VSL vmesna sodba II Cp 581/2006

Jedro

Poleg tega, da je pri odločanju o soodgovornosti tožnika treba upoštevati veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornih vozil, je treba upoštevati tudi, da je voznik dovoljeno hitrost prekoračil za 40 km/h, pri čemer bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s predpisano hitrostjo. Voznik avtomobila je pravočasno videl tožnika na rolerjih, mogel in moral bi računati s tem, da lahko pride do nenadne spremembe smeri njunega gibanja in bi moral hitrost prilagoditi tem okoliščinam. Če namreč udeleženec v prometu v konkretnih okoliščinah lahko pričakuje oziroma predvideva napačno ravnanje drugega, mora storiti vse, da nastanek škode prepreči . Voznik avtomobila pa tega ni storil, ampak je vozil celo nad dovoljeno omejitvijo.

Res je, da je treba posledice instinktnega odziva pripisati ravnanju tistega, ki je odgovoren za nastanek takšne situacije. V tožnikovem primeru sta nevarno situacijo povzročila oba: tako tožnik kot voznik avtomobila, zato tudi posledic tožnikovega instinktivnega ravnanja ni mogoče pripisati le vozniku avtomobila.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"Zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do 60%."

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 8.9.2003 zahteval od sodišča naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil njen zavarovanec v prometni nesreči dne 15.7.2001.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti. Odločilo je, da tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nesreči, odgovarja le do 20 %, ker je tožnik z 80 % sam prispeval k nastanku škode.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik, ko je prišlo do prometne nesreče, rolal približno 1,5 m od vozišča in s tem kršil četrti odstavek 84. člena ZVCP. Navaja, da je sicer res v kazenski ovadbi zoper voznika avtomobila navedeno, da je tožnik rolal približno 1,5 m od desnega roba vozišča v smeri rolanja, da pa je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče N. V. in napačno ocenilo, da je priča to dejstvo potrdila. Tožnik opozarja, da zoper tožnika tudi nikoli ni bila izdana odločba o prekršku, s katero bi bila ugotovljena njegova kršitev cestnoprometnih predpisov. Tožnik navaja tudi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je rolal na napačni strani ceste. Navaja, da sta rolala skupaj z N. V. in sta tvorila organizirano skupino pešcev v smislu šestega odstavka 84. člena ZVCP, ki pa je zunaj naselja dolžna hoditi (rolati) ob desnem in ne ob levem robu vozišča v smeri hoje. Do te razlage je po mnenju tožnika mogoče priti upoštevaje 49. točko 19. člena ZVCP, ki definira skupino vozil. Tožnik poudarja, da je skupina vozil med seboj povezana skupina najmanj enega vlečnega in najmanj enega priklopnega vozila, ki so v cestnem prometu udeležena kot celota. Tožnik opozarja tudi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zapeljal na drugo stran ceste, ne da bi se pred tem prepričal, če to lahko varno stori. Opozarja, da je bila njegova reakcija hipna in posledica panične reakcije zaradi bližajočega se vozila. Tožnik meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo takšne reakcije šteti v škodo tožnika in opozarja, da je V. s. R. S. v zadevi opr. št. zavzelo stališče, da kadar nevarna situacija prisili oškodovanca k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba tudi vse posledice takega instinktivnega in hipnega odziva pripisati ravnanju tistega, ki je odgovoren za nastanek takšne nevarne situacije. Tožnik tako meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je voznik avtomobila za 40 km/h prekoračil hitrost. Tožnik meni, da je glede na kazen, ki je predpisana za posamezne prekrške, ki sta jih zagrešila tožnik in voznik avtomobila, sam največ z 18,75 % prispeval k nastanku škode. Tožnik poudarja tudi, da je izvedenec ugotovil, da bi voznik lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s hitrostjo do 75 km/h. Tožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka pri akontaciji odškodnine upoštevala tožnikov 30% soprispevek k nastanku škode. Tožnik meni, da bi zato sodišče prve stopnje moralo šteti, da tožena stranka priznava svojo odgovornost do 70 % in opozarja, da je takšno stališče V. s. R. S. zavzelo v odločbi pod opr. št. . Tožnik meni, da odločitev o deležu deljene odgovornosti ni pravilna in pri tem opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. Tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je za škodo, ki je nastala tožniku, v celoti odgovorna tožena stranka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Avtomobil je motorno vozilo, to pa je nevarna stvar in zato imetnik motornega vozila objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil (173. in 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je treba uporabiti v skladu z določbo 1006. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju ZOR). Po tretjem odstavku 177. člena ZOR je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

* da je do prometne nesreče prišlo 15.7.2001, ko je tožnik rolal po cesti in ga je pri prehitevanju na levem voznem pasu zadel voznik avtomobila;

* da je voznik avtomobila preden je začel zavirati vozil 110 km/h, hitrost pa je v neposredni bližini prometne nezgode s prometnim znakom omejena na 70 km/h;

* da bi voznik avtomobila prometno nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 75 km/h;

* da je tožnik rolal po desni strani ceste in to približno 1,5 m od desnega roba vozišča, s čimer je kršil 84. člen ZVCP;

* da je tožnik potem, ko je zagledal, da se mu približuje vozilo, zapeljal na levi vozni pas, kjer je tudi prišlo do nesreče.

