VSL sklep I Cp 824/2005

Jedro

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti. Navedbe o načinu

izvrševanja posesti so odločilnega pomena za nudenje posestnega

varstva. Navedba v tožbi, da je tožeča stranka lastnica in posestnica

parcele na kateri zatrjuje motenje, ne zadošča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta toženca tožnika motila

v neposredni posesti nepremičnine parc. št. 2916/2, travnik 519 m2,

vpisani v vl. št. 1080, k.o. T. tako, da sta v mesecu maju 2004

navozila na delu te parcele v širini približno 0,3 m in dolžini 46 m,

vse ob parceli tožencev, parc. št. 2920, k.o. T., kamenje in pesek

ter ta del parcele št. 2916/2 k.o. T. tudi uporabljala. Hkrati je

zavrnilo vzpostavitev v prejšnje stanje in prepovedni zahtevek,

vključno z zahtevo, da se vsako poseganje tožencev v nepremičnine

tožnikov kaznuje z zneskom 300.000,00 SIT. Odločilo je, da sta

tožnika dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku

88.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje do

plačila. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka

ni zatrjevala vseh odločilnih dejstev, ki morajo podani za motenje

posesti na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št.

87/2002, v nadaljevanju SPZ) podani. Ker iz v tožbi navedenih dejstev

ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna in je

zato posledično tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje

sodišče pritožbi ugodi in razsodi v skladu s tožbenim zahtevkom,

podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno obravnavo. Sodišču prve stopnje očita, da je absolutno

bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je

zavrnilna odločitev sodišča v nasprotju s predloženo dokumentacijo in

samimi spisnimi listinami. Bistveno je kršilo določbe 1. odstavka

339. člena ZPP, ker pri odločanju ni uporabilo 8. člena ZPP, saj ni

izvajalo nobenih dokazov, niti osnovnega dokaza - zaslišanja strank.

Nenavadno se ji zdi, da sodišče navaja 7. člen ZPP, po katerem so

stranke dolžne predlagati dokaze, pri svojem odločanju pa to določbo

povsem prezre. Navaja, da je predlagala ustrezne dokaze in tudi

opisala zakaj in na kakšen način je bila njena posest motena.

Poudarja, da sta tožnika lastnika in neposredna posestnika dela

zemljišča parc. št. 2916/2 k.o. T., na katerem se je zgodilo motenje

in da ga imata v lasti, ga posedujeta, uporabljata in vzdržujeta

(tudi kosita). Ni pomembno ali je pesek nasula ena ali druga tožena

stranka, saj je nedvomno vsaj drugotožnik (pravilno drugotoženec) to

storil. Sicer pa sta toženca zakonca in delujeta skupno. Stvar

dokaznega postopka je, da se ugotovi resničnost tožbenih trditev in

jih sodišče ne more zavreči z dopisno metodo obravnavanja. Poudarja,

da je odgovorila na navedbe tožencev glede spornosti meje med

parcelama pravdnih strank. Razloguje o tem, da je potekal mejno

ugotovitveni postopek in parcelacija, da so mejniki na terenu dobro

vidni in da je bilo tožencema znano, da sta nasipavala tudi del

zemljišča tožnikov. Zaključuje, da je sodišče tudi napačno uporabilo

materialno pravo, saj bi ob pravilni uporabi določb 32., 33. in 34.

člena SPZ moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru v pritožbi uveljavljanih

pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana

očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni odločalo v

nasprotju s predloženimi dokazi (dokazov ni izvajalo), saj je tožbeni

zahtevek zavrnilo zato, ker je (pravilno) ugotovilo, da je tožba

nesklepčna zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbe. Podlago za

zavrnitev (brez izvajanja dokazov) je zato sodišče prve stopnje imelo

v 3. odstavku 318. člena ZPP, kjer je navedeno, da če iz dejstev, ki

so navedeni v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda

sodišče sodbo (v obravnavanem primeru sklep) s katero tožbeni

zahtevek zavrne. V zvezi z opustitvijo izvajanja predlaganih dokazov

in ocene teh dokazov (uveljavljana nepravilna uporaba 8. člena ZPP)

tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno povzema

določbo 7. člena ZPP in so drugačne pritožbene navedbe zmotne.

