VSL sklep I Cp 4774/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko

se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. člena ZTLR, ki kot

mejna kriterija, ki razločujeta dopustne imisije od nedopustnih,

določa otežkočeno uporabo nepremičnin zaradi dima, neprijetnih

vonjav, toplote, saj in podobnih dejavnikov čez mero, ki je glede na

naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna

ali ki povzroča znatnejšo škodo. Sodno varstvo, ki ga zahtevata

tožnika z negatornim tožbenim zahtevkom, ima nadalje svojo pravno

podlago v določbi 42. člena ZTLR, ki predvideva pravovarstveni

zahtevek na prenehanje opisanih vznemirjanj, v primeru nastanka škode

pa tudi uveljavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, pri čemer je

tudi mogoč zahtevek za povrnitev negmotne škode tudi zaradi kršitve

pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS,

katero zatrjujeta v konkretnem primeru tudi tožnika. Sodišče prve

stopnje je nadalje našlo tudi ustrezen pravni okvir za dajatveni

tožbeni zahtevek na odstranitev gnojne jame in prašičev v določbi

133. člena ZOR, ki omogoča prizadetemu, da zahteva od imetnika vira

nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb

večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje

ali škodna nevarnost, če nastanka vzmenemirjanja ali škode ni mogoče

preprečiti z ustreznimi ukrepi. Navedene pravne podlage je tako glede

opustitvenega zahtevka - na prenehanje vznemirjanj, ki jih po

trditvah tožečih strank predstavlja smrad, ki izvira iz gnojne jame

in prašičev toženih strank, kot tudi glede dajatvenega zahtevka - na

odstranitev navedenih virov smradu mogoče uporabiti v spornem primeru

kot ustrezno zgornjo premiso na ugotovljene pravno odločilne

okoliščine. Kot že zgoraj omenjeno pa ima odškodninski zahtevek

tožnikov pravno podlago tudi v že omenjeni ustavni določbi.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno

ugotavljalo pravno odločilna dejstva, to pa je predvsem - kot je

razvidno iz dosedaj nanizane pravne ureditve, ali zatrjevani smrad,

ki predstavlja imisijo, presega krajevno običajne meje in nadalje ali

je škoda, ki jo tožnika zatrjujeta pogojena s smradom, ki presega

normalne meje oziroma še dopustno obremenitev.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki

jo ima prvotožnik na nepremičnini vpisani pri zemljiškoknjižnem

vložku št. 169 k.o. P.., še posebej pa je dolžan iz svojih parcel št.

2454/1 in 132/1, vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku št. 256 k.o.

P.., iz neposredne bližine parcele tožeče stranke odstraniti gnoj v

roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V presežku je sodišče prve stopnje

tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je z izpodbijano sodbo ugodeno

tožbenemu zahtevku, po katerem sta toženi stranki dolžni nerazdelno

plačati prvotožeči stranki odškodnino v višini 500.000,00 SIT in

drugotožeči stranki odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT vse z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, v 15

dneh, da ne bo izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek prvotožeče

stranke zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki stroške postopka v znesku 272.173,00 SIT skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe

do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo obe pravdni stranki,

tožeči stranki zoper zavrnilni del, toženi stranki pa zoper ugodilni

del.

Tožeči stranki uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata,

da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da v celoti

ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v

plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podrejeno pa, da zadevo

v izpodbijanem delu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V

zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odstranitev

prašičev iz neposredne bližine parcele tožeče stranke poudarjata, da

je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno, ko je

zapisalo, da ni našlo razlogov za odstranitev prašičev iz objekta.

