VSL sklep I Cpg 1118/2005

Jedro

ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito avtorski pravici napram pravici do

znamke. Razlog takšne ureditve je v sami naravi avtorske pravice, ki

je človekova, ustavno zajamčena pravica, ki temelji na naravnem

pravu, in pripada avtorju na podlagi same stvaritve.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v izpodbijani 1., 3. in

4.točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se

prvotoženi stranki:

1. prepovedalo pošiljanje, razstavljanje in vsaka druga uporaba vseh

materialnih nosilcev oziroma drugih primerkov, na katerih je fiksiran

znak "x";

2. naložilo, da v roku 24 ur iz njenega razstavnega prostora na

sejmišču v Ljubljani odstrani vse materialne nosilce, na katerih je

fiksiran znak "x" ter da odstrani iz celotnega sejmišča v Ljubljani

vse materialne nosilce, na katerih je fiksiran znak "x" v povezavi s

prvotoženo stranko ali v povezavi s proizvodi prvotožene stranke;

3. za primer, če ne bo izpolnila svoje obveznosti iz točk 1 ali 2

začasne odredbe, naj bi se ji izreklo kazen 10.000.000,00 SIT.

Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti sodne odločbe,

izdane v tem postopku.

Tožeča stranka je zoper tisti del izreka sklepa, ki se nanaša na

zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po točkah 1, 3 in 4 (ter

5) pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega

prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,

toženim strankam pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z

obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodiše ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo postavila:

- prepovedni ter odstranitveni zahtevek po 1. odstavku 167. člena

Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ter

zahtevek za plačilo denarne kazni po 168. členu ZASP,

- zahtevek na izpodbijanje pravice do znamke ter razglasitev tožnika

za imetnika znamke po 116. členu Zakona o industrijski lastnini (v

nadaljevanju ZIL-1), podrejeno temu pa zahtevek na izbris znamke po

119. členu ZIL-1 ter

- zahtevek po 26. in 27. členu Zakona o varstvu konkurence (v

nadaljevanju ZVK).

Istočasno s tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe po določbah

170. člena ZASP in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ).

Prvostopno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z

utemeljitvijo, da je tožena stranka z odločbo o podelitvi znamke

pridobila izključno pravico, da je zaščiteni znak uporabljala v

gospodarskem prometu, da ima zatrjevani upravičenec iz avtorske

pravice (tožeča stranka) zakonito možnost, da doseže izbris znamke iz

registra po 119. členu ZIL-1, da ima do tedaj, ko je znamka

izbrisana, nosilec znamke vse pravice, ki pripadajo tej znamki,

vključno z uporabo te znamke na trgu ter zaključilo, da je potrebno

najprej z izbrisno tožbo po 119/1 točki b v zvezi s členom 44/1 točka

f ZIL - 1 spraviti s sveta veljavno znamko, šele z izbrisom znamke iz

registra pa je mogoče uveljaviti sankcije po avtorskem pravu.

Navedeno naj bi po mnenju prvostopnega sodišča še toliko bolj veljalo

v postopku za izdajo začasne odredbe, kjer zadošča kot standard

skladnosti predstave z ugotovljenimi dejstvi zgolj verjetnost.

Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je v dani dejanski in pravni

situaciji pravno zmotno. ZIL-1 v 1. odstavku 47. člena sicer res daje

imetniku znamke izključno pravico do njene uporabe in druge izključne

pravice. Imetnik znamke ima tako absolutno pravico, da znamko

uporablja, na tej pravni podlagi pa tudi prepovedno pravico do

uporabe registriranega znaka napram tretjim (z omejitvami, ki jih

našteva 48. člen ZIL - 1) ter pravico do prenosa oziroma odstopa

znamke (na temelju pravnega posla, licenčne pogodbe ...). Vendar pa

je pravica do znamke v razmerju do avtorske pravice kot pravice

intelektualne lastnine in ob nastanku kolizije z njo (v obravnavani

situaciji) v podrejenem položaju. Navedeno izhaja že iz določbe točke

f 1. odstavka 44. člena ZIL - 1, ki ureja kolizijo med pravico do

znamke in avtorsko pravico (kot to sicer pravilno ugotavlja

prvostopno sodišče in poudarja pritožnik), po kateri se kot znamka ne

sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej

pridobljeni avtorski pravici (razen če je imetnik prej pridobljene

pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka). V kolikor je

znamka registrirana v nasprotju z navedeno določbo, to predstavlja

razlog za vložitev tožbe za izbris znamke iz registra po 119. členu

ZIL-1 (točka b 1. odstavka). ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito

avtorski pravici napram pravici do znamke. Razlog takšne ureditve je

v sami naravi avtorske pravice, ki je človekova, ustavno zajamčena

pravica, ki temelji na naravnem pravu, in pripada avtorju na podlagi

same stvaritve. Gre za pravico duhovne lastnine, za absolutno

pravico, ki deluje erga omnes. Prav takšna narava avtorske pravice,

daje avtorju pravico, da odloča o svojem delu in prepoveduje posege

tretjih oseb vanj, med drugim posege, ki bi nastali z uporabo njegove

stvaritve kot znamke nekoga drugega. Posebna narava avtorske pravice,

ki terja posebno zaščito tudi napram drugim pravicam intelektualne

lastnine, se odraža tudi v pogojih za izdajo začasne odredbe po

določbah ZASP, saj so le ti milejši od pogojev za izdajo začasne

odredbe po določbah ZIL - 1 in ZIZ. Po ZASP se za izdajo začasne

odredbe zahteva le en pogoj in sicer verjetnost kršitve izključne

pravice.

Ker je torej iz zgoraj navedenega razbrati, da pravica do znamke ni

absolutna, izključna v razmerju do avtorske pravice ter da tudi

uporaba registrirane znamke lahko predstavlja poseg v avtorsko

pravico, ima zatrjevani imetnik avtorske pravice možnost predlagati

izdajo začasne odredbe pod pogoji, ki jih določa 170. člen ZASP tudi

proti imetniku znamke.

Sklicevanje prvostopnega sodišča v prid njegovemu, zgoraj navedenemu

stališču, na sodbo Vrhovnega sodiča III Ips 160/99 ni utemeljeno, saj

v tej zadevi ni bila obravnavana enaka dejanska in pravna situacija,

kot je v predmetni.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko

je zaključilo, da je mogoče uveljavljati sankcije po avtorskem pravu

šele z izbrisom znamke iz registra, se tudi ni ukvarjalo s pogoji za

izdajo začasne odredbe po 170. členu ZASP. Zato je dejansko stanje

nepopolno ugotovilo. Ker je iz enakih razlogov kot zgoraj zavrnilo

tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka po ZVK,

je dejansko stanje nepopolno ugotovilo tudi v tem delu, saj se ni

ukvarjalo s pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ.

Pritožbeno sodišče je o povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo,

izpodbijani sklep (v izpodbijanih 1., 3. in 4. točki izreka)

razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek

(3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku ugotavlja, ali so

podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 170. člena ZASP,

torej ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja avtorske

pravice, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva

te pravice po predlagatelju ter verjetnost kršitve ter ali so podani

pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 272. člena ZIZ. Nato pa

naj o predlogu tožeče stranke ponovno odloči.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1432/99
• VSM sklep Cpg 697/98
• VSL sklep I Cpg 247/98