VSL sklep I Cpg 1118/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CPG.1118.2005 |
Evidenčna številka: | VSL07220 |
Datum odločbe: | 12.01.2006 |
Področje: | pravo intelektualne lastnine |
Institut: | varstvo blagovne znamke - kršitev avtorske pravice - začasna odredba |
Jedro
ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito avtorski pravici napram pravici do
znamke. Razlog takšne ureditve je v sami naravi avtorske pravice, ki
je človekova, ustavno zajamčena pravica, ki temelji na naravnem
pravu, in pripada avtorju na podlagi same stvaritve.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v izpodbijani 1., 3. in
4.točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve
stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog
tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se
prvotoženi stranki:
1. prepovedalo pošiljanje, razstavljanje in vsaka druga uporaba vseh
materialnih nosilcev oziroma drugih primerkov, na katerih je fiksiran
znak "x";
2. naložilo, da v roku 24 ur iz njenega razstavnega prostora na
sejmišču v Ljubljani odstrani vse materialne nosilce, na katerih je
fiksiran znak "x" ter da odstrani iz celotnega sejmišča v Ljubljani
vse materialne nosilce, na katerih je fiksiran znak "x" v povezavi s
prvotoženo stranko ali v povezavi s proizvodi prvotožene stranke;
3. za primer, če ne bo izpolnila svoje obveznosti iz točk 1 ali 2
začasne odredbe, naj bi se ji izreklo kazen 10.000.000,00 SIT.
Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti sodne odločbe,
izdane v tem postopku.
Tožeča stranka je zoper tisti del izreka sklepa, ki se nanaša na
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po točkah 1, 3 in 4 (ter
5) pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega
prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep
razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,
toženim strankam pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z
obrestmi.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodiše ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo postavila:
- prepovedni ter odstranitveni zahtevek po 1. odstavku 167. člena
Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ter
zahtevek za plačilo denarne kazni po 168. členu ZASP,
- zahtevek na izpodbijanje pravice do znamke ter razglasitev tožnika
za imetnika znamke po 116. členu Zakona o industrijski lastnini (v
nadaljevanju ZIL-1), podrejeno temu pa zahtevek na izbris znamke po
119. členu ZIL-1 ter
- zahtevek po 26. in 27. členu Zakona o varstvu konkurence (v
nadaljevanju ZVK).
Istočasno s tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe po določbah
170. člena ZASP in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v
nadaljevanju ZIZ).
Prvostopno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z
utemeljitvijo, da je tožena stranka z odločbo o podelitvi znamke
pridobila izključno pravico, da je zaščiteni znak uporabljala v
gospodarskem prometu, da ima zatrjevani upravičenec iz avtorske
pravice (tožeča stranka) zakonito možnost, da doseže izbris znamke iz
registra po 119. členu ZIL-1, da ima do tedaj, ko je znamka
izbrisana, nosilec znamke vse pravice, ki pripadajo tej znamki,
vključno z uporabo te znamke na trgu ter zaključilo, da je potrebno
najprej z izbrisno tožbo po 119/1 točki b v zvezi s členom 44/1 točka
f ZIL - 1 spraviti s sveta veljavno znamko, šele z izbrisom znamke iz
registra pa je mogoče uveljaviti sankcije po avtorskem pravu.
Navedeno naj bi po mnenju prvostopnega sodišča še toliko bolj veljalo
v postopku za izdajo začasne odredbe, kjer zadošča kot standard
skladnosti predstave z ugotovljenimi dejstvi zgolj verjetnost.
Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je v dani dejanski in pravni
situaciji pravno zmotno. ZIL-1 v 1. odstavku 47. člena sicer res daje
imetniku znamke izključno pravico do njene uporabe in druge izključne
pravice. Imetnik znamke ima tako absolutno pravico, da znamko
uporablja, na tej pravni podlagi pa tudi prepovedno pravico do
uporabe registriranega znaka napram tretjim (z omejitvami, ki jih
našteva 48. člen ZIL - 1) ter pravico do prenosa oziroma odstopa
znamke (na temelju pravnega posla, licenčne pogodbe ...). Vendar pa
je pravica do znamke v razmerju do avtorske pravice kot pravice
intelektualne lastnine in ob nastanku kolizije z njo (v obravnavani
situaciji) v podrejenem položaju. Navedeno izhaja že iz določbe točke
f 1. odstavka 44. člena ZIL - 1, ki ureja kolizijo med pravico do
znamke in avtorsko pravico (kot to sicer pravilno ugotavlja
prvostopno sodišče in poudarja pritožnik), po kateri se kot znamka ne
sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej
pridobljeni avtorski pravici (razen če je imetnik prej pridobljene
pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka). V kolikor je
znamka registrirana v nasprotju z navedeno določbo, to predstavlja
razlog za vložitev tožbe za izbris znamke iz registra po 119. členu
ZIL-1 (točka b 1. odstavka). ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito
avtorski pravici napram pravici do znamke. Razlog takšne ureditve je
v sami naravi avtorske pravice, ki je človekova, ustavno zajamčena
pravica, ki temelji na naravnem pravu, in pripada avtorju na podlagi
same stvaritve. Gre za pravico duhovne lastnine, za absolutno
pravico, ki deluje erga omnes. Prav takšna narava avtorske pravice,
daje avtorju pravico, da odloča o svojem delu in prepoveduje posege
tretjih oseb vanj, med drugim posege, ki bi nastali z uporabo njegove
stvaritve kot znamke nekoga drugega. Posebna narava avtorske pravice,
ki terja posebno zaščito tudi napram drugim pravicam intelektualne
lastnine, se odraža tudi v pogojih za izdajo začasne odredbe po
določbah ZASP, saj so le ti milejši od pogojev za izdajo začasne
odredbe po določbah ZIL - 1 in ZIZ. Po ZASP se za izdajo začasne
odredbe zahteva le en pogoj in sicer verjetnost kršitve izključne
pravice.
Ker je torej iz zgoraj navedenega razbrati, da pravica do znamke ni
absolutna, izključna v razmerju do avtorske pravice ter da tudi
uporaba registrirane znamke lahko predstavlja poseg v avtorsko
pravico, ima zatrjevani imetnik avtorske pravice možnost predlagati
izdajo začasne odredbe pod pogoji, ki jih določa 170. člen ZASP tudi
proti imetniku znamke.
Sklicevanje prvostopnega sodišča v prid njegovemu, zgoraj navedenemu
stališču, na sodbo Vrhovnega sodiča III Ips 160/99 ni utemeljeno, saj
v tej zadevi ni bila obravnavana enaka dejanska in pravna situacija,
kot je v predmetni.
Ker je torej prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko
je zaključilo, da je mogoče uveljavljati sankcije po avtorskem pravu
šele z izbrisom znamke iz registra, se tudi ni ukvarjalo s pogoji za
izdajo začasne odredbe po 170. členu ZASP. Zato je dejansko stanje
nepopolno ugotovilo. Ker je iz enakih razlogov kot zgoraj zavrnilo
tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka po ZVK,
je dejansko stanje nepopolno ugotovilo tudi v tem delu, saj se ni
ukvarjalo s pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ.
Pritožbeno sodišče je o povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo,
izpodbijani sklep (v izpodbijanih 1., 3. in 4. točki izreka)
razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek
(3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku ugotavlja, ali so
podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 170. člena ZASP,
torej ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja avtorske
pravice, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva
te pravice po predlagatelju ter verjetnost kršitve ter ali so podani
pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 272. člena ZIZ. Nato pa
naj o predlogu tožeče stranke ponovno odloči.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009