Tožeča stranka se je namreč ves čas postopka sklicevala na to, da so

tudi prašiči, ki jih toženca vzrejata brez posebnega dovoljenja, vir

smradu, saj se ta hlev nahaja v neposredni bližini nepremičnine

tožeče stranke. Če bi sodišče opravilo ogled na kraju samem, bi se

lahko prepričalo o tem, da so tudi prašiči, katerih klavniški odpadki

se mečejo v gnojno jamo, vir in izvor smradu. Ker torej dejansko

stanje ni bilo popolno ugotovoljeno, je sodišče napačno uporabilo

materialno pravo. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za

odškodnino za nematerialno škodo v presežku pa pritožnika poudarjata,

da bi morala biti prisojena višja odškodnina tudi prvotožniku, saj je

povedal, da je zaradi gnojne jame prikrajšan, ker je smrad nevzdržen

in trpi hude duševne bolečine. Povedal je, da mu je hči rekla, da

okna sploh ne moreš odpreti in ne moreš spati. Zato tudi na obisk

noče priti noben več, smrdi pa tudi obleka. Intenziteta duševnih

bolečin je večja, kot s prisojeno odškodnino ocenjuje prvostopno

sodišče. Sodišče bi lahko na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da

je gnojna jama postavljena tako, da povzroča prekomerni smrad,

toženca pa tudi nimata nobenih dovoljenj. Sodišče je pravilno

ugotovilo, da smrad odstopa od krajevno običajnih razmer in pri

tožečih strankah povzroča znatnejšo škodo, zaradi česar je že na

podlagi spisne dokumentacije mogoče zaključiti, da izvor prekomernega

smradu predstavljajo tudi prašiči.

Toženi stranki uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da se

pritožba skupaj s spisom odstopi v reševanje Višjemu sodišču v

Ljubljani, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in

tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek

sodišču prve stopnje. Opozarjata, da sodišče prve stopnje ni opravilo

ogleda na kraju samem in se zato ni moglo prepričati o dejanski legi

sporne gnojne jame. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz

z izvedencem, ki bi opravil ustrezne meritve v daljšem časovnem

obdobju, ki bi pokazale, kakšna je stopnja smradu. Sodišče je tako

zgolj verjelo tožečim strankam, pri čemer ni upoštevalo dejstva, da

pravdne stranke živijo na vasi, kjer so gnojišča in domače živali

nekaj povsem običajnega in normalnega. Gnoj in hlev s prašiči se ne

nahajajo v neposredni bližini nepremičnine tožeče stranke, temveč sta

odmaknjena od hiše več kot šest metrov. Napačen je tudi zaključek

prvostopnega sodišča, da sta toženca prestavila gnojno jamo na drugo

mesto iz razloga, ker je smrad postal neznosen za njiju. Gnojno jamo

sta namreč prestavila le zato, da sta si omogočila dostop do svoje

garaže in da je gnoj blizu objektov, v katerih je živina. Ne gre za

nedovoljene neposredne imisije. Neprijeten vonj ni tolikšen, da bi

presegal mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnin ter glede

na krajevne razmere običajna. Gre za kmetijo, ki predstavlja tudi vir

preživljanja. P...je tipična slovenska vas, kjer se večina

prebivalcev ukvarja s kmetijstvom. Dejstvo, da ima nekdo deset

prašičev ni nič nenavadnega za takšno vas. Neprijeten vonj se širi

tudi drugje, pa temu nihče ne nasprotuje, saj je to za takšno okolico

nekaj normalnega in ne presega nobene običajne mere, kot navajata

tožnika. Vzrok je le v slabih medsosedskih odnosih. Družina tožečih

strank je namreč že pred tem sporom tožencema preprečila gradnjo

stanovanjske hiše. Drugotožnica tudi že ves čas živi na vasi in ve,

da je določena stopnja neprijetnega vonja pogosto prisotna,

prvotoženec pa prihaja v to okolje zgolj na obisk iz Ljubljane in ga

zato smrad moti, saj nanj ni in ne more biti navajen. K gradbenemu

dovoljenju za legalizacijo gnojne jame je dala soglasje Veterinarska

uprava RS, OU K..., Veterinarska inšpekcija in Inšpektorat RS za

varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožeča stranka do izdaje

odločbe v upravnem postopku ni nasprotovala legalizaciji gnojne jame.

Izmišljene so tudi trditve tožečih strank, da muhe lezejo v hišo in

podgane hodijo po dvorišču. Te trditve bo lahko sodišče preverilo s

pomočjo zdravstvene inšpekcije. Odškodninski zahtevek je preuranjen

in neutemeljen. Trditev sodišča, da tožnika ne prebivata v zdravem

življenjskem okolju, je zmotna. To stališče sodišče tudi ne obrazloži

in ne navede razlogov. Tudi ne pojasni, v čem je porušeno duševno

stanje tožečih strank. Drugotožnica tudi ne pojasni v čem so njene

nevšečnosti. Sodišče našteva muhe, podgane in miši, čeprav tožnika

tega ne navajata, o tem pa ni ničesar izpovedala tudi kakšna priča.

