VSL sklep I Cpg 607/2004

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopnega sodišča glede

omejene ustvarjalne možnosti pri oblikovanju obrazcev, kot

kategorije, ki so avtorskopravno zavarovane.

Prvostopno sodišče povzema, da je ustvarjalna raven avtorskega dela

drugotožeče stranke izkazana v tem, da gre pri spornem obrazcu v

vsebinskem smislu za členitev in razporeditev vsebine posameznih

kolon, ki ni le povzetek pravilnika in ni dana sama po sebi in je

kombinacija izkušenj in znanj ter vsebine večih predpisov. Pri tem

pojasnjuje, da pri spornem obrazcu ne gre le za shematično obliko in

poenostavitev besedila pravilnika, kjer ni kreativnih elementov in

izvirnosti, temveč gre tudi za členitev in ureditev v obrazcu

določenih ekonomoskih kategorij na lasten, izviren in le eden od

možnih načinov. Pritožbeno sodišče takšna izhodišča ocenjuje kot

nekonkretizirana in ne morejo predstavljati ustrezne podlage za

ugotovitev ustvarjalnega prispevka drugotožeče stranke.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo (v nadaljevanju sodba), je prvostopno

sodišče:

1. ugotovilo, da je drugotožeča stranka avtorica Knjige prihodkov in

odhodkov z oznako GV 220-61,

2. ugotovilo je, da tožena stranka krši izključno moralno in

premoženjsko avtorsko pravico drugotožeče stranke s tem, da

reproducira, distribuira in prodaja knjigo prihodkov in odhodkov, ki

je v prodaji opremljena z logotipom tožene stranke in označena z

oznako obr. F.47, prav tako pa s tem krši izključni premoženjski

interes prvotožeče stranke, ki se sestoji v izključni pravici objave

in izkoriščenja avtorskega dela drugotožeče stranke,

3. toženi stranki prepovedalo tiskanje, distribuiranje in prodajo

Knjige prihodkov in odhodkov, označene z oznako obr. F.47,

4. toženi stranki naložilo, da se je v bodoče dolžna vzdržati

kakršnegakoli poseganja v avtorsko pravico tožnic z reproduciranjem

in distribuiranjem Knjige prihodkov in odhodkov označene z oznako

obr. F.47,

5. toženi stranki naložilo v roku 15 dni uničiti vse protipravne

primerke knjig prihodkov in odhodkov, označenih z oznako obr. F.47

ter vse pripomočke za izdelavo teh in novih primerkov, s katerimi je

bila storjena kršitev.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne,

podrejeno temu pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne

prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev o tožbenem zahtevu je ključno vprašanje, ali gre pri

delu, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, to je Knjiga

prihodkov in odhodkov z oznako GV 220-61, za avtorsko delo v smislu

5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju

ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopnega sodišča

glede omejene ustvarjalne možnosti pri oblikovanju obrazcev, kot

kategorije, ki so avtorskopravno zavarovane. Kot je prvostopno

sodišče pravilno povzelo uveljavljana izhodišča sodne prakse, je

mogoče obrazce kot avtorsko delo šteti samo izjemoma. Prvostopno

sodišče je omejenost ustvarjalnih možnosti pri oblikovanju obrazcev,

izdanih v obliki sporne knjige prihodkov in odhodkov utemeljilo z

ugotovitvijo, da je vsebina obrazcev za vodenje poslovnih knjig bolj

ali manj določena s predpisi, ki urejajo vodenje predmetnih evidenc.

Pri ugotovitvi ustvarjalnega prispevka drugotožene stranke se je

prvostopno sodišče naslonilo na ugotovitve izvedenke v pisnem

izvedenskem mnenju.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbenimi trditvami, da

neutemeljenost tožbenega zahtevka glede ugotovitve avtorske pravice

drugotožeče stranke izhaja že iz dejstva, da je drugi izvedenec

zavrnil izdelavo izvedenskega mnenja iz razloga, ker zaposluje

strokovnjake iz avtorskega prava, ne pa knjigovodstva. Sodišče namreč

izvede dokaz z izvedencem, če ne razpolaga s potrebnim strokovnim

znanjem za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva (243. člen ZPP).

Zavrnitev izdelave izvedenskega mnenja s strani izvedenca, ki ga je

imenovalo sodišče, je potrebno razumeti zgolj v smislu predloga

izvedenca za oprostitev dolžnosti iz upravičenih razlogov v smislu 3.

odstavka 246. člena ZPP. Le-to pa v ničemer ne more vplivati na

ugotovitev dejstev, ki bi jih moral ugotoviti izvedenec kot podlago

za materialnopravni preizkus trditvenih navedb tožeče stranke.

Prvostopno sodišče je ugotovitev o ustavarjalnem prispevku dugotožeče

stranke kot materialni predpostavki avtorskega dela utemeljilo na

ugotovitvi sodne izvedenke v svojem pisnem izvedenskem mnenju.

