da gre za tesno povezanost zahtevkov iz

tožbe in nasprotne tožbe in da mora sodišče prve stopnje istočasno

odločati o obeh zahtevkih.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je dajatveni denarni zahtevek. To

pa pomeni, da zanj ne veljajo določbe o ugotavljanju vrednosti

spornega predmeta vsebovane v členih 39. do 45 ZPP. Le v primerih, ko

se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč mogoče

uporabiti pravila, po katerih se določa oziroma korigira vrednost

spornega predmeta in le v takšnih primerih obstajajo procesne časovne

omejitve, v okviru katerih je mogoče še popraviti vrednost spornega

predmeta (člen 44 ZPP) in na katere se sklicujejo pritožniki. Ni

torej pravilno pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ne bi

smelo pri odločanju o svoji stvarni pristojnosti upoštevati že po

prvem naroku za glavno obravnavo spremenjene - višje vrednosti

tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, temveč tisto prvotno navedeno

v nasprotni tožbi ob njeni vložitvi, ki ne presega zneska

2.000.000,00 SIT. Sodišče mora ves čas postopka paziti na svojo

stvarno pristojnost (člen 19/1 ZPP), kar ob povedanem, ko je tožena

stranka v nasprotni tožbi zvišala denarni zahtevek tako, da je ta

presegel mejni znesek 2.000.000,00 SIT, ki razmejuje stvarno

pristojnost okrajnih sodišč od pristojnost okrožnih sodišč, pomeni,

da se je moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti

pristojnemu okrožnemu sodišču.

Ker gre za procesno predpostavko, ki povzroči absolutno neveljavnost

sodbe, ki bi jo izdalo stvarno nepristojno sodišče (glej 4. točko 2.

odstavka 339. člena ZPP), se tudi ni mogoče sklicevati na to da je

sodišče prve stopnje predhodno združilo postopke, da nasprotna tožba

predstavlja obrambno toženčevo sredstvo, da načelo ekonomičnosti

postopka zahteva skupno obravnavanje zahtevka iz tožbe in nasprotne

tožbe in da le takšen istočasen način obravnavanja prepreči

divergentne odločitve sodišča o posamičnih zahtevkih. Predpostavka za

dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2. odstavka 183. člena

ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar pomeni, da so podani

pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem postopku le dotlej, ko

so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej tudi stvarna

pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke pravdnih

strank.

Na takšno zakonsko določeno razmejitev in posledično dolžnost

sodišča, da se odreče odločanju v zadevah, ki ne spadajo v njegovo

pristojnost, ne more vplivati niti siceršnja dejanska in pravna

povezanost zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi, ki pa vendarle ni

takšna, da ne bi moglo sodišče prve stopnje glede na nastalo procesno

situacijo o njih odločati ločeno ali da bi moralo prekiniti postopek

in čakati na odločitev okrožnega sodišča o nasprotni tožbi, seveda pa

bo moralo, da bo lahko o zadevi pravilno odločilo, upoštevati tudi

izhodišča, ki so bila nanizana v razlogih sklepa pritožbenega

sodišča, opr.štev. I Cp 1678/2003, z dne 3.12.2003.

Zato je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo kot

neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi

s členom 366 ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2050/99
• VSL sklep III Cp 1223/2009
• VDS sodba Pdp 472/2002