Iz tožbenih trditev ne izhaja, da gnojna jama povzroča nevšečnosti in

je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tudi ni bil

zaslišan priča K. Vinko Žani iz D...

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko

se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. člena ZTLR, ki kot

mejna kriterija, ki razločujeta dopustne imisije od nedopustnih,

določa otežkočeno uporabo nepremičnin zaradi dima, neprijetnih

vonjav, toplote, saj in podobnih dejavnikov čez mero, ki je glede na

naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna

ali ki povzroča znatnejšo škodo. Sodno varstvo, ki ga zahtevata

tožnika z negatornim tožbenim zahtevkom, ima nadalje svojo pravno

podlago v določbi 42. člena ZTLR, ki predvideva pravovarstveni

zahtevek na prenehanje opisanih vznemirjanj, v primeru nastanka škode

pa tudi uveljavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, pri čemer je

tudi mogoč zahtevek za povrnitev negmotne škode tudi zaradi kršitve

pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS,

katero zatrjujeta v konkretnem primeru tudi tožnika. Sodišče prve

stopnje je nadalje našlo tudi ustrezen pravni okvir za dajatveni

tožbeni zahtevek na odstranitev gnojne jame in prašičev v določbi

133. člena ZOR, ki omogoča prizadetemu, da zahteva od imetnika vira

nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb

večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje

ali škodna nevarnost, če nastanka vzmenemirjanja ali škode ni mogoče

preprečiti z ustreznimi ukrepi. Navedene pravne podlage je tako glede

opustitvenega zahtevka - na prenehanje vznemirjanj, ki jih po

trditvah tožečih strank predstavlja smrad, ki izvira iz gnojne jame

in prašičev toženih strank, kot tudi glede dajatvenega zahtevka - na

odstranitev navedenih virov smradu mogoče uporabiti v spornem primeru

kot ustrezno zgornjo premiso na ugotovljene pravno odločilne

okoliščine. Kot že zgoraj omenjeno pa ima odškodninski zahtevek

tožnikov pravno podlago tudi v že omenjeni ustavni določbi.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno

ugotavljalo pravno odločilna dejstva, to pa je predvsem - kot je

razvidno iz dosedaj nanizane pravne ureditve, ali zatrjevani smrad,

ki predstavlja imisijo, presega krajevno običajne meje in nadalje ali

je škoda, ki jo tožnika zatrjujeta pogojena s smradom, ki presega

normalne meje oziroma še dopustno obremenitev. V zvezi s slednjim pa

mora pritožbeno sodišče opozoriti še na normativno ureditev, katere

sodišče prve stopnje dosedaj ni uporabilo. Če gre za poseg v omenjeno

osebnostno pravico je namreč potrebno kot ustrezno pravno podlago

razen že omenjene ustavne določbe in splošne določbe 200. člena ZOR,

ki na načelni ravni določata pravico do odškodnine za negmotno škodo

zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne

pravice, uporabiti tudi določbe Zakona o varstvu okolja (Ur.list. RS

štev. 32/1993; v nadaljnjem besedilu: ZVO) - predvsem določbi 5.

člena zakona.

Po določbi točke 5.1 5. člena predstavlja emisijo izpuščanje oziroma

oddajanje snovi (v tekočem, plinastem ali trdnem stanju) ali energije

(hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba) iz posameznega vira v

okolje. Določba 6. točke istega člena nadalje opredeljuje pojem

obremenitve okolja z emisijo in jo definira kot vsak poseg oziroma

posledico posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali

povzroča onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja, tveganje za

okolje ali poškodbo okolja, ter raba in izkoriščanje naravnih dobrin,

ne glede na to ali gre za obremenjevanje ali obremenjenost okolja.

