VSL sklep I Cp 622/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.622.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50672 |
Datum odločbe: | 08.06.2005 |
Področje: | pogodbeno pravo |
Institut: | ničnost - posredniška pogodba - denarna kazen |
Jedro
Pravna teorija je izoblikovala stališče, da gre za ničnostno sankcijo
zaradi nedopustnosti le v primeru, če bi bila nedopustnost predpisana
v splošnem interesu, ne pa, kadar gre za relativno nedopustnost med
strankami. Tedaj pridejo v poštev druge sankcije, kot npr. delna
ničnost ali prilagoditev razmerja. Zakon za kršitev načela
enakovrednosti dajatev predpisuje drugačne sankcije kot ničnost.
Specialno pravno pravilo za pogodbo o posredovanju oz. za
sankcioniranje neenakih dajatev posrednika in naročnika je uzakonjeno
v 3. odst. 822. čl. ZOR. Ta daje naročniku možnost, da od sodišča
zahteva znižanje pretirano visoko dogovorjenega plačila posrednika,
če plačilo (dajatev naročnika) bistveno presega posrednikov trud in
storitev (dajatev posrednika). Navedena možnost pravzaprav specifično
za pogodbo o posredovanju izpeljuje splošna pravna pravila o
čezmernem prikrajšanju ali oderuški pogodbi, ki jih ZOR predvideva
kot sredstvi za sanacijo kršitve temeljnega pravnega in moralnega
načela enakosti dajatev.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter zadeva vrne
v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (pravilno s sodbo)
razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo pod
opr. št. I 96/17299-2 dne 12.6.1996, in zavrnilo tožbeni zahtevek na
plačilo 774.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne
2.10.1996 do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku
21.507,60 SIT, tožeči stranki pa je s popravnim sklepom naložilo v
plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 237.330,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.12.2003 dalje do plačila.
Zoper tako odločitev se je tožeča stranka pravočasno pritožila.
Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga bodisi ugoditev
zahtevku bodisi razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Sodišču prve
stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj glede na s
strani sodišča zavzeto stališče nobeno plačilo posredniške provizije
posredniku, ki posreduje za obe stranki, s strani kupca nepremičnine
ne bi imelo veljavne pravne podlage. V primeru, kadar nepremičninski
posrednik zastopa kupca, je kaj običajno in pogosto, da je že prva
posredovana informacija o nepremičnini, ki jo ima posrednik v svoji
bazi podatkov, prava, torej, da je kupec pripravljen kupiti ravno to
nepremičnino. Očitki tožeči stranki, da česa drugega kot ogleda enega
samega stanovanja za tožečo stranko ni storila, niso upravičeni, saj
je tožena stranka sama ravnala mimo posrednika, ni ga obveščala o
sklepanju pogodbe ali sploh o svojem nadaljnjem interesu.
Neutemeljena pa je tudi graja višine zahtevka, saj je protispisna
ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka vtoževani račun izdala
zaradi zamude pri plačilu prvega računa, s katerim je bila zaračunana
2% provizija. Tožeča stranka je jasno navajala, da je račun izdan v
skladu z 8. členom pogodbe o posredovanju, in sicer zaradi kršitve
pogodbe - ker je toženec sklenil prodajno pogodbo, ne da bi o tem
obvestil posrednika, ki je za isti pogodbeni predmet posredoval
informacijo.
Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, predlaga potrditev
izpodbijane sodbe oz. zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške sestave
odgovora na pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo 744.060,00
SIT s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški, po svoji pravni
naravi predstavlja denarno kazen (ne glede na dejstvo, da sta stranki
v pogodbi dogovorili oz. poimenovali sankcijo kot "plačilo
odškodnine"). Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje,
prva listina, ki jo je tožeča stranka sama predložila kot
verodostojno listino, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi,
vsebuje trditev, ki zanika utemeljenost tožbenega zahtevka
(nesklepčnost). Na računu tožeče stranke št. 47/96, izdanem dne
30.9.1996, ki se v spisu nahaja v prilogi A2, jasno piše, da je račun
izdan, ker prvotni račun za znesek 4.200 DEM v tolarski
protivrednosti št. 18/95 (zahtevek za izpolnitev po pogodbi o
posredovanju) ni bil plačan (torej zaradi neplačila denarne
obveznosti, zaradi česar denarna kazen ni dopustna). Pri tej trditvi
je tožeča stranka vztrajala tudi še v vlogi na list. št. 28
(pripravljalna vloga z dne 2.10.2003) in šele kasneje (na zadnji
glavni obravnavi dne 5.12.2003, list. št. 50) navajala okoliščine, ki