Neutemeljen je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje za zgoraj navedene ugotovitve ni imelo podlage v izvedenih dokazih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik rolal približno 1,5 m od desnega roba vozišča temelji na ovadbi in izpovedi priče N. V. v kazenskem postopku, ki ga je zoper voznika avtomobila vodilo O. s. v L. pod opr. št. Ta je povedala, da je sama vozila bolj ob robu ceste, tožnik pa je bil zadnjih deset metrov pred dogodkom bolj odmaknjen od roba, vsaj kak meter bolj proti sredini ceste. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik rolal približno 1,5 m od roba vozišča. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je s tem tožnik kršil določbo ob nesreči veljavnega četrtega odstavka 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98, v nadaljevanju ZVCP), ki določa, da morajo pešci zunaj naselja in v naselju, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze, hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje in pri tem lahko uporabljajo največ en meter vozišča, merjeno od roba vozišča.

Tožnik tudi nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče šteti, da sta z N. V. tvorila organizirano skupino pešcev, ki mora v primeru iz navedenega četrtega odstavka 84. člena ZTCP v skladu s šestim odstavku 84. člena ZTCP hoditi ob desnem robu vozišča v smeri hoje.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišče, da je tožnik kršil določbo 8. točke 84. člena ZVCP, ki določa, da se mora pešec preden stopi na vozišče prepričati, ali to lahko varno stori. Tožnik je namreč, ko je zagledal vozilo odreagiral tako, da se je vozilu namesto ob desni rob vozišča, umaknil na levi vozni pas vozišča kjer je tudi prišlo do nesreče. Za ugotovitev, da je tožnik soprispeval k nastanku škode nikakor ni potrebno, da bi bila njegova kršitev predpisov ZVCP ugotovljena z odločbo o prekršku.

Vendar pa ima tožnik prav, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o delni oprostitvi odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja oškodovanca zmotno uporabilo določbo 177. člena ZOR in ni pravilno ocenilo teže oškodovančevega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša avtomobil kot nevarna stvar ob upoštevanju tudi nedopustnega ravnanja voznika avtomobila.

Poleg tega, da je pri odločanju o soodgovornosti tožnika treba upoštevati veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornih vozil, je treba upoštevati tudi, da je voznik dovoljeno hitrost prekoračil za 40 km/h pri čemer bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s predpisano hitrostjo. Po 27. členu ZVCP sme voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Voznik avtomobila je pravočasno videl tožnika in N. V. na rolerjih, mogel in moral bi računati s tem, da lahko pride do nenadne spremembe smeri njunega gibanja in bi moral hitrost prilagoditi tem okoliščinam(primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 37/94 in II Ips 626/92). Če namreč udeleženec v prometu v konkretnih okoliščinah lahko pričakuje oziroma predvideva napačno ravnanje drugega, mora storiti vse, da nastanek škode prepreči (primerjaj z odločbo V. s. R. S. opr. št.). Voznik avtomobila pa tega ni storil, ampak je vozil celo nad dovoljeno omejitvijo.

Vendar pa tožnik nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče šteti, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren voznik avtomobila, ker je bila njegova reakcija, ko se je vozilu umaknil na napačno stran, instiktvivna reakcija na nevarno situacijo in je treba posledice takšnega odziva pripisati ravnanju tistega, ki je odgovoren za nastanek takšne situacije. Višje sodišče opozarja, da je v zadevi v kateri je V. s. R. S. zavzelo takšno stališče, nevarno situacijo v celoti povzročil vzdrževalec cest. V tožnikovem primeru, pa sta nevarno situacijo povzročila oba: tako tožnik kot voznik avtomobila, zato tudi posledic tožnikovega instinktivnega ravnanja ni mogoče pripisati le vozniku avtomobila.

Pravilna materialnopravna ocena vseh ugotovljenih dejstev, odločilnih za odločitev o deležih soodgovornosti tako narekuje ugotovitev soodgovornosti v razmerju 60 % na strani voznika in 40 % na strani tožnika. Tožnik tudi nima prav, ko v pritožbi navaja, da je treba šteti, da je tožena zavarovalnica s tem, ko je tožniku pri končni ponudbi odškodnine pred pravdo upoštevali tožnikovo 30 % odgovornost. Pri poravnavi gre vselej za vzajemno popuščanje udeleženih strani, zato je treba ponudbe, dane v okviru pogajanj pri sklepanju poravnave, ocenjevati v tej luči. Nikakor pa ni mogoče šteti poravnalne ponudbe, dane pred pravdo, za priznanje dejstev po 214. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP). V pravdnem postopku namreč tožena stranka nikoli ni priznala 70% odgovornosti za škodo, kar nenazadnje navaja tudi sam tožnik v pritožbi.

Višje sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo spremenilo kot je razvidno iz izreka sodbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 307/2005
• VSK sklep in sodba I Cp 990/2003
• VSK sodba Cp 392/99