VSL sklep I Cp 5476/2005

Jedro

Posest je dejanska oblast nad stvarjo. To pa pomeni, da gre za

dejstvo takšnega razmerja subjekta do stvari, da le ta stvar rabi, jo

uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oziroma

konkreten prostorski odnos do stvari tudi navzven manifestiran na

podlagi konkretnih ravnanj posestnika. Naravni vplivi in učinki, ki

jih daje sama stvar na okolico, sami po sebi ne zagotavljajo

pridobitve dejanske oblasti nad stvarjo. Ta se pridobi s subjektovim

konkretnim ravnanjem - odvzemom posesti oziroma izročitvijo s strani

prejšnjega posestnika. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na

to, da je odstranjena živa meja metala senco na njen vrt, da je

preprečevala prehajanje živali in zastirala razgled na njeno parcelo.

Gre za nujne naravne posledice, ki izvirajo iz stvari same in ki ob

pojasnjenem ne predstavljajo pravotvornih okoliščin, pomembnih za

presojo upravičenosti zahtevanega posestnega varstva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene

zahtevke - na ugotovitev, da je tožena stranka tožečo stranko motila

v njeni mirni posesti nepremičnine parcele X, vl.štev. k.o. N. s tem,

da je dne 4.5.2004 odstranila živo mejo, ki je do motilnega dejanja v

naravi razmejevala parceli X in Y, obe k.o. N. s tem, da je na

nepremičnino parcelo X k.o. N. nasula zemljo vzdolž celotne linije,

na kateri je bila predhodno posajena živa meja in v širini 1m; da je

tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da je dolžna

do parcele X k.o. N. vzdolž linije, kjer je bila prej predhodno

zasejena živa meja ter v širini 1m odstraniti nasuto zemljo ter

zasaditi živo mejo na mesto, s katerega je bila odstranjena z

motilnim dejanjem, v 8 dneh, pod izvršbo; na prepoved toženi stranki,

da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posega v

posest tožeče starnke, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožeča

stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

159.120,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, sklep prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da je sodišče prve

stopnje napačno zaključilo, da tožnica ni dokazala posesti. Sodišče

ni pojasnilo, kaj pomeni vzdrževanje gabrove meje in je zato ostalo

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo uporabiti

strokovno merilo za ugotavljanje tega dejstva. Neupravičeno je

sodišče popolnoma odreklo posest in posestno varstvo zaradi drugega

motilnega dejanja - nasutja zemlje vzdolž poteka žive meje in na pasu

med betonsko škarpo in živo mejo. Ni raziskalo dejanskega stanja

posesti tožnice. Toženec je izpovedal, da je na svoji strani tudi

tožnica nasula zemljo do žive meje in da je bil na tem delu teren

precej ozek. Tako sodišče sploh ni ugotavljalo, kako je tožnica

izvrševala posest. Trditve pravdnih strank kažejo, da je šlo za

soposest in se v takem primeru šteje po določbi 35. člena SPZ za

motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji

način izvrševanja posesti. Tožnica je zaslišana kot stranka navedla,

da je živa meja služila svojemu namenu in sicer kot označitev med

pravdnima strankama sporne meje, da je ovirala prehod živali iz

sosednjega zemljišča, dajala senco in zastirala pogled na parcelo.

Teh okoliščin sodišče ni raziskalo, niti jih ni upoštevalo pri

odločanju in je zato tudi v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je med nepremičninama v

lasti pravdnih strank sporna meja in da potek meje med obema

parcelama ni znan. Zato je toliko večja verjetnost, da je sporna živa

meja dejansko predstavljala označitev meje. Trditve tožene stranke,

kako je bila posajena živa meja, pa nimajo podlage v nobenih listinah

in za tako trditev tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, tega

dejstev pa tudi sodišče ni raziskalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obrezoval in strigel živo

