VSL sklep I Cp 906/2005

Jedro

Ker vlaganja v hišo v času zakonske zveze obeh pravdnih strank v

skupni vrednosti 1.403.677,20 SIT ne spreminjajo substance hiše,

oziroma kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ne prispevajo k bistvenim

spremembam glede stanja in vrednosti stanovanjske hiše, je tudi

pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice glede

na vrednost nepremičnine minimalen (le 1,1%), ter zato tožnici ne gre

stvarnopravni zahtevek.

Če sodišče v izreku sodbe zapiše, da kar tožeča stranka zahteva več

ali drugače, sodišče zavrne, je izrek sodbe nerazumljiv, saj iz

izreka sodbe ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče

zavrnilo. Le izrek odločbe postane pravnomočen, zato v odločitvi

sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi obrazložitve.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki 701.838,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe do plačila. Zapisalo je tudi, da kar zahteva

tožeča stranka več ali drugače, se zavrne ter da vsaka stranka trpi

svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka po svojem pooblaščencu

pravočasno pritožbo ter uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega

postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodba je nepravilna. V

obrazložitvi navaja le, da tožnica ni prispevala k bistvenim

spremembam glede stanja in vrednosti hiše in ima zato le pravico do

obligacijskega in nestvarnopravnega zahtevka. Toda to ni utemeljitev

in zato sodba o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, pa tudi ne

navaja pravne podlage za tako odločitev. Sodba je posledica zmotne

uporabe materialnega prava. Vse premoženje, ki ga pridobita zakonca v

času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. V sodbi

sodišče ugotavlja, da gre za skupno premoženje pravdnih strank. To

pomeni, da je glede na način nastanka premoženje originalno

pridobljeno, ne glede na višino prispevka enega ali drugega zakonca.

To določa 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Zato bi smelo sodišče glede na tožbeni zahtevek tožnici dosoditi le

stvarnopravni zahtevek. Tožnica bi sicer imela pravico že v pravdi

zahtevati delitev in zahtevati denarno terjatev. Tega ni storila,

sodišče pa ne more in ne sme tožnici zavrniti stvarnopravnega

zahtevka, če ga je zahtevala v skladu z določili ZZZDR. Predlaga, da

Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, s sklepom izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Ne držijo pritožbene trditve, da sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih ter da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Sporna

hiša ni bila pridobljena šele v času trajanja zakonske zveze, zato ni

skupno premoženje po 2. odstavku 51. člena ZZZDR. Ker vlaganja v hišo

v času zakonske zveze obeh pravdnih strank v skupni vrednosti

1.403.677,20 SIT ne spreminjajo substance hiše, oziroma kot ugotavlja

sodišče prve stopnje, ne prispevajo k bistvenim spremembam glede

stanja in vrednosti stanovanjske hiše, je tudi pravilno stališče

sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice glede na vrednost

nepremičnine minimalen (le 1,1%), ter zato tožnici ne gre

stvarnopravni zahtevek. Sodba sodišča prve stopnje ima zato o

odločilnih dejstvih vse razloge, prav tako pa je sodišče prve stopnje

tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritrditi pa je pritožbenim

navedbam, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki

prisodilo denarni znesek, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je

prisodilo nekaj drugega, kar je tožeča stranka zahtevala. Ker to

tožeča stranka izrecno uveljavlja, je moralo višje sodišče paziti na

prekoračitev tožbenega zahtevka (3. odstavek 350. člena ZPP) ter

posledično tudi razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje (357. člen

ZPP).

Posledično pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka

prisodilo nekaj drugega, kar je tožeča stranka zahtevala, v 2. točki

izreka pa zapisalo, da kar zahteva tožeča stranka več ali drugače,

sodišče zavrne, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Izrek v 2.

točki sodbe je namreč nerazumljiv, saj iz izreka ni razvidno, kakšen

tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V izreku mora biti jasno

zapisana odločitev, saj le izrek postane pravnomočen, zato o

odločitvi sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi zapisa v

obrazložitvi. Ker sodišče prve stopnje preizkusi sodbo sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi

po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

2. odstavka 350. člena ZPP, med drugim tudi na kršitev 14. točke 2.

odstavka 339. člena tega zakona, je višje sodišče pritožbi po uradni

dolžnosti ugodilo, izpodbijano sodbo tudi v točki 2 in posledično v

točki 3 v izreku o stroških (primerjaj 165. člen ZPP) razveljavilo in

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1499/98
• VSK sklep I Cp 390/2005
• VSK sodba in sklep I Cp 1311/2005