VSL sklep I Cp 707/2007

Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče mora pri presoji popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila preveriti tudi usklajenost vsebine zemljiškoknjižnega dovolila s predmetom zavezovalnega pravnega posla, ki v posameznem primeru predstavlja podlago za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, in dovoliti vpis le, če se vsebina zemljiškoknjižnega dovolila ujema s predmetom priloženega zavezovalnega pravnega posla (bodisi da gre za eno listino, kot v konkretni zadevi, bodisi da sta zemljiškoknjižno dovolilo in pogodba o prenosu določene nepremičnine ločeni listini). Nasprotno stališče bi namreč v skrajnem primeru pomenilo, da bi lahko predlagatelj zemljiškoknjižnemu dovolilu, izstavljenemu na posebni listini, priložil popolnoma nepovezan zavezovalni pravni posel (pogodbo) oziroma da bi lahko dosegel vpis zgolj z zemljiškoknjižnim dovolilom, ne da bi sploh priložil primeren zavezovalni pravni posel. Po 4. točki 146. člena ZZK-1 je ena izmed procesnih predpostavk za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu tudi predložitev listin, na podlagi katerih se s predlogom zahteva vpis in drugih listin, ki mu morajo biti predložene, med drugim tudi listine o zavezovalnem pravnem poslu. Če bi bilo za vpis dovolj zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, bi bila namreč omenjena določba 36. člena ZZK-1 nepotrebna. Ta določba pa ni nepomembna, saj temelji na načelu kavzalnosti, za katerega se je jasno in razločno izrekel SPZ v 40. členu. To načelo pa govori v prid temu, da mora zemljiškoknjižno sodišče popolnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) presojati v povezavi z obstojem primernega zavezovalnega pravnega posla (pogodbe), ki predstavlja kavzo/podlago razpolagalnemu pravnemu poslu oziroma, da mora pred dovolitvijo vpisa ugotoviti identičnost predmetov obeh predloženih pravnih poslov.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodišču v ponovno odločanje in se dovoli izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodišča.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižni sodnik zavrnil ugovor nasprotnega udeleženca in potrdil sklep zemljiškoknjižnega referenta na O. s. v L. opr. št. Dn 10764/2005 z dne 11.11.2005, da se na podlagi prodajne pogodbe XX1 z dne 8.4.2005 pri nepremičnini parc. št. 1991/48, vpisani v vložku št. 3867, k. o. Z. Š., ki je last nasprotnega udeleženca do celote, dovoli odpis parc. št. 19981/48 s prenosom vknjižene služnostne pravice in vpis v nov vložek št. 4689, k. o. Z. Š. ter pri novo odprtem vložku vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in odredi povrnitev stroškov postopka v višini 5.500,00 SIT. Nasprotni udeleženec v svoji pritožbi navaja, da je prodajna pogodba XX1 z dne 8.4.2005 zasebna listina in kot taka ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo ter da bi moral zemljiškoknjižno dovolilo v posebnem notarskem zapisu potrditi notar, ker listine ni sestavil odvetnik, oziroma notar kot to določa 49. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS št. 23/2005, v nadaljevanju ZN). Nasprotni udeleženec v pritožbi posebej izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj sta se stranki dogovorili zgolj za prodajo dela nepremičnine parc. št. 1991/48 v izmeri 5.392 m2 od celotne izmere 8.696 m2, kot izhaja iz 1 in 2. člena prodajne pogodbe z dne 8.4.2005.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da 49. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS št. 2/2007, v nadaljevanju ZN), ki ga izpostavlja pritožba z vidika presoje sposobnosti listin za vpis v zemljiško knjigo, ni relevanten, saj je iz njegove umestitve in vsebine mogoče razbrati, da govori zgolj o tem, da zasebne listine, ki jo sestavljajo same stranke brez odvetnika oziroma notarja, slednji ne more potrditi in s tem izenačiti z notarskim zapisom, kar pa ne pomeni, da notar ne more overiti podpisov na omenjeni listini v skladu s 64. členom ZN. Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) v 23. členu oziroma Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1) v 41. členu namreč glede zemljiškoknjižnega dovolila ne zahtevata, da je sestavljen v obliki notarskega zapisa, temveč zgolj, da je podpis na njem overjen. Le v nekaterih primerih SPZ predpisuje obliko notarskega zapisa tudi za zemljiškoknjižno dovolilo (notarska hipoteka, zemljiški dolg..). Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Pritožnik pa pravilno opozarja, da je bila prodajna pogodba z dne 8.4.2005, sklenjena zgolj za del sporne nepremičnine, z razpolagalnim pravnim poslom (zemljiškoknjižnim dovolilom v točki 4.0 pogodbe z dne 8.4.2005) pa je prodajalec dovolil prenos celotne sporne nepremičnine na predlagatelja. Zemljiškoknjižni sodnik je potrdil odločitev zemljiškoknjižnega referenta, ki je kljub temu dovolil vpis, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa navedel, da iz zemljiškoknjižnega dovolila, vsebovanega v 4.0 točki prodajne pogodbe z dne 8.4.2005 izhaja, da je bilo izdano dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini do celote in ne le za del. Zemljiškoknjižni sodnik je zavzel stališče, da mora zemljiškoknjižno sodišče pri ugotavljanju popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila presojati le vsebino in obliko samega zemljiškoknjižnega dovolila in ni dolžno, oziroma niti ne sme presojati ali je zemljiškoknjižno dovolilo po vsebini usklajeno z zavezovalnim pravnim poslom, ki v skladu z načelom kavzalnosti predstavlja podlago za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Povedano drugače, zemljiškoknjižni sodnik je izhajal iz predpostavke, da pri odločanju o utemeljenosti predloga za vpis zemljiškoknjižno sodišče sploh ne sme preverjati identičnosti predmeta zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Takšno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča napačno.

