VSL sklep I Cpg 1329/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1329.2003 |
Evidenčna številka: | VSL05249 |
Datum odločbe: | 17.03.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | pogodba |
Jedro
Temelj pogodbene obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem
določilu, ki se glasi: "Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant
za izvršitev plačil". Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno
sodišče si obe pravdni stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka
na svoj način. Navedeno kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno
določilo v posledici česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko
uporabilo v smislu uporabe materialnega prava samo ob uporabi
razlagalnega pravila, kot ga je določal 2. odstavek 99. člena Zakona
o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
prvostopnjemu sodišču v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek
tožeče stranke na plačilo 5.686.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 19.10.2001 do plačila in tožeči stranki naložilo vrnitev
pravdnih stroškov tožene stranke v višini 298.433,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 do plačila.
Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh
pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču
predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku
v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in
zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi sklenjene
pogodbe o oddaji in prevzemu kooperacijskih del z dne 24.12.1999, ki
jo je poleg A d.o.o. kot naročnika in tožeče stranke kot izvajalca
podpisala tudi tožena stranka kot investitor. Temelj pogodbene
obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem določilu, ki se glasi:
"Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant za izvršitev plačil".
Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno sodišče si obe pravdni
stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka na svoj način. Navedeno
kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno določilo v posledici
česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko uporabilo v smislu uporabe
materialnega prava samo ob uporabi razlagalnega pravila, kot ga je
določal 2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v
nadaljevanju ZOR). Ne more biti dvoma sicer da je vprašanje razlage
pogodbe vprašanje uporabe materialnega prava, vendar je v primeru
spornih določil pogodbe kot razlagalno metodo potrebno ugotavljati
dejansko pogodbeno voljo strank, kar pa predstavlja dejansko
vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti, da bi imelo podlago
za uporabo pogodbe kot materialnega prava (glej Franc Testen: razlaga
pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja;
pravosodni bilten 3/2003). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja,
da je prvostopno sodišče razlagalo sporno določilo pogodbe tako, da
je zavrnilo razlago, ki jo ponuja tožeča stranka to je, da
predstavlja sporno pogodbeno določilo porošteveno zavezo tožene
stranke. Nosilni razlog zaradi katerega prvostopno
sodišče izključuje razlago, ki jo ponuja tožeča stranka, je v tem, da
pogodba ne izpolnjuje predpisane obličnosti v smislu 998. člena ZOR.
S takšnim izhodiščem se pritožbeno sodišče ne strinja. Ni mogoče
soglašati s stališčem, da bi poroštvena izjava zavezovala toženo
stranko samo ob predpostavki, da bi bilo v pogodbi izrecno navedeno,
da podpisuje kot porok. Takšna razlaga bi namreč izključevala učinek
pogodbe tudi v tistih primerih ko bi ob uporabi razlagalnega pravila
iz 2. odstavka 99. člena ZOR bil dejanski namen pogodbenikov
sklenitev poroštevne pogodbe. V kolikor bi prvostopno sodišče v
okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da je bil skupen namen
pravdnih strank v okviru citiranega pogodbenega določila prevzem
poroštevene obveznosti tožene stranke, ob nespornem dejstvu, da je
tožena stranka pisno pogodbo, katere del predstavlja sporno določilo,
podpisala, ne bi bilo mogoče oporekati takšni poroštveni izjavi
pomanjkanja obličnosti po 998. členu ZOR.
Ker se prvostopno sodišče zaradi navedenega materialnopravno zmotnega
izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem razlage pogodbe v smislu 2.
odstavka 99. člena ZOR, je ostalo dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena
ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno
iz izreka tega sklepa.
V ponovljenem postopku bo potrebno v nakazani smeri dopolniti dokazni
postopek in izvesti predlagane dokaze za ugotovitev skupnega namena
pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Prvostopnemu sodišču so pri
tem lahko v pomoč tudi ustrezne razlagalne metode glede na pomen in
razlago spornega pogodbenega določila, ki ga je ponudila tožena
stranka v zvezi s sklicevanjem na 612. člen ZOR in ki ga v
obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema prvostopno sodišče pa
pritožbeno sodišče zgolj opozarja, ali pogodbeno določilo res mogoče
razumeti zgolj kot zavezo, da bo tožena stranka nastopala kot
odstopnik terjatve oziroma asignat, da bo tožeča stranka lahko prišla
do plačila. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da besedo garant, ki
je uporabljena v spornem tekstu pogodbe verjetno ni mogoče ožiti
zgolj glede morebitne uporabnosti tega pojma v okviru bančne
garancije, saj se na tovrstno podlago nobena od strank niti ne
sklicuje.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009