mejo z obeh strani le toženec, ne pa tudi tožnica. Temu ugotovljenemu

dejstvu tudi pritožnica v pritožbi ne nasprotuje oz. v tem delu ne

izpodbija dokazne ocene prvostopnega sodišča. Zatrjuje pa, da je na

strani od svoje parcele do žive meje ona navozila zemljo. Ključnega

pomena za opredelitev, katera od pravdnih strank je imela posest nad

živo mejo, pa lahko v konkretnem primeru, ko nobena od pravdnih

strank razen striženja in obrezovanja ni zatrjevala nobenih drugih

opravil v zvezi z živo mejo, predstavlja le okoliščina, kdo je živo

mejo vzdrževal na opisani način, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov

sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo,

katera tožnikova ravnanja predstavljajo vzdrževanje žive meje, to je

že omenjeno obrezovanje in striženje meje. Za takšen zaključek

sodišče prve stopnje tudi ni potrebovalo pomoči strokovnjaka, za kar

se še zavzema pritožnica, temveč gre za okoliščine, ki niso strokovne

temveč življenjsko izkustvene narave in jih lahko zato sodišče

ugotavlja samo. Nedvomno predstavljata prav obrezovanje in striženje

žive meje najpomembnejši oz. glavni vzdrževalni ravnanji.

Tudi če je tožnica z nasutjem zemlje zravnala del zemljišča med

njenim vrtom in živo mejo (že omenjene pritožbene trditve), to ne

pomeni - kot zmotno meni v pritožbi, da je s tem pridobila posest oz.

soposest nad živo mejo, ki je v konkretnem primeru predmet

uveljavljanega posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je bilo v

skladu z načelom dispozitivnosti, uzakonjenim v 1. odstavku 2. člena

ZPP, vezano na vsebino zahtevka, kakršnega je opredelila tožnica v

izreku sodbe, to pa je zahteva za odstranitev zemlje, ki jo je

toženec nasul v pasu, kjer je bila prej zasajena živa meja in za

ponovno zasaditev žive meje v tem delu (primerjaj pravilne dejanske

in pravne zaključke sodišča prve stopnje). Zato je pravno povsem

nepomembno, kakšna dejanja je tožnica izvrševala na zemljišču, ki se

nahaja ob živi meji.

Posest je dejanska oblast nad stvarjo (člen 24 SPZ). To pa pomeni, da

gre za dejstvo takšnega razmerja subjekta do stvari, da le ta stvar

rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti takšno

razmerje oz. konkreten prostorski odnos do stvari tudi navzven

manifestirano na podlagi konkretnih ravnanj posestnika. Naravni

vplivi in učinki, ki jih daje sama stvar na okolico, še sami po sebi

ne zagotavljajo pridobitev dejanske oblasti nad stvarjo. Ta se

pridobi z subjektovim konkretnim ravnanjem - odvzemom posesti oziroma

izročitvijo s strani prejšnjega posestnika. Zato se pritožnica tudi

neutemeljeno sklicuje na to, da je odstranjena živa meja metala senco

na njen vrt, da je preprečevala prehajanje živali in zastirala

razgled na njeno parcelo. Gre za nujne naravne posledice, ki izvirajo

iz stvari same, in ki ob pojasnjenem ne predstavljajo pravotvornih

okoliščin, pomembnih za presojo upravičenosti zahtevanega posestnega

varstva. Zato se do teh zatrjevanj sodišče prve stopnje tudi ni bilo

dolžno opredeljevati in je tako neutemljen tudi pritožbeni očitek o

nepopolno ugotovoljenem dejanskem stanju v tem delu.

Za ta spor je končno pravno tudi povsem nepomembno ali poteka živa

meja po meji med parcelama pravdnih strank oziroma ali predstavlja

označitev trenutne meje med parcelama (glej nadaljnji pritožbeni

očitek). V skladu z določbo 1. odstavka 33. člena SPZ namreč daje v

sporih zaradi motenja posesti sodišče varstvo glede na zadnje stanje

posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do

posesti in dobrovernost posestnika. Odločilna je torej dejanska

oblast nad stvarjo, v konkretnem primeru dejanska oblast nad živo

mejo - le to pa je - kot je bilo že zgoraj pojasnjeno imel le

tožnik.

Tožnica ob povedanim z uveljavljanima pritožbenima očitkoma zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava ne more uspeti. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo

zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353

in 365/tč. 2 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1911/2000
• VSL sklep I Cp 135/94
• VSL sklep I Cp 140/94