Dopustna obremenitev okolja pa je obremenitev, ki ne presega

predpisanih normativov ali okvirov dovoljenih posegov v okolje (mejne

vrednosti) - glej še točko 6.1 istega člena. Ali smrad v konkretnem

primeru presega opisane okvire pa je vsekakor strokovno vprašanje in

je za pravilen odgovor nanj potrebno razpolagati z ustreznim

strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga, temveč le

ustrezen strokovnjak. Sodišče pa je, kot že zgoraj omenjeno, samo

ugotavljalo ali smrad presega tolerančne okvire in zavrnilo povsem

ustrezen oziroma potreben dokazni predlog tožečih strank za

postavitev izvedenca ustrezne stroke. Zato je sodišče prve stopnje z

izpodbijano sodbo kršilo določbo 243. člena ZPP, ki določa, da

sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za

razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim

sodišče ne razpolaga, takšna kršitev pa je vplivala oziroma lahko

vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v spornem primeru. V

pritožbi tožencev vsebinsko uveljavljan očitek bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z

navedeno zakonsko procesno določbo je torej utemeljen. Pritožbeno

sodišče je moralo zato ugoditi obema pritožbama in razveljaviti v

celoti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje sodišču

prve stopnje (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo predvsem

izvesti tudi predlagani dokaz z izvedencem, ki bo opravil ogled na

kraju samem in izvedel ustrezne meritve smradu. Pri tem se bo

izvedenec oprl tudi na standarde oziroma normative o še dopustni

stopnji smradu, upoštevaje pri tem tudi okoliščino, da gre vendarle v

konkretnem primeru za kmečko okolje, v katerem nastaja smrad pri

opravljanju kmetijske dejavnosti. Šele na podlagi izdelanega

izvedenskega mnenja oziroma opravljenih meritev bo lahko sodišče prve

stopnje pravilno odločilo. Pri tem bo ob eventuelnem pomanjkanju

domačih normativov v zvezi z merjenjem stopnje smradu izvedenec moral

upoštevati ustrezne tuje normative (glej v tej smeri sklep VSL I Cp

747/2001, objavljen v sodni računalniški bazi - IESP), pri čemer pa

ne bo pomembna okoliščina ali toženca že razpolagata z ustreznimi

dovoljenji za objekte, kjer se nahaja gnoj oziroma prašiči, oziroma

ali imata tudi ustrezno dovoljenje za vzrejo prašičev, kot to zmotno

menita tožnika. Vsa ta vprašanja so namreč v pristojnosti ustreznih

upravnih organov in ne sodišča, ki mora glede na navedeno zakonsko

ureditev oceniti ali je prišlo do posega v lastninsko pravico in

navedeno ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, v takšni

meri, ki že presega omenjeno normativno ureditev in upravičuje

prizadete do pravo varstvenih zahtevkov, kakršne uveljavljata v tej

pravdi tudi tožnika. V primeru, če bo izvedenec ugotovil, da smrad

presega krajevno običajne meje, povzroča znatnejšo škodo oz. presega

normative, naj tudi odgovori na vprašanje s kakšnimi ukrepi se

morebitni nedopustni smrad lahko zmanjša na dopustno mejo oz.

odpravi.

Pritožbeno sodišče pa še pritrjuje pritožbi toženih strank, ki

pravilno ugotavljata, da del tožbene trditvene podlage ne

predstavljajo v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine, da naj bi

iz gnojne jame izvirale tudi insekti, miši in podgane, ki naj bi

prihajali v hišo tožnikov. Zato v ponovljenem postopku sodišče prve

stopnje ne bo smelo opreti svoje odločitve na okoliščine, ki jih

tožnika v tožbenih navedbah ne zatrjujeta in tako ne morejo

predstavljati del konkretnega stanu, na katerega bi bilo mogoče

uporabiti zgoraj opisani zakonski okvir. V skladu z načelom

dispozitivnosti uzakonjenem v 1. odstavku 2. člena ZPP lahko namreč

sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in kolikor je

sodišče prve stopnje ob povedanem te meje preseglo, je podana tudi v

pritožbi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo 1.

odstavka 2. člena ZPP v tem delu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1616/2006
• VSL sodba in sklep II Cp 903/99
• VSC sodba Cp 1085/2007