Prvostopno sodišče povzema, da je ustvarjalna raven avtorskega dela

drugotožeče stranke izkazana v tem, da gre pri spornem obrazcu v

vsebinskem smislu za členitev in razporeditev vsebine posameznih

kolon, ki ni le povzetek pravilnika in ni dana sama po sebi in je

kombinacija izkušenj in znanj ter vsebine večih predpisov. Pri tem

pojasnjuje, da pri spornem obrazcu ne gre le za shematično obliko in

poenostavitev besedila pravilnika, kjer ni kreativnih elementov in

izvirnosti, temveč gre tudi za členitev in ureditev v obrazcu

določenih ekonomoskih kategorij na lasten, izviren in le eden od

možnih načinov. Pritožbeno sodišče takšna izhodišča ocenjuje kot

nekonkretizirana in ne morejo predstavljati ustrezne podlage za

ugotovitev ustvarjalnega prispevka drugotožeče stranke. Izvedenka v

svojem izvedenskem mnenju, na katerega se opira prvostopno sodišče,

ni konkretizirano opredelila v katerih segmentih gre pri drugotožeči

stranki za individualno ustvarjalen prispevek. Prvostopno sodišče

povzema njeno ugotovitev, da sporni obrazci predstavljajo nadgradnjo

pravilnika kar se tiče števila kolon, kot tudi sistema kolon v

obrazcu, pri čemer naj bi tak izbor in razporeditev podatkov omogočal

uporabo evidence v več namenov. Zgolj v takšni okoliščini (povečanje

števila podatkov v evidenci in možnost uporabe evidencev v več

namenov) sami po sebi ni mogoče zaznati elementa ustvarjalnosti.

Sodišče nadalje povzema ugotovitve izvedenke, da obrazca, ki ga je

izdelala drugotožeča stranka ni mogoče primerjati s prejšnjim

obrazcem za vodenje poslovnih knjig, saj je prejšnji pravilnik v

celoti predpisoval analitično vsebino obrazca, nov pravilnik in

navodilo pa ne določata, kako naj bodo sestavljene poslovne knjige.

Ob tem, da izvedenka ugotavlja, da je mogoče na osnovi pravilnika

oblikovati različne obrazce, še ni mogoče zanesljivo sklepati na

ustavarjalnost drugotožeče stranke. Zgolj opustitev novejšega

predpisa podrobnejšega predpisovanja vsebine obrazca glede na

prejšnji predpis, ne more pomeniti, da imajo različni obrazci, ki jih

dopušča novejši predpis, avtorskopravno varstvo. Sodišče je zavrnilo

ugovor tožene stranke, da gre pri spornem obrazcu le za uporabo

kategorij, ki so v praksi poznane in gre le za metodo za že znane

uveljavljane rešitve v računovodstvu. Pritožbeno sodišče se sicer ne

strinja s pritožnikom, da bi zgolj zaradi ugotovitve, da je

drugotožeča stranka pri izdelavi obrazca uporabljala kategorije, ki

so poznane iz pravilnika, navodil, Slovenskih računovodskih

standardov ali kakšnega drugega predpisa, samo po sebi izključevalo

avtorskopravno varstvo. Vendar pa izvedenka ni konkretizirano

opredelila razmejitev med tehnično strokovnim delom in izvirnostjo v

delu drugotožeče stranke (odgovor v tč. III.6. na list. 87). Iz

ugotovitev prvostopnega sodišča tako ni mogoče konkretizirano

razbrati, katere ekonomske kategorije je drugotožeča stranka uredila

na izviren način. Prvostopno sodišče ustvarjalni prispevek

drugotožeče stranke opredeljuje kot členitev in razporeditev vsebine

posameznih kolon. Takšnega zaključka prvostopno sodišče ni pojasnilo

v smislu konkretiziranih opredelitev ekonomskih kategorij, katerih

členitev in ureditev v obrazcu je potrebno priznati raven avtorskega

dela. Ker za takšne konkretizirane sklepe prvostopno sodišče ni imelo

podlage v izvedenskem mnenju, se v tem delu izkaže, da izvedenka ni

odgovorila na vprašanja, ki jih je zastavilo sodišče, v posledici

česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno

sodišče pri tem opozarja, da mora izvedenec načeloma podati izvid in

mnenje na ustni obravnavi, s čimer je zagotovljena kontradiktornost v

postopku (1. odstavek 253. člena ZPP). Ker prvostopno sodišče kljub

pripombam pravdnih strank na pisno izvedensko mnenje izvedenke ni

izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenke, s čimer bi

pravilno ugotovilo dejansko stanje, niso podani pogoji, da bi takšne

pomanjkljivosti odpravilo drugostopno sodišče v smislu 2. odstavka

347. člena ZPP. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355.

člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo dokazni postopek

dopolniti v zgoraj nakazani smeri. Pri tem bo potrebno z zaslišanjem

izvedenke delo drugotožeče stranke analizirati na konkretni ravni

tako z vidika preseganja strokovnotehničnega opravila kot tudi glede

vprašanja, katere ekonomske kategorije in v kakšnem smislu je

drugotožeča stranka razčlenjevala in uredila na lasten, izviren

način. Ne gre spregledati niti vprašanja, ali je izvirnost v členitvi

posameznih elementov sami po sebi, ali pa je izvirnost v vizuelnem

izkazu na samem obrazcu. Šele na podlagi tako ugotovljenega

dejanskega stanja bo prvostopno sodišče imelo podlago za ugotovitev,

ali delu prvotožeče stranke priznati avtorskopravno varstvo.

Ker je ugotovitev obstoja avtorske pravice materialnopravna

predpostavka za obravnavanje tožbenega zahtevka, o katerem je

prvostopno sodišče odločilo z delno sodbo, je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 769/99
• VSL sodba I Cp 826/99
• VSL sklep I Cp 914/99