Sodišče prve stopnje pri odločanju ni prezrlo, da mora stranka

predlagati dokaze, kot mu neupravičeno očita tožeča stranka, saj je

obrazložilo (3. stran sodbe), zakaj predlaganih dokazov ni izvajalo.

Navedlo je, da zaradi pomanjkanja trditev tožeče stranke ni bilo

dolžno izvajati predlaganih dokazov. Sodišče v postopku ugotavlja le

obstoj tistih dejstev, ki jih stranke izrecno navajajo, tožeča

stranka pa ustreznih relevantnih trditev ni podala. Sodišče druge

stopnje tudi ni ugotovilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča

stranka v tožbi ni zatrjevala vseh odločilnih dejstev (ni navajala,

na kakšen način je tožeča stranka izvajala posest na spornem delu

zemljišča na katerem zatrjuje motenje). Sodišče druge stopnje se

pridružuje izčrpnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje in

se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pravilnosti ugotovitve

sodišča prve stopnje tožeča stranka s pritožbenimi trditvami ne more

uspešno izpodbiti. Že sodišče prve stopnje je tožeči stranki

pojasnilo, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti (1.

odstavek 33. člena SPZ). To pomeni, da so navedbe o načinu

izvrševanja posesti odločilnega pomena za nudenje posestnega varstva.

Zgolj navedba v tožbi (na katero opozarjata pritožnika), da je tožeča

stranka lastnica in posestnica parc. št. 2916/2 vl. št. 1080 k.o.

T., in da se motenje zatrjuje na delu te parcele (približno 30 cm

širok in 46 m dolg travnat pas vzdolž parcele ob meji s parcelo št.

2920 k.o. T., last tožencev) ne zadošča. Pritožbena trditev, da

tožnika zemljišče uporabljata in vzdržujeta (tudi kosita),

predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je v smislu 1. odstavka

337. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Tožnika nista

dokazala (v pritožbi ne navajata nobenih razlogov), zakaj brez svoje

krivde tega nista zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve

stopnje. Kot utemeljeno opozarja že sodišče prve stopnje je tožena

stranka že v odgovoru na tožbo izrecno opozorila na pomanjkanje

trditvene podlage glede načina izvrševanja posesti, ki je tožeča

stranka (kljub opozorilu) ni dopolnila in temu tudi v pritožbi ne

oporeka. Ob odsotnosti trditvene podlage na podlagi katere bi se

lahko ugotovilo zadnje posestno stanje, je odveč razpravljanje o

obstoju drugih odločilnih dejstev, na katere pritožnika v pritožbi

opozarjata (opis, zakaj in na kakšen način je bila njuna posest

motena). Zmotno je prepričanje pritožnikov, da odsotnost trditvene

podlage nadomesti s predlaganimi dokazi. Že sodišče prve stopnje je

pravilno obrazložilo, da gre za povezanost trditvenega in dokaznega

bremena (7. člen ZPP). Dokazi se izvajajo v potrditev ustreznih

navedb, ki jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje,

tožeča stranka ni podala. Sodišče druge stopnje zato na druge

pritožbene trditve (da je posest motil drugotoženec in da toženca kot

zakonca delujeta skupno; da sta toženca nasipavala na del zemljišča

tožeče stranke preko meje in v zvezi s tem pritožbeno razlogovanje

glede mejno ugotovitvenega postopka) ne odgovarja (1. odstavek 360.

člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni

razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve

stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka

ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1493/2003
• VSK sklep I Cp 424/2003
• VDS sodba Pdp 1097/2001