VSL sklep I Cpg 116/2005

Jedro

Upnik oz. v konkretnem primeru tožnik bi za utemeljitev predlagane

začasne odredbe moral izkazati, v čem je torej ravnanje dolžnika

(drugotožene stranke), ki meri na to, da bo uveljavitev terjatve

tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožnik se v

obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe s tem v zvezi

sklicuje zgolj na dosedanje ravnanje tožencev, pri čemer ne

pojasnjuje, kaj naj bi predstavljalo ravnanje drugotožene stranke v

smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s svojim

premoženjem, ki bi opravičevalo izdajo začasne odredbe, da se

prepreči kasnejša nemožnost uveljavitev terjatve tožeče stranke.

Zgolj abstraktno zatrjevanje možnosti, da bodo toženci prenesli

poslovanje na novo družbo, v tem smislu ne zadošča. Res je sicer, da

sodišče lahko v skladu z ZIZ odloči o predlogu za izdajo začasne

odredbe že pred vročitvijo predloga dolžniku. V kolikor pa je sodišče

vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, da je predlog vročilo v

odgovor toženi stranki, je stroške sestave tovrstne vloge šteti kot

potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku

izreka spremeni tako, da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov

drugotoženi stranki v znesku 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe tožeče stranke, s katero naj bi Banki d.d.

prepovedalo izplačati drugotoženki ali komu drugemu po nalogu

drugotožene stranke izplačilo s transakcijskega računa drugotoženke

št. 02430-0018113872 do zneska 237.554.000,00 SIT. Tožeči stranki je

naložilo povrniti stroške postopka tožene stranke v višini 302.940,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika, podrejeno

temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu

sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev

prvostopnega sodišča glede zavrnitve predlagane začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je materialnopravno

zmotno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je ugotovitev o neizkazani

verjetnosti terjatve tožeče stranke utemeljevalo zgolj na ugotovitvi,

da tožeča stranka ni predložila dokaza, da so tretje do šestotožena

stranka ustanovile podjetje A d.o.o. v nevednosti tožeče stranke, oz.

na ugotovitvi, da je tožnik za ustanovitev podjetje A d.o.o. vedel in

mu ni nasprotoval. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugo

toženo stranko med drugim utemeljevala tudi na odškodninski podlagi

zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev, ki predstavlja element

protipravnega ravnanja v smislu nelojalne konkurence (1. odst. 13.

čl. Zakona o varstvu konkurence). V smislu navedene podlage pa je

izključitev odškodninske odgovornosti zgolj v posledici vedenja

tožeče stranke za ustanovitev drugotožene stranke pravno zmotna. V

posledici tega pa se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem ali

je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala predpostavke

odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

Ne glede na navedeno napačno materialnopravno izhodišče prvostopnega

sodišča pa se na podlagi materialnopravnega preizkusa samega predloga

tožeče stranke za izdajo začasne odredbe izkaže odločitev

prvostopnega sodišča kot materialnopravno pravilna. Poleg izkazane

verjetnosti terjatve je materialnopravna predpostavka za izdajo

začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve tudi izkazana

nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali

kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). Upnik oz. v

konkretnem primeru tožnik bi za utemeljitev predlagane začasne

odredbe moral izkazati v čem je torej ravnanje dolžnika (drugotožene

stranke), ki meri na to, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke

onemogočena ali precej otežena. Tožnik se v obrazložitvi predloga za

izdajo začasne odredbe s tem v zvezi sklicuje zgolj na dosedanje

ravnanje tožencev, pri čemer ne pojasnjuje kaj naj bi predstavljalo

ravnanje drugotožene stranke v smislu odtujevanja, skrivanja ali

drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem, ki bi opravičevalo

izdajo začasne odredbe, da se prepreči kasnejša nemožnost uveljavitev

terjatve tožeče stranke. Zgolj abstraktno zatrjevanje možnosti, da

bodo toženci prenesli poslovanje na novo družbo, v tem smislu ne

zadošča. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika glede obstoja

okoliščin iz 3. odst. 270. čl. ZIZ, to je, da drugotožena stranka s

predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode. Onemogočanje

razpolaganja s sredstvi drugotožene stranke kot gospodarskega

subjekta v višini predlagane začasne odredbe zagotovo ne more

pomeniti okoliščine, ki ne bi imela škodnih posledic za drugotoženo

stranko.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže, da tožeča stranka v svojem

predlogu za izdajo začasne odredbe ni ponudila trditvene podlage

glede obstoja pogojev v smislu 270. čl. ZIZ, zato je njen predlog

nesklepčen, v posledici česar se tako izkaže odločitev prvostopnega

sodišča o zavrnitvi predloga kot materialnopravno pravilna, zato je

pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep

potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev

prvostopnega sodišča o stroških postopka tožene stranke, ki jih je

prvostopno sodišče naložilo v povrnitev tožeči stranki. Pritožbeno

sodišče se sicer ne strinja s pritožbenimi trditvami, da tožena

stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na

predlog za izdajo začasne odredbe zgolj iz razloga, ker niti ZIZ niti

ZPP ne predvidevata tovrstne vloge, oz. tovrstna vloga ni posebej

ovrednotena v okviru odvetniške tarife. Res je sicer, da sodišče

lahko v skladu z ZIZ odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe že

pred vročitvijo predloga dolžniku. V kolikor pa je sodišče

vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, da je predlog vročilo v

odgovor toženi stranki, je stroške sestave tovrstne vloge šteti kot

potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP. Res je, da

odvetniška tarifa ne predvideva v okviru tarifne št. 27 posebne

postavke za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, vendar v 7.

tč. tarif. št. 27 ureja ovrednotenje drugih obrazloženih vlog, kar

predstavlja podlago za odmero stroškov tudi odgovora na predlog za

izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je tožeči stranki naložilo

povrnitev stroškov tožene stranke, pri čemer je iz uvoda

izpodbijanega sklepa razvidno, da so kot tožene stranke navedene vseh

šest toženih strank, zoper katere tožeča stranka uveljavlja tožbeni

zahtevek v tožbi. Ker pa je tožeča stranka predlog za izdajo začasne

odredbe naperila zgolj zoper drugo toženo stranko, je v tem postopku

stranka, ki je upravičena do povrnitve nastalih stroškov, lahko le

drugotožena stranka. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava

je pritožbeno sodišče tako v skladu s tč. 7 a tarif. št. 27

Odvetniške tarife drugotoženi stranki kot potrebne pravdne stroške

priznalo stroške v višini 750 točk, povečane za 20 % DDV, kar znaša

99.000,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi

z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo glede glavne

stvari ni uspela, temveč zgolj deloma glede stroškov postopka, pri

čemer tožeči stranki zgolj glede tega dela pritožbe niso nastali

posebni stroški. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni

upravičena tožena stranka, saj stroški odgovora na pritožbo glede na

določbo 366. čl. ZPP ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1666/99
• VSL sklep III Cp 2045/2000
• VSK sklep II Cp 702/2005