VSL sklep I Cp 5170/2005

Jedro

Tožena stranka je šele na naroku dne 21.4.2005 svoj dokazni predlog

bolj določno opredelila, in sicer tako, da je predlagala imenovanje

izvedenca strojne stroke, ki naj bi ugotovil, ali lahko s svojo

družino v 3 mesecih porabi toliko vode, kot jo je zaračunala tožeča

stranka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in

načela kontradiktornosti s tem, ko se ni posebej opredelilo tudi do

predloga za postavitev sodnega izvedenca, podanega že v ugovoru zoper

sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče je glede na določbe 1. in 2.

odst. 287. člena ZPP dolžno izvesti le tiste dokaze, s katerimi se

ugotavlja odločilna dejstva. Za presojo o tem, ali naj predlagan

dokaz izvede, je zato potrebno, da stranka, ki je izvedbo tega dokaza

predlagala, tudi jasno navede, katero dejstvo se bo z njim

ugotavljalo. Kaj naj bi se z sodnim izvedencem ugotavljalo v tej

zadevi, je tožena stranka navedla šele na naroku dne 21.4.2005,

sodišče prve stopnje pa je lahko šele tedaj presodilo, ali je takšen

dokaz potreben oziroma ali se bo z njim dokazovalo kakšno odločilno

dejstvo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I ../13326 z

dne 24.8.2000 v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je tožena

stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v

višini 6.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2005 dalje

do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

pravi, da je glede vseh njenih navedb, podanih v ugovoru zoper sklep

o izvršbi, predlagala postavitev sodnega izvedenca, na prvem naroku

za glavno obravnavo pa je predlagala postavitev izvedenca strojne

stroke še zaradi ugotovitve, ali lahko tri osebe porabijo tolikšno

količino vode, kot jo je toženi stranki zaračunala tožeča stranka.

Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo le do dokaznega predloga z

izvedencem strojne stroke, ne pa tudi do izvedbe dokaza z izvedencem

za ugotovitev navedb v točki I. ugovora zoper sklep o izvršbi, je

bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Meni, da bi moralo

sodišče prve stopnje okvaro vodomera ugotavljati z izvedencem, saj

samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, izpoved Marka

K., ki ni neodvisni strokovnjak, pa ne more z gotovostjo dokazovati

utemeljenosti tožbenega zahtevka. Meni, da neizvedba dokaza z

izvedencem pomeni kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa ji je

sodišče prve stopnje kratilo možnost dokazovati svoje navedbe. Pravi,

da je tudi višina tožbenega zahtevka neizkazana. Tožeča stranka, ki

nosi dokazno breme bi morala dokazati tudi višino svoje terjatve, saj

je tožena stranka prerekala višino tožbenega zahtevka. Meni, da račun

ni dokaz višine tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je sodišče prve

stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj Odlok o porabi vode,

ki ni zakon, ne more nalagati obveznosti, saj se v pravice in

obveznosti posameznikov lahko posega le z zakonom. Pravi še, da Odlok

o oskrbi z vodo določa, da napake na vodomeru bremenijo uporabnika le

v primeru, kadar pride do okvare po krivdi tožene stranke oziroma

uporabnika. Ker napaka na vodomeru ni posledica delovanja tožene

stranke, bi bilo treba zato tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep o

izvršbi razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne

prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča niso podane v pritožbi zatrjevane

kršitve določb pravdnega postopka. Iz ugovora tožene stranke z dne

9.9.2000 zoper sklep o izvršbi izhaja, da je med drugim predlagala

tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Predlog za postavitev

sodnega izvedenca je podala na koncu vseh ugovornih navedb, napisanih

na strani in pol, pri tem pa ni navedla, katera izmed zatrjevanih

dejstev naj bi se z njim ugotavljalo. Šele na naroku dne 21.4.2005 je

svoj dokazni predlog bolj določno opredelila, in sicer tako, da je

predlagala imenovanje izvedenca strojne stroke, ki naj bi ugotovil,

ali lahko s svojo družino v 3 mesecih porabi toliko vode, kot jo je

zaračunala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb

pravdnega postopka in načela kontradiktornosti s tem, ko se ni

posebej opredelilo tudi do predloga za postavitev sodnega izvedenca,

podanega že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče

je glede na določbe 1. in 2. odst. 287. člena ZPP (Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004)