Zakon o zemljiški knjigi v prvi točki prvega odstavka 148. člena določa, da se vpis dovoli, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, medtem ko je v prvem odstavku 149. člena določeno, da je zahtevek za vpis utemeljen, če je vsebina vpisa, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva, dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom in če je z zemljiškoknjižnim dovolilom tudi dovoljen vpis v korist osebe, v korist katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva. Iz vsebine četrtega in petega odstavka 149. člena ZZK-1, ki določata, da je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila res izhaja, da ni pristojno presojati veljavnosti pravnega posla.

Na podlagi zapisanega je nesporno, da zemljiškoknjižno sodišče v strogo formalnem postopku ne sme presojati vsebine oziroma veljavnosti zavezovalnega pravnega posla (primerjaj Plavšak, Nina et al., Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, komentar 21. člena, str. 119). Vendar pa mora zemljiškoknjižno sodišče pri presoji popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1) preveriti tudi usklajenost vsebine zemljiškoknjižnega dovolila s predmetom zavezovalnega pravnega posla, ki v posameznem primeru predstavlja podlago za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, in dovoliti vpis le, če se vsebina zemljiškoknjižnega dovolila ujema s predmetom priloženega zavezovalnega pravnega posla (bodisi da gre za eno listino, kot v konkretni zadevi, bodisi da sta zemljiškoknjižno dovolilo in pogodba o prenosu določene nepremičnine ločeni listini). Nasprotno stališče bi namreč v skrajnem primeru pomenilo, da bi lahko predlagatelj zemljiškoknjižnemu dovolilu, izstavljenemu na posebni listini, priložil popolnoma nepovezan zavezovalni pravni posel (pogodbo) oziroma da bi lahko dosegel vpis zgolj z zemljiškoknjižnim dovolilom, ne da bi sploh priložil primeren zavezovalni pravni posel. Po 4. točki 146. člena ZZK-1 je ena izmed procesnih predpostavk za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu tudi predložitev listin, na podlagi katerih se s predlogom zahteva vpis in drugih listin, ki mu morajo biti predložene, med drugim tudi listine o zavezovalnem pravnem poslu (36. člena ZZK-1). Če bi bilo za vpis dovolj zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, bi bila namreč omenjena določba 36. člena ZZK-1 nepotrebna. Ta določba pa ni nepomembna, saj temelji na načelu kavzalnosti, za katerega se je jasno in razločno izrekel SPZ v 40. členu (Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, komentar 40. člena, para. 5, str. 249). To načelo pa govori v prid temu, da mora zemljiškoknjižno sodišče popolnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) presojati v povezavi z obstojem primernega zavezovalnega pravnega posla (pogodbe), ki predstavlja kavzo/podlago razpolagalnemu pravnemu poslu oziroma, da mora pred dovolitvijo vpisa ugotoviti identičnost predmetov obeh predloženih pravnih poslov.

Upoštevajoč povedano je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 161. člena ZZK-1 ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje in dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika.

Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.36/2004, v nadaljevanju ZPP) v zvezi drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nadalj., v nadaljevanju ZNP) odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 296/2009
• VSL sodba II Cp 3961/2008
• VSC sklep Cp 249/2007