VSL sklep I Cp 876/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.876.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50588 |
Datum odločbe: | 01.06.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | solastnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - ugovor o višini pobotane terjatve |
Jedro
Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni
ugovarjala višini uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval
kakršnemukoli plačilu uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami
višini uporabnine, zato jo je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni
pa se mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je
višina uporabnine glede na splošno znane podatke ustrezna. Višina
uporabnine je namreč odvisna od mnogih dejavnikov (lega stanovanja,
stanje in opremljenost stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi
sodišče prve stopnje moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s
strani tožeče stranke predlagane dokaze. Na višino uporabnine pa bi
lahko vplivala tudi okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi
sin B..
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena
stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.200.000,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka
uporabnine do plačila v roku 15 dni, ter naložilo toženi stranki
povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 214.667,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do
plačila, v 15 dneh.
Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih
razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP). Pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta pravdni stranki
razvezana zakonca, ki sta do 15.9.1999 skupaj živela v stanovanju na
K., G., bila pa sta tudi solastnika stanovanja vsak do ene polovice.
Nasprotuje pa ugotovitvi, da se je morala tožnica zaradi nasilnega
vedenja in ravnanja toženca izseliti iz skupnega domovanja. Tožnica
je namreč sama povedala, da je toženec ni naganjal iz skupnega
stanovanja, je pa sama tožencu grozila, da bo šla, ko bo imela
možnost. Tožnica se je odselila k sebi znani osebi, skupaj z mlajšim
sinom, starejšega sina pa je pustila očetu. Med pravdnima strankama
je obstajal tak dogovor, da vsak obdrži po enega otroka in da pri
tožencu ostane sin B., ki je bolj problematičen, in naj tudi zasede
mamino polovico stanovanja. Mati je bila o tem dobro seznanjena.
Tožena stranka tako ni bila na noben način obogatena ali imela
koristi od stvari, ki bi jo pridobil. Toženec je uporabljal le svoj
del stanovanja, tožničin del uporablja sin tožeče stranke. Meni, da
je uporabnina določena previsoko, za taka stanovanja je določena
mesečna uporabina največ 35.000,00 SIT.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo
sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.
Pritožba je utemeljena.
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 219. člena
Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oz. po enaki
vsebini sedanjega 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju
OZ), po kateri lahko imetnik stvari, v primeru, ko nekdo uporabi
njegovo stvar v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti
korist, ki jo je imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine,
in tudi če te pravice nima. Določbo je treba razlagati po njenem
namenu, ki je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno.
Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje,
da je tožnica zapustila sporno stanovanje zaradi nevzdržnih razmer,
saj je toženec nad njo izvajal psihično nasilje. Tako tožnica kot
tudi priča G. B. sta namreč izpovedala, da če bi bile razmere
drugačne, če ne bi bilo v družini psihičnega nasilja, bi gotovo
ostali v spornem stanovanju in ne bi prišlo do razdrtja družine. Da
se je tožnica iz stanovanja izselila k novemu partnerju, ker je
končno dobila možnost, da lahko gre drugam, pa po oceni pritožbenega
sodišča ne pomeni, da se je tožnica iz stanovanja izselila
prostovoljno. Od nikogar namreč ni mogoče zahtevati, da zaradi
uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje.
Kadar v tem primeru lastnik preneha izvrševati posest nepremičnine in
jo uporabljati, to ni posledica njegove volje, ampak je prikrajšanje
v njegovem premoženju neprostovoljno. Vendar pa pritožba utemeljeno
graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine uporabnine. Višina
nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja, pri čemer je
dokazno breme na strani tožeče stranke. Protispisna je ugotovitev
sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini
uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval kakršnemukoli plačilu
uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami višini uporabnine, zato jo
je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni pa se mogoče strinjati z
zaključkom sodišča prve stopnje, da je višina uporabnine glede na
splošno znane podatke ustrezna. Višina uporabnine je namreč odvisna
od mnogih dejavnikov (lega stanovanja, stanje in opremljenost
stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi sodišče prve stopnje
moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s strani tožeče stranke
predlagane dokaze. Na višino uporabine pa bi lahko vplivala tudi
okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi sin B.. To dejstvo
pa ni pomembno zgolj v primeru, če ga je toženec dolžan še
preživljati, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Z ugovorom, da s
tožencem v stanovanju živi tudi sin B., je toženec smiselno
zatrjeval, da je njegova korist, ker stanovanja ne uporablja sam,
eventualno manjša. Ali je njegova korist s tem dejansko manjša, pa je
odvisno od nadaljnega dejstva, ali sin živi v stanovanju z
dovoljenjem toženca ali toženke ali pa živi v stanovanju brez
kakršnegakoli dovoljenja solastnikov. Le v primeru, če bi se
izkazalo, da sin živi v stanovanju le s toženčevim soglasjem, ne pa
tudi s soglasjem tožnice, bi lahko obveljal zaključek sodišča prve
stopnje, da je toženec prevzel stanovanje v svojo izključno posest in
s tem tudi nase prevzel tveganje, ali mu bo objekt prinašal dohodek.
Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da je med pravdnima strankama
obstajal dogovor, da tožničin del stanovanja uporablja sin tožeče
stranke, zaradi česar tožena stranka ni bila na noben način
obogatena. Da je med pravdnima strankama obstajal tak dogovor,
pritožba navaja sedaj prvič v pritožbi, zato tega dejstva ni več
mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337.
člena ZPP). Pritožba namreč tudi ne pojasni, zakaj tega dejstva ni
pojasnila pravočasno pred sodiščem prve stopnje.
Ker je sodišče prve stopnje protispisno štelo, da tožena stranka ni
ugovarjala višini uporabnine, je storilo bistveno kršitev določb
postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa
tudi ni ugotavljalo relevatnih dejstev v zvezi z višino uporabnine.
Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijano sodbo
razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje
(prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče
prve stopnje odpravi navedeno pomanjkljivost in dopolni dokazni
postopek v zvezi z relevantnimi dejstvi glede višine uporabnine, na
katere je v obrazložitvi sklepa opozorilo pritožbeno sodišče.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka
165. člena ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009