dolžno izvesti le tiste dokaze, s katerimi se ugotavlja odločilna

dejstva. Za presojo o tem, ali naj predlagan dokaz izvede, je zato

potrebno, da stranka, ki je izvedbo tega dokaza predlagala, tudi

jasno navede, katero dejstvo se bo z njim ugotavljalo. Kaj naj bi se

z sodnim izvedencem ugotavljalo v tej zadevi, je tožena stranka

navedla šele na naroku dne 21.4.2005, sodišče prve stopnje pa je

lahko šele tedaj presodilo, ali je takšen dokaz potreben oziroma ali

se bo z njim dokazovalo kakšno odločilno dejstvo. Po ugotovitvah

pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo

sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da odgovor na

vprašanje - ali lahko družina toženca v 3 mesecih porabi toliko vode,

kot jo je zaračunala tožeča stranka - ni relevanten za odločitev v

tej zadevi. Tudi če bi tožena stranka dokazala, da njena družina

tolikšne količine vode ni mogla porabiti v vtoževanem obdobju, to

samo po sebi namreč še ne bi pomenilo, da zaračunane količine vode

tudi dejansko ni porabila (vodo, ki je sama z družino ne bi porabila,

bi lahko tožena stranka dala v porabo komu drugemu, lahko bi jo tudi

kam odpeljala, lahko bi prišlo tudi do iztekanja vode iz slabo

zaprtih pip). Ugotavljanja okvare vodomera s sodnim izvedencem pa

tožena stranka niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti tekom

nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje ni izrecno

predlagala. Njene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve

stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker te okvare ni

ugotavljalo z sodnim izvedencem, so tako neutemeljene, saj tega sploh

ni predlagala.

Ker se dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi, izdani postopku v

sporih majhne vrednosti, po določbi 1. odst. 458. člena ZPP s

pritožbo ne more več izpodbijati, tožena stranka s pritožbo ne more

več izpodbijati verodostojnosti izpovedi priče Marka K. in zaključkov

sodišča prve stopnje, ki jih je napravilo na podlagi le-te. Iz istega

razloga ne more s pritožbo izpodbijati niti ugotovitve

prvostopenjskega sodišča o tem, da je terjatev tožeče stranke

izkazana v celoti tudi po višini. Ker je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da okvare na vodomeru pri toženi stranki ni bil in ker te

ugotovitve tožena stranka glede na določbo 1. odst. 458. člena ZPP s

pritožbo ne more več izpodbiti, so brezpredmetne tudi pritožbene

navedbe o tem, da po Odloku o oskrbi z vodo (Uradni list SRS, št.

11/87) napake na vodomeru bremenijo uporabnika le v primeru, kadar

pride do okvare po krivdi uporabnika in da bilo zato potrebno tožbeni

zahtevek zavrniti, saj je do njih prišlo brez krivde tožene stranke.

Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo materialnega

prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je svojo

odločitev oprlo na Odlok o oskrbi z vodo, pa čeprav se lahko v

pravice in obveznosti posameznikov posega le z zakonom. Navedeni

odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih

(Uradni list SRS št. 8/82), ki je v 41. členu določal, da lahko

občinska skupščina med drugim z odlokom predpiše tudi obvezno uporabo

in obvezno plačilo posameznih kom-unalnih storitev in proizvodov za

celotno območje občine ali njegov del, na podlagi te določbe pa je

Odlok o oskrbi z vodo v 8. točki 33. člena uvedel obvezno plačilo za

porabljeno vodo. Obveznost plačila za porabljeno vodo tožene stranke

tako ne temelji le na navedenem odloku, ampak tudi na zakonu, na

podlagi katerega je bil ta odlok sprejet, sodišče prve stopnje pa je

s tem, ko je svojo odločitev oprlo na ta odlok, pravilno uporabilo

materialno pravo.

Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena

ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009