VSL sklep I Cp 906/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.906.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50576 |
Datum odločbe: | 21.09.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO |
Institut: | skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje - prekoračitev tožbenega zahtevka - bistvena kršitev določb postopka |
Jedro
Ker vlaganja v hišo v času zakonske zveze obeh pravdnih strank v
skupni vrednosti 1.403.677,20 SIT ne spreminjajo substance hiše,
oziroma kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ne prispevajo k bistvenim
spremembam glede stanja in vrednosti stanovanjske hiše, je tudi
pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice glede
na vrednost nepremičnine minimalen (le 1,1%), ter zato tožnici ne gre
stvarnopravni zahtevek.
Če sodišče v izreku sodbe zapiše, da kar tožeča stranka zahteva več
ali drugače, sodišče zavrne, je izrek sodbe nerazumljiv, saj iz
izreka sodbe ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče
zavrnilo. Le izrek odločbe postane pravnomočen, zato v odločitvi
sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi obrazložitve.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati
tožeči stranki 701.838,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
dneva izdaje sodbe do plačila. Zapisalo je tudi, da kar zahteva
tožeča stranka več ali drugače, se zavrne ter da vsaka stranka trpi
svoje pravdne stroške.
Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka po svojem pooblaščencu
pravočasno pritožbo ter uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega
postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodba je nepravilna. V
obrazložitvi navaja le, da tožnica ni prispevala k bistvenim
spremembam glede stanja in vrednosti hiše in ima zato le pravico do
obligacijskega in nestvarnopravnega zahtevka. Toda to ni utemeljitev
in zato sodba o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, pa tudi ne
navaja pravne podlage za tako odločitev. Sodba je posledica zmotne
uporabe materialnega prava. Vse premoženje, ki ga pridobita zakonca v
času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. V sodbi
sodišče ugotavlja, da gre za skupno premoženje pravdnih strank. To
pomeni, da je glede na način nastanka premoženje originalno
pridobljeno, ne glede na višino prispevka enega ali drugega zakonca.
To določa 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Zato bi smelo sodišče glede na tožbeni zahtevek tožnici dosoditi le
stvarnopravni zahtevek. Tožnica bi sicer imela pravico že v pravdi
zahtevati delitev in zahtevati denarno terjatev. Tega ni storila,
sodišče pa ne more in ne sme tožnici zavrniti stvarnopravnega
zahtevka, če ga je zahtevala v skladu z določili ZZZDR. Predlaga, da
Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, s sklepom izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
Pritožba je utemeljena.
Ne držijo pritožbene trditve, da sodba nima razlogov o odločilnih
dejstvih ter da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Sporna
hiša ni bila pridobljena šele v času trajanja zakonske zveze, zato ni
skupno premoženje po 2. odstavku 51. člena ZZZDR. Ker vlaganja v hišo
v času zakonske zveze obeh pravdnih strank v skupni vrednosti
1.403.677,20 SIT ne spreminjajo substance hiše, oziroma kot ugotavlja
sodišče prve stopnje, ne prispevajo k bistvenim spremembam glede
stanja in vrednosti stanovanjske hiše, je tudi pravilno stališče
sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice glede na vrednost
nepremičnine minimalen (le 1,1%), ter zato tožnici ne gre
stvarnopravni zahtevek. Sodba sodišča prve stopnje ima zato o
odločilnih dejstvih vse razloge, prav tako pa je sodišče prve stopnje
tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritrditi pa je pritožbenim
navedbam, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki
prisodilo denarni znesek, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je
prisodilo nekaj drugega, kar je tožeča stranka zahtevala. Ker to
tožeča stranka izrecno uveljavlja, je moralo višje sodišče paziti na
prekoračitev tožbenega zahtevka (3. odstavek 350. člena ZPP) ter
posledično tudi razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje (357. člen
ZPP).
Posledično pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka
prisodilo nekaj drugega, kar je tožeča stranka zahtevala, v 2. točki
izreka pa zapisalo, da kar zahteva tožeča stranka več ali drugače,
sodišče zavrne, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14.
točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Izrek v 2.
točki sodbe je namreč nerazumljiv, saj iz izreka ni razvidno, kakšen
tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V izreku mora biti jasno
zapisana odločitev, saj le izrek postane pravnomočen, zato o
odločitvi sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi zapisa v
obrazložitvi. Ker sodišče prve stopnje preizkusi sodbo sodišča prve
stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi
po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz
2. odstavka 350. člena ZPP, med drugim tudi na kršitev 14. točke 2.
odstavka 339. člena tega zakona, je višje sodišče pritožbi po uradni
dolžnosti ugodilo, izpodbijano sodbo tudi v točki 2 in posledično v
točki 3 v izreku o stroških (primerjaj 165. člen ZPP) razveljavilo in
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009