so edine pravnorelevantne glede na naravo zahtevka kot denarne kazni
za kršitev nedenarne obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje je
dopustilo spremembo tožbe - sprememba trditvene podlage o dejstvih,
ki so podlaga tožbenemu zahtevku, ne da bi o tem sprejelo kakšen
sklep ali iskalo privolitve nasprotne stranke (185. čl. Zakona a
pravdnem postopku, nadalje ZPP), vendar nato v sodbi
pravnorelevantnih dejstev ni ugotovilo. Če je torej sodišče prve
stopnje dopustilo spremembo tožbe, se bo moralo o relevantnih
navedbah in dokazih opredeliti, pri tem pa dati toženi stranki
možnost za pripravo obrambe, da ne bi prišlo do kršitve načela
obojestranskega zaslišanja. Tožbeni zahtevek bi bil namreč lahko
utemeljen na podlagi 8. člena pogodbe o posredovanju, ki sta jo
pravdni stranki sklenili dne 20.9.1994 (prilogi A3, A4), če bi bili
ugotovljeni elementi kršitve pogodbe, kot sta jo stranki predvideli v
sklenjeni pogodbi, in ki se glasi: "Če se naročnik odpove
posrednikovim storitvam brez utemeljenih razlogov, mu poravna
odškodnino v višini dvakratne provizije. Enako velja, če naročnik
sklene pogodbo z osebo, s katero jo je povezal posrednik, brez
vednosti posrednika." Če bi sodišče ugotovilo protipogodbeno ravnanje
tožene stranke - da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo za
stanovanje na naslovu S. s prodajalcema K., ne da bi o tem obvestila
tožečo stranko, ki ji je dala informacijo o prodaji predmetne
nepremičnine, bi bil dejanski stan pogodbene kazni ugotovljen. Vendar
pa se sodišče prve stopnje s tem pravnorelevantnim vprašanjem ni
ukvarjalo, saj se je osredotočilo na ugotavljanje predpostavk za
veljavnost sklenjene pogodbe o posredovanju.
Pri tem pa je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o
posredovanju, sklenjena med pravdnima strankama, nična, prestrogo.
Zakon o obligacijskih razmerjih (nadalje ZOR) namreč v določbi 52.
čl. resnično določa, da je pogodba nična, če je podlaga pogodbe
nedopustna. Vendar je treba v vsakem primeru posamično pretehtati,
ali je kot sankcija nedopustne podlage vedno in izključno le ničnost
pogodbe v celoti, čemur se pravni red izogiba in poskuša sklenjene
pravne posle ohraniti v veljavi. Pravna teorija je izoblikovala
stališče, da gre za ničnostno sankcijo le v primeru, če bi bila
nedopustnost predpisana v splošnem interesu, ne pa, kadar gre za
relativno nedopustnost med strankami. Tedaj pridejo v poštev druge
sankcije, kot npr. delna ničnost ali prilagoditev razmerja. Zakon za
kršitev načela enakovrednosti dajatev predpisuje drugačne sankcije
kot ničnost. Specialno pravno pravilo za pogodbo o posredovanju oz.
za sankcioniranje neenakih dajatev posrednika in naročnika je
uzakonjeno v 3. odst. 822. čl. ZOR. Ta daje naročniku možnost, da od
sodišča zahteva znižanje pretirano visoko dogovorjenega plačila
posrednika, če plačilo (dajatev naročnika) bistveno presega
posrednikov trud in storitev (dajatev posrednika). Navedena možnost
pravzaprav specifično za pogodbo o posredovanju izpeljuje splošna
pravna pravila o čezmernem prikrajšanju ali oderuški pogodbi, ki jih
ZOR predvideva kot sredstvi za sanacijo kršitve temeljnega pravnega
in moralnega načela enakosti dajatev.
Še preden pa se bo sodišče ponovno osredotočilo na vprašanje
veljavnosti pogodbe, pa bo moralo odločiti o dveh temeljnih
toženčevih ugovorih: 1. da je bila prodajna pogodba sklenjena na
podlagi neposrednih stikov prodajalca stanovanja, ki je v relevantnem
obdobju samostojno (neodvisno od tožeče stranke) oglaševal prodajo
stanovanja, in toženčeve žene - torej ne na podlagi informacije in
ogleda stanovanja, ki ga je tožencu omogočila tožeča stranka in 2. če
sodišče zgornjim navedbam in tosmernim dokazom toženca ne bi sledilo,
pa o nadaljnjem ugovoru, da je bil poleg podpisane pisne pogodbe (ki
je zaradi napak volje toženec ni izpodbijal) med strankama sklenjen
ustni dogovor, da toženca plačilo provizije ne zadane, s čimer bi
bila narava pisne pogodbe docela drugačna in bi seveda vsa nadaljnja
vprašanja te pravde postala irelevantna.
Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo na podlagi določbe 355. čl.
ZPP, v novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti
utemeljenost temeljnih ugovorov toženca (kot navedeno v zgornjem
odstavku), šele nato pa odločati o veljavnosti pogodbe ter končno o
vprašanju, ali je utemeljen zahtevek na plačilo denarne kazni, pri
tem pa upoštevati omejitve pri navajanju novih dejstev in dokazov po
določbi 2. odst. 362. čl. ZPP.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila
tožena stranka za sestavo odgovora na pritožbo, se po določbi 3.
odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009